Bratje Kapucini


Romanje za mlade v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2017

2. adventna nedelja (B) - Glas v puščavi

2. adventna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoUmrl je br. Robert Podgoršek (1940-2017)
Objavljeno: 6.12.2017
Sporočamo, da je v noči na god sv. Miklavža, 6. 12. 2017, v celjski bolnišnici k Očetu odšel naš br. kapucin Robert Podgoršek.
Pogreb bo v torek 12. decembra 2017 v Celju. Ob 12:30 sveta maša v župnijski cerkvi sv. Cecilije v Celju, ki jo bo daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Po maši so predvideni govori v cerkvi, ob 14:00 pa odhod izpred cerkve na Mestno pokopališče Celje, kjer bo zadnje slovo.
 
Od ponedeljka, 11. 12., od 16:00 naprej bo ležal v naši cerkvi na Bregu v Celju.
 
Kapucin, br. Robert Podgoršek se je rodil v Mariboru na Studencih 3. julija 1940 in bil krščen kot Slavko v župniji sv. Jožefa, 13. julija istega leta. Po končani osnovni šoli je ob priljubljenem kaplanu br. Metodu Jeršinu zaslišal Božji klic. Dva razreda srednje šole je končal na kapucinski gimnaziji v Osijeku na Hrvaškem, nato pa vstopil k bratom kapucinom v noviciat. Po enoletnem uvajanju v redovno življenje je 10. 8. 1958 naredil prve zaobljube in dokončal gimnazijo v Zagrebu. Po odsluženem vojaškem roku je nadaljeval s študijem teologije v Ljubljani. 17. 9. 1963 je izpovedal večne zaobljube v redu manjših bratov kapucinov, 29. 6. 1966 pa bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.
Sprva je bil provincijski tajnik, kmalu (1970) pa je nastopil službo župnika pri sv. Ceciliji v Celju, kjer je ostal do leta 1988, ko je bil poslan za izseljenskega duhovnika v Švico. Po 14 letih dela med zdomci se je vrnil v domovino in do 2015 leta domoval v Škofji Loki. Zaradi zdravstvene nege po težki bolezni je bil začasno preseljen v oskrbo Doma sv. Jožefa v Celju.
Br. Robert je bil povsod, kamor je bil poslan, zelo priljubljen. Klub dolgotrajni bolezni se je na svoje duhovniško delo vedno skrbno pripravljal in ljudje so ga radi poslušali. Bil je dober pevec in organizator, predvsem pa vesel in srčen človek, ki je vsakega sprejel kot oče. Kot velik častilec sv. Pija iz Pietrelcine je v Škofjo Loko prinesel njegove relikvije in širil pobožnost njemu na čast. Naj mu sveti Pij izprosi večni mir in veselje pri Gospodu!
 
Pokojnega Roberta priporočamo v molitev.
Gospod mu daj večni pokoj!
Naj počiva v miru.
 

Uredi oz. spremeni to novicoObjava prostega delovnega mesta
Objavljeno: 30.11.2017

Kapucinski samostan Ljubljana objavlja prosto delovno mesto gospodinja.

Več informacij ...


Uredi oz. spremeni to novicoNovi blaženi kapucin: Francis Solanus Casey
Objavljeno: 18.11.2017
VATIKAN (sobota, 18. november 2017, RV) – Danes bo v Detroitu v ZDA potekala beatifikacija kapucina p. Francisa Solanusa Caseyja. Več o njem je v pogovoru za Radio Vatikan povedal kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov.
 
Beatifikacija p. Solanusa je zgodovinski dogodek
»Beatifikacija p. Solanusa je zgodovinski dogodek za škofijo Detroit, za red kapucinov ter ameriško Cerkev. Gre za drugo beatifikacijo duhovnika, rojenega v Ameriki. Prva je potekala 23. septembra v Oklahoma Cityju, ko je bil za blaženega razglašen Stanley Rother, ki je umrl kot mučenec v Gvatemali, kjer je bil umorjen iz sovraštva do vere. Blaženi Francis Solanus Casey pa je dosegel svetništvo v Združenih državah Amerike, tako da se je vsak dan povzpenjal po stopnicah, ki vodijo k srečanju z Bogom preko ljubezni do bratov v potrebi. Drugih, predvsem revnih, ni videl kot težo ali oviro na njegovi poti popolnosti, ampak kot pot k luči Božjega sijaja.«
 
P. Solanus je živel iz vere
»P. Solanus je živel iz vere. Ta mu je omogočala, da je bratsko sprejemal druge, ne glede na raso ali vero. Rabini in pastorji najmanj 16 protestantskih skupnosti so ga pogosto obiskovali, da bi z njim razpravljali in od njega dobili nasvete. Nekoč ga je eden izmed njih vprašal, če bo molil za njegovega sina, ki je bil zelo bolan. "Seveda," je odgovoril kapucin. "Samo Bog lahko ozdravi vašega sina, vendar pa bom jaz molil zanj."«
 
"Hrana ni tako pomebna kot to, da poskusiš pomagati drugim."
Kardinal Amato je nato poudaril, da je imel p. Solanus zelo rad revne, bolne, izključene iz družbe ter brezdomce. »Tudi postil se je, da jim je podaril svoje kosilo. Ure in ure je potrpežljivo sprejemal vedno več ljudi, ki so prihajali k njemu, poslušal jih je in jim svetoval. Če so ga poklicali medtem, ko je kosil, je takoj prihitel, rekoč: "Hrana ni tako pomebna kot to, da poskusiš pomagati drugim."«
 
