1. Marsikdo vidi v krščanstvu in učenju Cerkve zgolj kopico zapovedi in prepovedi, ki neprijetno posegajo v sproščeno vsakdanjost, človeka utesnjujejo. Vedno samo zahteve, kaj moraš, česa ne smeš! Beseda postavlja pred nas čisto drugačno podobo: govori o miru, sproščenosti, nevezanosti, svobodi.

– Izaijeva vizija odrešenega človeka, sveta: Jeruzalem, za Jude mesto hrepenenj želja in upanj: k njemu napeljem mir kakor reko, od veselja se ti bo širilo srce;

– Jezus vključi v oznanjevanje širši krog učencev, preko njih se mnogi ljudje seznanjajo z Odrešenikom, njihova spremna beseda je: mir tej hiši; ta pozdrav bo vedno izhodišče besede o Gospodu, kot ob rojstvu: slava Bogu, mir ljudem!

– Gospod slednjič opozori na tisto razsežnost veselja, ki jo večkrat prezremo: vsi naši uspehi so malenkost v primerjavi s tistim, kar je slehernemu pripravil Bog sam: veselite se, da so vaša imena zapisana v nebesih!

2. Poglejmo, kako Gospod pošilja na delo svoje učence:

– ničesar ne jemljite na pot, ne palice, ne torbe ne kruha ne denarja, tudi ne imejte dveh oblek; razločno poudarja: ne zanašajte se na svoje pripomočke, na svoje reči, nikakor ne gradite na oblastnosti! Zakaj take zahteve?

– ker sicer ne bodo mogli biti pričevalci, nosilci resničnega miru (shalôm);

– ker ne bodo mogli sesti skupaj s preprostimi ljudmi za preprosto mizo;

– ker beseda približalo se je vam je božje kraljestvo ne bo verodostojna;

Kolikor se kot posamezniki ali kot skupnost, Cerkev, pustimo omrežiti z materialnimi dobrinami ali z oblastjo, toliko bolj smo v skušnjavi, da bi sklepali kompromise, da bi bili preračunljivi, da bi vedno popuščali. Oznanjali bi besedo, ki nikogar tudi v njegovih slabih namenih in dejanjih ne bi vznemirjala.

Gospod ve, kaj bodo z njim storili jeruzalemski mogočniki, kljub temu se ne odpove svobodi svoje besede in delovanja, še več, to priporoči tudi učencem.

3. Okoliščine našega časa nas silijo, da svoje krščanstvo jemljemo res temeljito. – za oznanjevanje kraljestva življenja, miru, pravičnosti so sredstva moči in oblasti neučinkovita, potrebna je notranja svoboda, optimizem, vedrina duha;    – plašen molk, plehke, v celofan zavite besede, so znamenje strahu, da bi izgubili privilegije, takšno zadržanje kaže, da nam več pomeni prtljaga, ki jo Gospod v evangeliju zavrača, kot evangeljske vrednote.

– zelo koristno je, če večkrat pomislimo, kje je utemeljen naš optimizem, pogum, sproščenosti: veselite se, vaša imena so zapisana v nebesih.