Br. Metod Benedik: Gospodov dan z besedo

Razlaga evangeljskih odlomkov vam bo pomagala, da boste še bolj živo začutili, kaj nam danes govori Gospod…

Najnovejše razmišljanje / pridiga

12. nedelja med letom B – Gospod umiri vihar

Job 38, 1. 8-11; 2 Kor 5 14-17; Mr 4, 35-41

Podoba viharja, o kateri spregovori evangelij, nam ni tuja, vemo, kako je, če valovi pljuskajo v čoln, če veter lomi drevje in razkriva strehe. Kdo ne pozna ure, dneva, ko človeka kot oklep stiska tesnoba, da boli duša, kdo še nikoli ni bil viharjev notranjih igrača (Prešeren), je kdo, ki še nikoli ni občutil strahu in morečega vprašanja, kaj bo z menoj! Strah človeka kar hromi. Kar sam od sebe se pojavi klic v tisto smer, od koder je še edina možnost za rešitev, k Bogu (mar ni pomenljivo, kako v trenutku tesnobe kliče Boga tisti, ki sicer nanj pozablja), kot zakliče psalmist: Zbudi se, Gospod, zakaj spiš, prebudi se, ne zavrni nas za vedno. Prava podoba vsega tega je današnji evangelij: viharjev vajeni ribiči v strahu vpijejo, Gospod pa na krmi spi.

Prilika o viharnem morju, ki je v Svetem pismu simbol sil teme, zla, tesnobe, je kot osebna pripoved slehernega človeka  in kot zgovorna pripoved naših skupnosti, Cerkve, naroda: na poti smo, peljemo se na drugo stran, izpostavljeni smo preizkušnjam, ki nam nemalokrat jemljejo pogum, ob katerih se nam zdi, da se potapljamo, ne vidimo izhoda in rešitve.

– Bog nam daje vedeti, da vendar ne spi, ve za nas, za naše strahove, pomirja – Jobu da vedeti, da je nesporen gospodar, ki ima pregled nad vsem: kdo je zaprl morje z vrati, do sem pojdeš in ne dalje, tu se zlomi kljubovanje tvojih valov;

– Gospod z besedo umiri vihar, da se mu čudijo, pa jih izzivalno sprašuje: kaj ste boječi in to vprašanje pojasnjuje z dodatnim: kako da še nimate vere!

Ob tem, kar slišimo v evangeliju, ostajajo tesnobna vprašanja, ki žulijo:

– ali Jezus tudi danes vodi Cerkev, ali je z njo, ali ji daje smer, pogum?

– ali vidi in vodi usodo posameznega človeka

– ali spremlja naš narod, našo domovino, ali je z nami, nas vidi?

Ob teh vprašanjih tudi za nas ostaja ključno, kot odmev v obliki vprašanja:

kako, da še nimate vere, tu ostaja Gospodova trditev: z vami ostanem do konca sveta – kljub vsem negotovostim in nihanjem vemo, da je z nami, saj  vedno znova prihajamo k njemu v trdnem zaupanju, da se nanj smemo obračati;

– to seveda ne pomeni, da bo za nas vse naredil on sam, mi pa bomo čakali prekrižanih rok, da bo drugače, da bo tako kot si želimo – tudi od nas zahteva dejavnost: ne zajedljivo kritiziranje, ampak zavestno in odgovorno prizadevanje v prepričanju, da z njegovimi darovi, z razumom, potrpežljivostjo in ljubeznijo lahko soustvarjamo prijaznejše sobivanje v naši domovini. Z nami je, zaupajmo!