Brezplačno razdeljevanje juhe v času velike gospodarske krize
»V času velike depresije leta 1929 je mnogim, ki so trpeli lakoto, s pomočjo dobrotnikov pomagal tako, da je ustanovil kuhinjo, kjer so brezplačno delili juho revežem. Zato je hodil h kmetom in podjetjem ter jih prepričal, naj darujejo hrano v ta namen. Pogosto je obiskoval kmetije, da je zbral zaloge hrane. S povzdignjenjem ameriškega kapucina na čast oltarja ga papež Frančišek daje vsej Cerkvi kot zgled zvestega učenca Kristusa, dobrega pastirja. Danes Cerkev in družba še vedno potrebujeta zgled p. Solanusa.«
 
 

Uredi oz. spremeni to novicoBetlehem 2017
Objavljeno: 17.11.2017

Je odmik za mlade fante in dekleta (17 – 32let), ki se na preprost, domač in spontan način želijo pripravi na obhajanje Božiča. Odmik bo zaznamovan z branjem in razmišljanjem svetopisemskih besedil ki govorijo o rojstvu Odrešenika.

Poleg osebne meditacije bo priložnost za podelitev in druženje, film, ... 

Datum: od 21. do 24. decembra 2017 v Vipavskem Križu
Vodijo: brajte kapucini in sestre FMM

prijave in info: br. Jakob Kunšič, br.jakob.kunsic@gmail.com, 068/644-989


Uredi oz. spremeni to novicoNikodemov večer z br. Jakobom
Objavljeno: 17.11.2017

V okviru letošnjih Nikodemovih dni v Mariboru je bil gost tudi naš br. Jakob Kunšič, ki je spregovoril o mladih med tradicijo in iskanjem osebne vere.

Posnetek predavanja oz. pričevanja lahko najdete tule: https://www.facebook.com/slovenskiprogram/posts/1871041443210060


Uredi oz. spremeni to novicoKančevci 2017: Enodnevni odmik za moške
Objavljeno: 4.11.2017
Možakarji : možje, bratje, sinovi, vnuki, dedki, očetje, samski, ... skratka moški med 20 in 104 letom starosti ste vabljeni na enodnevni odmik za moške v Kančevce v soboto 11.novembra 2017 od 9:00 pa do predvidoma 18:00. (zbiranje bom med 8:30 in 9:00)
 
Tema tokratnega odmika je: Moja podoba Boga.
Duhovni voditelj odmika bo brat Milan Kvas.
 
Dan, ki ga bomo preživeli skupaj bo temeljil na metodi poslušanja in pogovora. Ta metoda je stara in preizkušena. Ob temi dneva bo najprej priložnost za osebni premislek, nato se pogovorimo po malih skupinah in nato vsi skupaj. Pomagamo si tudi s filmom. Srečanje bomo zaključili s sveto mašo, pri kateri bomo prosili za blagoslov, da bi to, kar smo čez dan spoznali, zmogli tudi živeti.
 
Za kosilo bo pokrbljeno. Kdor bo želel, bo lahko dan zaključil tudi z Martinovo večerjo...
 


Sorodno iz kategorije “Kančevci 2017”...

Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2017/3 - Darovanje
Objavljeno: 16.10.2017

Izšla je 3. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2017 - z naslovom
DAROVANJE
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si

Uredi oz. spremeni to novicoDuh dela - november 2017
Objavljeno: 15.10.2017

Duh Dela je delovno-duhovni tabor za mlade fante željne živeti duhovnost na pristno moški način. Med delom bomo našli čas za druženje, molitev, film, moško duhovnost, počitek ...
 
Tema: svetost
 
Vodijo: bratje kapucini
 
Kdaj: 17.-19.11. 2017
 
info in prijave: 
br.jakob.kunsic@gmail.com
068 644 989

Uredi oz. spremeni to novicoNovi svetnik: sv. Angel Akrijski
Objavljeno: 15.10.2017

Danes je papež Frančišek razglasil za svetnika kapucina Angela Akrijskega (1669-1739).

Rodil se je 19. oktobra 1669 v italijanskem kraju Acri. Brati in pisati se je naučil od enega izmed sosedov, medtem ko je krščanstvo začel spoznavati v župniji sv. Nikolaja ter v cerkvi patrov kapucinov.
 
Pri 18 letih se je odločil, da se bo tudi sam pridružil njihovemu redu, vendar pa je zaradi dvomov, negotovosti in nasvetov dvakrat zapustil noviciat. Kljub temu se je vrnil ter 12. novembra 1691 izpovedal redovne zaobljube. V duhovnika je bil posvečen 10. aprila 1700 ter po pokorščini sprejel poslanstvo pridigarja. Od leta 1702 pa vse do svoje smrti leta 1739 je neutrudno prepotoval vso Kalabrijo ter večji del južnega dela Italije. Za vernike je imel postne pridige, vodil duhovne vaje in ljudske misijone. Zavedal se je, da je pridigar, ki se ne posveča službi sprave, podoben sejalcu, ki ne poskrbi za žetev. Zato je dolge ure preživljal v spovednici ter se nikoli ni naveličal poslušati ter biti usmiljen z grešniki. Prepričan je bil, da more dejavna ljubezen razrešiti najtežje probleme ter da bi usmiljenje ponovno vodilo v Božjo milost vse grešnike, ki bi poklenili v njegovi spovednici.
 
Leta 1724 je pričel z gradnjo samostana redovnic kapucink v Acriu. Večkrat je bil magister novincev, gvardijan v samostanih v Mormannu, Cetranu in Acriju, provincialni definitor, provincialni minister med letoma 1717 in 1720 ter leta 1735 generalni provizitator. Pri opravljanju vseh teh nalog, ki jih je sprejel v pokorščini, si je vedno prizadeval, da je živel po pravilih in konstitucijah reda. Po 38 letih potujočega poslanstva je umrl 30. oktobra 1739 v Acriu, kjer je tudi pokopan. Za blaženega ga je razglasil papež Leon XIII. 18. decembra 1825.

Uredi oz. spremeni to novicoNovi blaženi kapucin: Arsenio da Trigola
Objavljeno: 7.10.2017
Danes, 7. 10. 2017, je v Milanu potekala beatifikacija kapucina p. Arsenia da Trigola (1849-1909), ustanovitelja kongregacije sester sv. Marije Tolažnice. Poleg Italije so sestre delovale na Kitajskem in v Libiji, po preganjanjih in izgonu iz teh držav pa so odšle v Slonokoščeno obalo, Burkina Faso, Brazilijo, Ekvador ter Angolo. Kardinal Angelo Amato, prefekt kongregacije za zadeve svetnikov, je v pogovoru za Radio Vatikan povedal več o novem blaženem.
 
Škofijski duhovnik, jezuit, kapucin
»Bil je duhovnik, ki je bil ponosen na svoj poklic in svoje poslanstvo. Najprej kot škofijski duhovnik, potem kot jezuit in na koncu kot kapucin je vedno ohranjal živo prizadevanje za posvečevanje sebe in drugih. Ljubil je molitev, odpovedovanje, delo. Cenjen je bil kot učitelj duhovnega življenja, vešč pridigar duhovnih vaj ter izkušen spovednik.«
 
Ponižnost in dejavna ljubezen
»Kreposti ponižnosti in dejavne ljubezni sta nosilna stebra njegovega lika svetnika in ustanovitelja. P. Arsenio je bil prvi, ki jih je živel, izvrševal in jih odločno odkrival tudi svojim duhovnim hčeram: Zapisal je, da je ponižnost krepost, ki nam pomaga imeti nizko mnenje o samih sebi, pomaga nam, da ljubimo zavračanje, prezir ter iz ljubezni do Boga      potrpežljivo prenašamo nasprotja in zmešnjave, ki nas lahko doletijo. Pogosto je ponavljal: "Bodite ponižni, bodite ponižni, ne bojte se, da bi se preveč ponižali."«
 
Opis ene izmed prič
»Ena izmed prič ga je opisala z naslednjimi besedami: "Bil je izredno ljubezniv, zelo prijazen v pogovorih, zdel se je poosebljena blagost. Kdorkoli se mu je približal, je bil ganjen zaradi njegove  dejavne ljubezni. Na žalitev, nevljudnost je odgovarjal s prizanesljivim nasmehom. Zaradi svoje izredne dobrote je užival spoštovanje in zaupanje tistih, ki so spontano izlivali na njegovo očetovsko srce svoje stiske, slabosti in bolečine."«
 
Dobrohoten do sester
Kardinal Amato je v nadaljevanju intervjuja povedal, da je bil p. Arsenio v odnosu do sester zelo dobrohoten. »Nekega dne se je ena izmed sester vrnila z zbiranja miloščine utrujena in razgreta. Takoj po kosilu ji je bilo naročeno, naj gre pleti v vrt. Ker je bila jezna, je namesto plevela izpulila solato. Seveda jo je predstojnica oštela. Ko je p. Arsenio slišal razloge utrujene sestre, je določil, da morajo imeti po tem, ko se vrnejo z zbiranja miloščine, vsaj eno uro in pol počitka.«
 
P. Arsenio nas vabi, da bi posnemali njegove kreposti in zgled
»Danes nas vse kliče, da bi posnemali njegove kreposti in zgled. Predvsem svoje duhovne hčere vabi k zvestobi njihovi poklicanosti in poslanstvu med tistimi, ki so pomoči potrebni. Beatifikacija ustanovitelja je nadaljna potrditev veljavnosti njihove karizme, ki vidi v uresničeni ljubezni najvišji izraz apostolske dejavne ljubezni. Naj p. Arsenio še naprej bogati svoje duhovne hčere s številnimi in svetimi poklici, ki po vsem svetu širijo ljubezen in veselje evangelija.

Uredi oz. spremeni to novicoPrve zaobljube naših novincev
Objavljeno: 11.9.2017

V soboto, 9. septembra 2017 v Tortoni (Italija) so naši novinci Sašo, Ambrož in Jožef naredili svoje prve redovne zaobljube. Bogu hvala zanje in jih priporočamo v molitev.


Uredi oz. spremeni to novicoNovomašnik bod' pozdravljen!
Objavljeno: 1.7.2017

Bratje se Bogu zahvaljujemo, da je v duhovništvo poklical tudi našega br. Luka, ki je bil 29. 6. 2017 posvečen v duhovnika.

Novo mašo bo obhajal v nedeljo, 2. julija 2017 ob 14h v domači župnijski cerkvi sv. Mihaela na Blokah. Lepo vabljeni!

Vabimo tudi k molitvi za br. Luka in druge letošnje novomašnike.
 
Nebeški Oče,
pri zadnji večerji je tvoj Sin apostolom zaupal službo duhovništva. Vedno znova jim pridružuješ novih delavcev v svojem vinogradu.
Tako tudi letos naklanjaš Cerkvi na Slovenskem novih delivcev svetih skrivnosti. S svojim ljubeznivim pogledom si se ozrl na našega brata Luka, ki je v globini svojega srca začutil tvoje povabilo, naj postane tvoj duhovnik.
 
Jezus, dobri pastir, prosimo te zanj in za vse letošnje novomašnike; ohrani jih v zavetju svojega Srca, da ti bodo zvesto in z veseljem služili.
Posvečuj jih, da bodo verovali, kar bodo brali; učili, kar bodo verovali; živeli, kar bodo učili. Ohrani njihova srca čista in sveta. Naj rastejo v ljubezni do tebe, ki živiš in kraljuješ vekomaj. Amen.
 

Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2017/2 - Mladost
Objavljeno: 30.6.2017

Izšla je 2. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2017 - z naslovom
MLADOST
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si

Uredi oz. spremeni to novicoRomanje za odrasle v San Giovani Rotondo 2017
Objavljeno: 18.5.2017

ROMANJE V SAN GIOVANNI ROTONDO,  19. – 23. avgust 2017

Bratje kapucini vabimo na romanje k svetemu patru Piju v San Giovanni Rotondo, v njegov rojstni kraj Pietrelcino in k sv. nadangelu Mihaelu na goro Gargano.

Okviren program:

1. dan:odhod v soboto, 19. avgusta 2017 ob 4.00 iz Štepanje vasi, Ljubljana, po avtocesti do Razdrtega, nato po Vipavski dolini, preko Vrtojbe v Italijo (po poti se bomo ustavljali za vstop na avtobus); postanek ob avtocesti in kosilo iz popotne torbe; postanek popoldne v Lancianu (kraj evharističnega čudeža), maša; nadaljevanje potovanja, prihod v San Giovanni Rotondo in nastanitev v Centru accoglienza.

2. dan (20. avgust): San Giovanni Rotondo: obisk prvotne samostanske cerkve, samostana in muzeja, cerkve Santa Maria delle Grazie, nove cerkve sv. Pija, kripte in groba sv. Pija ter ogled mozaikov jezuitskega patra Marka Ivana Rupnika in sodelavcev Centra Aletti, sveta maša v kapucinski cerkvi. Opoldne odmor in kosilo iz popotne torbe; popoldne križev pot; po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

3. dan (21. avgust):  Obisk Pietrelcine, Pijevega rojstnega kraja. Popoldne povratek v San Giovanni Rotondo. Po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

4. dan (22. avgust):  Romanje k sv. Mihaelu na Monte Gargano: obisk in ogled svetišča, maša; opoldanski odmor s kosilom iz popotne torbe. Popoldne povratek v San Giovanni Rotondo. Po večerji obisk groba sv. Pija, osebna molitev in možnost za sveto spoved.

5. dan (23. avgust): po zajtrku povratek; postanek v Loretu, znamenitem Marijinem božjepotnem kraju, maša; kosilo iz popotne torbe; obisk sv. Leopolda Mandića v Padovi; nato povratek domov v poznih večernih urah.

Voditelji romanja: br. Miha Sekolovnik, br. Stane Bešter, br. Pavel Košir.

Stroški romanjaz vožnjo in nastanitvijo kot polpenzion: večerja, spanje in zajtrk in turističnim zavarovanjem:

- za 4 osebe v štiriposteljni sobi: 260 € na osebo; - za 3 osebe v triposteljni sobi: 270 € na osebo; - za dve osebi v dvoposteljni sobi: 290 € na osebo ; - za eno osebo v enoposteljni sobi: 310 €. Ob prijavi napišite, v kateri sobi želite prenočevati; lahko tudi, s kom želite biti v sobi skupaj.

Vse dni romanja si sami poskrbite kosilo iz popotne torbe.

Prijave sprejema br. Stane Bešter, Mekinčeva ulica 3, 1000 Ljubljana. Prijavite se lahko TUKAJ.

Lahko pa tudi na e naslov: stane.bester@rkc.si ali po navadni pošti. Ob prijavi navedite naslednje podatke: Ime in priimek, naslov, rojstne podatke, e-pošto in telefon, v kateri sobi želite prenočiti (enoposteljna, dvoposteljna, triposteljna ali štiriposteljna) in kraj vstopa na avtobus (Štepanja vas, Lom, Postojna OMV, Ajdovščina, Vrtojba. Ob prijavi vplačate akontacijo 100 €, celotni znesek pa poravnajte do vključno 16. avgusta 2017, na TRR 0214 – 0128 1458 462 (Stane Bešter, Mekinčeva ulica 3, 1000 Ljubljana), sklic številke datuma pologa s pripisom: romanje v San Giovanni Rotondo.  Za romanje potrebujete osebno izkaznico ali potni list in potrdilo o zdravstvenem zavarovanju za tujino – Evropo. Pred samim romanjem vam bomo poslali še nekaj kratkih navodil.

Za morebitne dodatne informacije lahko pokličete na 041-840-897.

Z veseljem pričakujemo romanje in srečanje z Vami in Vas v Gospodu lepo pozdravljamo, mir in vse dobro.            

br. Stane Bešter, br. Miha Sekolovnik, br. Pavel Košir


Uredi oz. spremeni to novicoNovo vodstvo Slovenske kapucinske province
Objavljeno: 11.5.2017

Slovenski bratje kapucini, zbrani na 17. rednem provincialnem kapitlju v Kančevcih, smo 11. 5. 2017 izvolili novo vodstvo Slovenske kapucinske province in sicer:

br. Vlado Kolenko, provincialni minister
br. Milan Kvas, provincialni vikar
br. Primož Kovač, 2. svetovalec
br. Matej Nastran, 3. svetovalec
br. Jože Smukavec, 4. svetovalec

Novemu vodstvu želimo veliko blagoslova pri njegovem poslanstvu vodenja province v prihodnjih 3 letih.


Uredi oz. spremeni to novicoProvincialni kapitelj 2017
Objavljeno: 8.5.2017
 
Bratje kapucini v Domu duhovnosti v Kančevcih od 8. do 11. maja obhajamo 17. redni provincialni kapitelj. To je dogodek na katerem se bratje zberemo vsake tri leta.
V molitvenem duhu pod vodstvom Svetega Duha razmišljamo o našem preteklem delu in se trudimo prepoznavati znamenja časa za jutri. Skupaj razmišljamo, se pogovarjamo in sprejemamo sklepe za našo prihodnost.
 
Izvolili bomo tudi novo vodstvo (provinciala, njegovega namestnika in svetovalce). 
 
Svoje delo priporočamo v molitev tudi vam.
 


Uredi oz. spremeni to novicoDuh dela - pomlad 2017
Objavljeno: 19.4.2017

Bratje kapucini vabimo mlade fante na delovno-duhovni tabor, ki bo potekal od 28. aprila do 2. maja 2017, v Vipavskem Križu.
 
Med delom bomo našli čas za druženje, molitev, film, moško duhovnost, počitek... čevapčiče...
 
Informacije in prijave: 
068 644 989

Vtisi po izvedbi programa:

V petek popoldne smo začeli z deli. Zvečer nas je br. Luka uvedel v skrivnost tretje božje osebe. Pripravil je lepo, globoko in moško (kratko) katehezo o Svetem Duhu. 
Sobota je bila delovna. Vendar smo upoštevali tradicijo in ko je odzvonil delo pust, smo odložili orodje. Postorili smo veliko! Zidanje, rezanje grmovja, popravili smo latnek, pokosili travo, sanirali dva štora, ki sta ovirala košnjo, zložili drva... Pod noč pa smo si ogledali film.
 
Nedelja je dan za Gospoda in človeka. Dopoldne smo si privoščili adoracijo, popoldne pa smo šli na izlet na morje.
 
Ponedeljek, 1. maja smo začeli s katehezo o sv. Jožefu popoldne pa nadaljevali s katehezami o sadovih Svetega Duha. Vmes pa pikniki.
Molili smo skupaj z brati. Molitveno bogoslužje je posebno doživetje, poseben čar. Z brati smo si delili vsakdanji kruh pri obedih in sodelovali smo pri svetih mašah.
 
Bog bodi hvaljen, naj tvoj Duh dela še naprej.
 


Uredi oz. spremeni to novicoVelikonočno voščilo 2017
Objavljeno: 16.4.2017

Predragi bratje, velika noč je. Kristus je vstal!

Ta praznični trenutek ni le Njegov, ampak je namenjen vsem nam. Ženam je rekel, naj gredo in povedo učencem, da bo šel pred njimi v Galilejo. Za vsakega od nas je nekje Galileja. A On je tudi nekdo, ki hodi z nami, kot je hodil z učencema na poti v Emavs. Je On, ki je rekel Marti: Jaz sem vstajenje in življenje!

Se spominjate tiste evangeljske strani po Janezu, ko je Jezus obudil Lazarja? Pravi: Lazar, pridi ven!  Verjamem, da v tej veliki noči Jezus govori vsakemu od nas: Brat, pridi ven, iz tvojih žalosti, iz tvoje vdanosti v usodo, iz tvoje osame. Pridi ven, vstani! Hodi s svojimi brati. Ne boj se zavzetega dela, ne boj se delati napake, toda hodi z brati, da bi skupaj gradili Božje kraljestvo.

Bratje, to sporočilo vam namenjam letos in se vam hkrati zahvaljujem za vsa voščila, ki ste mi jih poslali pisno ali po e-pošti. Ne utegnem odgovoriti vsem. Naj prisrčen blagoslov velike noči doseže vse vas iz našega bratstva v generalni kurij. Blagoslovljene velikonočne praznike!

br. Mauro Jöhri, generalni minister manjših bratov kapucinov

Youtube posnetek


Uredi oz. spremeni to novicoVelikonočni pogovor z br. Jožkom Smukavcem v Delu
Objavljeno: 16.4.2017

Bratje kapucini

Na podlagi duhovnosti svetega Frančiška Asiškega, ki je živel v pokorščini, čistosti in brez lastnine, delujejo trije cerkveni redovi: frančiškani, minoriti in kapucini. Kapucini izvirajo iz zadnje delitve frančiškanov v 16. stoletju, še bolj kot pripadniki drugih dveh redov so bili spodbujeni k molitvi, poglobljenemu življenju, odnosu z Bogom in ljudmi, ki so ubogi, bolni, gobavi, razlaga Jože Smukavec. Med frančiškanskimi redovi imajo najmanjše samostane, hkrati pa so še bolj strogi v skromnosti, uboštvu. V Sloveniji je približno 30 kapucinov, v škofjeloškem samostanu jih prebiva pet.

Jože Smukavec ali brat Jožko, kakor mu pravijo, je eden od petih bratov kapucinov, ki prebivajo v škofjeloškem samostanu. Potem ko so doma pričakovali, da bo prevzel kmetijo, sam pa je hotel postati operni pevec ali vrtnar, je sčasoma stopil v objem Boga. Na veliko noč bo med drugim vodil sobotno vigilijo, ki vsako leto pritegne več sto vernikov. Z njim smo se pogovarjali o odpuščanju in skromnosti, pa tudi o tem, kako je po skoraj razvratnem življenju, kakor temu pravi sam, pri 26 letih stopil med Frančiškove brate kapucine. 

Kaj verniki pričakujejo od velike noči, ki velja za največji krščanski praznik?

To je praznik človeka in Boga. Seveda nam je tudi tradicija pomagala, da se dobimo skupaj, se skupaj zahvalimo, blagoslovimo jedi … V temelju pa je to zelo osebna zadeva, saj se vsakdo posebej sreča s svojo smrtjo, s tem, kaj mu jemlje življenje. In to Bog rešuje. Velika noč je zbujenje človeka. Vidim, kako mi Bog ponudi vse, mi pove, da živim in da on živi zame. Te dni ljudje pogosteje prihajajo k spovedi, na pogovore, v soboto pri nas blagoslavljajo praznične jedi, zvečer pa se udeležijo vigilije.

Kako sprejemate te dni ljudi v samostanu?

Ljudje so navajeni, da pridejo k nam bratom kapucinom. Prinesejo težo življenja, pa tudi veselje. Tukaj se deli življenje, ne samo obtoževanje. Tukaj lahko jokamo in se veselimo. To se mi zdi super. Da je lahko človek cel pred Bogom. Ne samo takrat, ko je čisto v »bedu«, zanič, ampak tudi takrat, ko mu je lepo. Pred prazniki in veliko nočjo prihajajo k nam k spovedi.

Kako razumevajoči ste do vernikov, ki pridejo k spovedi, tudi ko vam zaupajo svoje grehe? 

Izkušnje, ki sem jih imel v življenju, mi pomagajo, da človeka ne obsojam več. Ne moraliziram, saj spoved vzamem kot usmiljen objem Boga. Bolj ko je živa vera, bolj se ta objem zgodi z odvezo. To je veličasten trenutek. Včasih se mi ulijejo solze, ko vidim, kako čudovit je človek, ko pride do objema, usmiljenja Boga. Tudi sicer smo Frančiškovi bratje, h katerim sodimo trije redovi: frančiškani, minoriti in kapucini, že skozi zgodovino znani po tem, da smo bratje z ljudmi. Naše življenje se prepleta s človekom. Prihajajo k nam, pa tudi mi gremo k njim, blagoslavljat, se pogovarjat. Tudi mi med seboj živimo bratsko življenje, lahko bi rekel kar družinsko. 

Kako množično mladi danes vstopajo v Cerkev?

Mladi iščejo resnico, ne blefa. Poznam mlade, ki res živijo za Boga. Ko pridejo molit, je to res molitev, pogovor z Bogom, ne nekaj napol. Mislim, da je za Cerkev zdaj milosten čas, saj ni več množičnega obiskovanja, ampak je bolj globoko, osebno. Ni panike, da bi Cerkev propadla, šla bo le bolj v globino, bolj zares bo. To je tudi prav. Ne bomo kljukali številk in se bahali. Za tiste vernike, ki so, bomo bolj hvaležni, veseli.

Zakaj ste se vi odločili za duhovniško službo?

Težko mi je bilo v vsej ponudbi življenja, od idej, služb, želja, sanj, videti, kaj je res. Nisem se znašel v tem, kaj je bistveno, kaj je tisto, kar je res moje, kaj pa so pričakovanja drugih. Res sem bil zmeden. Pa še nekaj drugega – nisem se spoštoval. Od doma naprej sem bil frustriran, negotov, nesamozavesten, že vnaprej je bilo označeno, da nobene stvari, ki sem jo začel, ne bom končal. Boga so mi doma prikazovali kot nekoga, ki me bo stalno kaznoval, ki me skrivaj opazuje … in kjer je strah, tam ni življenja.

V Škofji Loki sem končal triletno srednjo šolo, potem sem šel v proizvodnjo, za pet let v Lip Bled. V tistem času sem bil »razsut«, veliko alkohola, žurov, brezglavo veseljačenje, tekanje za ženskami ... skoraj že razvrat življenja. Tam do 20. leta, ko sem hodil že v službo, sem s tem iskanjem hotel zapolniti praznino, vendar zdaj, ko gledam nazaj, vidim izpraznjenost tega početja. Ko sem šel v disko pri našem Bohinjskem jezeru, je bilo vse, ženske, pijača, glasba, pa me je prijatelj vprašal: Jožko, a ni super živeti? Takrat sem si prvič rekel: A je res? Spomnim se tudi sanj, da sem umrl, pa so tisti, ki so me hodili kropit, govorili: Dobro, da je umrla ta svinja, saj iz njega ne bi bilo nič, saj je propalica … Zbudil sem se čisto moker. V meni se je zgodil neki prelom, kot bi se vse začelo sesipati.

Medtem sem odslužil še vojaški rok, druga generacija Kranj, tretja Bela. Tam sem dobil neki nov zagon, vojska me je naučila reda – postlana postelja, zložena oblačila, treba se je bilo urediti. Pa napor, brez izgovorov, moral sem delati, skupaj z vsemi drugimi. 

Ali je bil to že nagovor Boga?

Ja, tako nekako. Prijatelj me je vprašal, ali verujem v Boga. Ja, sem rekel, krščen sem bil, k verouku sem hodil, k maši sem šel … Pa mi reče: Tako lepo je, ko te ima res nekdo do konca rad. Molil je in jokal. Tudi to je bil prelom. Njegovo vprašanje, ali verujem, je odmevalo v meni.

Še ena stvar se je zgodila v vojski. Ves čas so me spraševali, kaj delam in kdo da sem, da sem tako brihten. Nisem hotel povedat, da delam v fabriki, umazan, s predpasnikom in čepi v ušesih zaradi hrupa, pa sem rekel, da študiram. To sem si res želel. Pa so me sovojaki drugič spet stisnili v kot. To so počeli toliko časa, dokler nisem enkrat planil v jok in zavpil, da sem niko in ništa, da sem bedak, da bom šel iz vojske nazaj v fabriko, v ropotanje, kjer bom spet umazan. Nič nisem. Začutil sem, da me imajo radi, tolažili so me. In videl sem, da besede, da nisem nič, ne držijo. 

Ko sem prišel iz vojske, sem ob delu v Škofji Loki dokončal srednjo šolo. V tistem času sem se res začel učiti, raziskovati. Užival sem v šoli. Pozdravila se mi je bolečina iz osnovne šole. Sem namreč dislektik in iz te motnje je izviralo prepričanje, da iz mene ne bo nič, da mi nič ne rata. Bil sem kaznovan s tem, da sem dobival šuse, v šoli mi je učiteljica celo prepovedala brati na glas. Pri matematiki sem imel težave, ker sem zamenjeval številke in se stalno motil, čeprav sem obvladal princip.

Ko sem delal teste po osnovni šoli, so rekli, da dosegam komaj kakšen skrajšan program. Jaz pa sem želel več. Želel sem biti operni pevec, pa tudi z naravo bi delal. Star sem bil že 21, 22 let, ko so me povabili v cerkveni zbor in začel sem peti, tudi pri mašah. Tam je bilo sicer malo bolj dolgočasno kot v diskotekah (smeh), vendar mi je bilo vedno tako lepo. Vrnil sem se torej tja, od koder sem po birmi odšel – v cerkev. Prej ni bilo prostora za Boga, bil sem zaslepljen z ropotanjem, umetnimi lučmi, alkoholom.

Videti je, da vas je v Cerkev pripeljal splet okoliščin.

Ko sem ob delu končal srednjo šolo, sem se vpisal na agronomijo in odšel iz proizvodnje. Načrt sem imel, da se bom med študijem vsak dan z jugom vozil domov v Bohinj, ampak to seveda ni bilo mogoče. Šel sem do župnika, majhen, odkrit, pa sem prosil, ali mi lahko pomagajo. Tako sem povsem po naključju pristal v Frančiškovem študentskem domu, kjer se je začelo moje »rojstvo«. Star sem bil 24 let, poln življenjskih izkušenj, padcev in vzponov. Ko sem se pripeljal z jugom in svojim imetjem v gajbicah, sem se počutil, kot da sem prišel domov. Tam sem se srečal s življenjem v veri, molitvijo, veliko sva se pogovarjala s cimrom, ki je študiral medicino. Začel sem spet odkrivati molitev, prijateljica mi je predstavila Sveto pismo …

Takrat še niste nameravali vstopiti v red?

Ne, še vedno sem nameraval prevzeti kmetijo staršev, zato sem tudi študiral agronomijo. Bil sem prvorojenec, vsi so vedeli, da bom kmet, da se bom poročil, imel ženo in otroke. To so bile nekoč tudi moje sanje in pričakovanja domačih, verjetno tudi vaščanov in še koga ... Med študijem pa sem od prijateljev v domu slišal vse več v Bogu, ugotovil sem, da o tem nič ne vem, čeprav sem hodil k verouku. Tako me je zagrabilo, da sem začel hoditi k maši. Več sem bil v kapeli kot na fakulteti. To mi je bilo tako blizu … Bral sem svetnike, Frančiška, Klaro, malo Tereziko in začutil, kako lepo bi bilo živeti z Bogom. Začel sem razmišljati drugače. To sem počel zelo osebno, nihče ni smel vedeti, saj so me čakale čisto druge stvari, obveznosti. Na eni strani so bila pričakovanja družine, na drugi pa razmišljanja o Bogu. V Frančiškovem domu sem začel dobivati svojo vrednost. Vse bolj sem čutil, da je življenje z Bogom zame. 

Do takrat sem se tudi izogibal spovedi, prepričan, da Bog mojega slabega početja ne bo razumel. A sem se nekega dne med vožnjo domov vendarle ustavil na Brezjah. Spomnim se le tega, da so v spovednici solze kar tekle od mene, niti ne vem, kaj sem govoril.

Ste dobili kakšno pokoro?

Ne spomnim se več, vem pa, da sem bil lahkoten kot ptiček. Takrat bi vse naredil za Boga, želel sem si z njim živeti. Za teden dni sem šel potem v kartuzijo Pleterje, da bi tam samo molil. Hotel sem vse nadoknaditi, biti z Bogom. Ko sem v tretjem letniku končeval fakulteto, sem imel občutek, da se bo nekaj zgodilo. Ko sem začel pisati diplomo, sem nalogo predstavil takratni bohinjski županji. Še zdaj se spomnim naslova: Stanje in perspektive sadjarstva v Bohinju. Županja, tudi sama agronomka, je bila navdušena: mi potrebujemo enega takega. Vse mi je uredila. Jaz pa sem imel v sebi še en načrt, rad bi nekaj več. Pa si nisem upal. In to je počasi dozorelo. 

Kaj je to nekaj več?

Z brati kapucini sem odpotoval v Assisi in tam enemu od njih dolgo v noč razlagal, da želim postati kapucin. Žal je brat vmes zaspal, tako da me niti slišal ni (smeh). Vendar sem sam sebe slišal. Takrat sem si prvič na glas priznal, da bi bil rad Frančiškov brat, da bi rad preprosto ljubil življenje in Boga. Začelo se je odvijati. Diplomiral sem, odšel domov, nasekal drva, razvozil gnoj za jeseni … enajstega novembra 1999 pa sem bil sprejet k bratom kapucinom. Star sem bil 26 let, ko sem začel kot pripravnik, in prvi rojstni dan praznoval ravno na pepelnico, najbolj orto postni dan, poleg velikega petka. Takoj pri vratih sem si rekel, uf, zdaj gre pa zares.

Kako so se na to odločitev odzvali starši?

Z brati smo bili dogovorjeni, da jim ne povem čisto takoj, da je treba najprej napisati prošnjo, pa tudi red je moral malo premisliti, ker sem v svoji mladosti le počel slabe stvari, neumnosti. Po mesecu dni me je glavni brat poklical in mi sporočil, da me z veseljem sprejemajo. Takrat sem povedal tudi staršem, mami se je smejala, ati je utihnil, jokal. Sestra me je zmerjala, jaz pa sem bil miren, začuden nad takšnim odzivom. Po vstopu v red sem se moral marsičesa naučiti, kar je bilo precej težko, ker sem bil vedno bolj trmast. To mi je prineslo tudi neko veliko vrednost, širino življenja, globino.

Ste se naučili odpuščati, sebi in drugim?

Zamere, jeze, krivde, sram so tako globoka čustva, da človek tega ne zmore. Odpuščanje je samo Božji dar, moj je pa proces odpuščanja, spuščanja. Ko se to zgodi, se ti sesuje vse, kar je zlagano, majavo, narejeno, začenjaš doživljati lahkotnost. Ko dopustiš, da je bilo tisto, kar se je zgodilo, na mestu, da je Bog to objel, poljubil, umiril … Bog namreč tudi moje napake in neumnosti v dobro obrne. Odpuščanje je velika zadeva, ker te osvobodi krivde, sramu, strahu, skrivanja … vse to jemlje človeku življenje. Bog pa želi, da bi živel, in ti pošilja ljudi, ki te odpirajo, te osvobajajo, ti dajo upanje, svetlobo, resnico. To je težak proces. In ko si zadosti majhen, te poljub Boga odveže, to si dopustiš, Nehaj se matrat, slišiš od Boga, moj si, prav je bilo, kar se je zgodilo.

Ali vam je že uspelo odpustiti staršem?

Ja. A to je bil dolg proces, skoraj 15 let. Težko mi je bilo živeti s starši, pa v tako lepem kraju smo živeli, v Bohinju. V družini je bil alkohol, veliko prepira, tudi pretepi … A spomnim se, da nam je ati zelo lepe nedelje naredil, peljal nas je na kakšen izlet. Zdi se mi, da mi je prav ta nedelja rešila lep pogled na družine. 

Kako zdaj poteka vaš dan v samostanu, je vse natančno določeno?

V dnevu imamo tri močne točke. Jutranji del je molitev, obed zajtrka in maša. Druga stopnička je okrog poldne, ko se petnajst do dvanajstih zberemo pri bratski molitvi, ki ji sledi kosilo. Zvečer pa je spet molitev večernic ob sedmih, pa rožni venec, pred ali po tem pa večerja. Pri nas sta močno povezana molitev in obed. Vmes pa je veliko dela v hiši. Štiri dni v tednu nam pomaga gospodinja, vse drugo, če se le da, opravimo sami. Veliko je spovedovanja, pogovorov z ljudmi, včasih je treba koga obiskati, kakšnemu bolniku nesti obhajilo, maziljenje, priprava na kaka srečanja, duhovne vaje, verouk . Že dolgo ne vem, kaj je to dolgčas. 

Kaj pa vam ostane še posvetnega, poleg dela v hiši, denimo?

Čas, ki je dragocen. 

Kaj in koliko v resnici ljudje potrebujemo?

Najbolje je, da stvari, ki jih imaš, uporabljaš, ne da one tebe uporabljajo. Vse stvari, ki jih nisem potreboval pol leta, podarim. Obleka, ki je vsaj enkrat v letu ne oblečem, gre naprej. Tehnične stvari, kot so telefoni in drugo, to vse sicer imamo, vendar se učimo, da jih mi uporabljamo, ne one nas. Enako je z denarjem. Imamo skupno blagajno, in ko povem, da nekaj potrebujem, se obenem že vprašam, ali je to res. Dobro je, da človek te stvari ubesedi, svoje želje in sanje.

Tudi ljudje, ki jih srečujem, se tega čedalje bolj zavedajo, mladi znajo zelo dobro uvideti, kaj potrebujejo in česa ne. Posebno takrat, ko začnejo govoriti o svojih potrebah. Ko človek to izgovori, se hkrati vpraša, kaj bi rad, ali to res potrebuje, koliko v resnici potrebuje. Avto imamo, da ga uporabljamo, ne za to, da se z njim bahamo. Tudi mi imamo dva avtomobila, dva clia, enega starejšega, starega deset let. Z njima se vozimo po opravkih, zagotovo pa ne zato, da bi se z njima postavljali.

Še nekaj bi vas vprašala za konec. Kaj se je zgodilo z vašo željo, da bi postali operni pevec?

Med študijem sem šel na solo petje in videl, da je to preveč napihnjena zadeva. Sem pa šolal svoj glas in s tem tudi zelo spoznal sebe. Vsakomur, ki se želi spoznati in ima dar petja, svetujem, naj se vpiše na solo petje. To je odlična šola samozavedanja.


Uredi oz. spremeni to novicoRomanja v Assisi v letu 2017
Objavljeno: 15.4.2017

V letu 2017 bratje kapucini organiziramo naslednja romanja v Assisi:



išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic