Sv. Frančišek Asiški
Frančišek si je zelo želel, da bi postal vitez. Viteško čast in slavo si je hotel pridobiti z junaštvi v vojnah, ki jih takrat ni manjkalo. V vojni s Peruggio je postal ujetnik. Po enem letu se je z drugimi ujetniki vrnil domov, kjer je kmalu resno zbolel. Vojskovanja mu še ni bilo dovolj, zato se je udeležil vojne v Apuliji v južni Italiji. Na poti pa je imel skrivnostne sanje, ki so spremenile njegovo mišljenje. Ves se je posvetil molitvi in premišljevanju; vedno bolj je čutil božjo pričujočnost, ki osrečuje. Razmišljal je o človekovi popolni svobodi, o prostosti v Bogu in ga prosil, naj bi že enkrat dosegel to pravo notranjo svobodo. Spoznal je, da je pot do tega življenja življenje po evangeliju in zato se je zavzel za dosledno izpolnjevanje evangelija.
Njegovo življenje se je zelo spremenilo. Pomagal je ubožnim in bolnim, in njegov oče se je kmalu zbal za svoje bogastvo, ker ga je Frančišek tako razdajal, zato je zahteval, da se je moral Frančišek javno odpovedati dediščini. V navzočnosti škofa in meščanov se je leta 1206 (marca ali aprila) na trgu pred asiško stolnico odpovedal vsem pravicam do očetove dediščine. Slekel je celo obleko in jo vrnil očetu z denarjem vred in rekel: “Do zdaj sem Petra Bernardona klical za očeta, sedaj mu vrnem vse, tudi obleko. Zato ne bom več govoril: oče Bernardone, ampak bom po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.”
Ko je Frančišek nekega dne molil v napol razpadli in podrti cerkvici sv. Damijana, je slišal besede: “Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!” Frančišek je te besede narobe razumel in je začel popravljati cerkev. Popravil je tudi cerkev sv. Marije Angelske, imenovano Porciunkula. V njej je večkrat molil in tu je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo, Cerkev iz ljudi, ki je v tistem času razpadala. Porciunkula je bila takrat last benediktinskega samostana na Monte Subasio. Samostanske predstojnike je prosil, da so jo njemu prepustili v rabo in oskrbo. Tukaj se je Frančišek sedaj naselil, stregel pri maši, se poglabljal v molitev in premišljevanje ter z vso iskrenostjo vedno iskal, kaj je božja volja, da bi jo z ljubeznijo izpolnil.
24. februarja, na god sv. Matija leta 1208 je kakor navadno ministriral pri maši v porciunkulski cerkvici. Pri maši je duhovnik bral evangelij, kako je Kristus poslal apostole oznanjat evangelij: “Pojdite rajši k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Spotoma pa oznanjajte in govorite: ‘Nebeško kraljestvo se je približalo.’ Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne oskrbujte se ne z zlatom ne s srebrom ne z bakrom v pasovih, ne s popotno torbo ne z dvema suknjama ne s sandali ne s palico, kajti delavec je vreden svoje hrane” (Mt 10,6-10). Frančišku so bile te besede kot odkritje, saj je doumel njihov pravi pomen in vsebino. Spoznal je pomen uboštva v osebnem življenju vsakega kristjana, kakor tudi v življenju vse Cerkve. Kristusov apostol mora biti ubog, da ga more Bog napolniti s svojo ljubeznijo; biti mora apostol uboštva. Hotel je živeti v uboštvu, kot je živel Kristus in apostoli.
Po maši je šel takoj iz cerkve, odložil svojo eremitsko obleko, si oblekel sivorjavo tuniko (haljo) s kapuco iz trde neobdelane volne, kakršno so takrat nosili najbolj siromašni ljudje v njegovem kraju, in se opasal z vrvjo. Poln svetega navdušenja je šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel svojo prvo pridigo. Govoril je preprosto, a zelo prepričljivo. Potem je hodil okrog in pridigal povsod, kjer so bili ljudje pripravljeni poslušati. Spodbujal jih je k pokori in medsebojni ljubezni. Njegove preproste, iskrene in prisrčne besede so šle ljudem do srca. Imel je srce polno ljubezni, zato je znal vse pomiriti, potolažiti, razveseliti in ohrabriti.
Frančišek se je vedno bolj umikal od zunanjega življenja in vodstva svojega reda. Avgusta leta 1224, se je, kakor ponavadi, umaknil na goro La Verno, da bi se v samoti čim lepše pripravil na praznik sv. Mihaela. Na tej gori je imel v skalo izdolbeno celico oziroma kapelico. Tu je bil navadno čisto sam, da se je mogel nemoteno posvetiti premišljevanju. Na praznik Povišanja sv. križa (14. septembra) je zjutraj molil in z veliko ljubeznijo ter nežnim, globokim sočutjem premišljeval trpljenje Križanega in ga želel sodoživljati. Prikazal se mu je križani Kristus. Ko je prikazen začela izginjati, je bila Frančiškova duša polna ljubezni do trpečega Kristusa, na njegovih rokah, nogah in na desni strani pa so se pojavile Kristusove rane, iz katerih je pozneje večkrat tekla kri.
Konec septembra je prišel spet v Assisi in tam nadaljeval svoje trpljenje prav do smrti. Vse trpljenje je prenašal junaško, združen z Bogom. Ko je slutil, da se bliža konec njegovega zemeljskega življenja, je skoraj že popolnoma slep zapel svojoSončno pesem (1224-1225).
Pesem hvalnice Stvarniku, pesem preproščine in neskaljenega veselja, pesem svobode, Sončna pesem, ki jo je proti koncu svojega življenja zapel Frančišek Asiški, sin bogatega trgovca iz Assisija, odmeva še v današnjem času:
“Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, Najvišji, odseva.”
V čem je pravzaprav jedro veličine Frančiška Asiškega? Mnogi ga prištevajo med največje svetnike vseh časov, za prenovitelja Cerkve, spoštujejo ga verni in neverni. Njegov duh veje tudi v sedanji, pokoncilski in sinodalni prenovi.
Središče Frančiškovega življenja je bil Kristus, njemu je želel biti čim bolj podoben. Njegov sodobnik Tomaž Čelanski pravi o njem: “Po mojem mnenju je bil Frančišek najsvetejši odsev svetosti Gospoda in njegove popolnosti.”
V Vodilu svojim bratom je Frančišek sam zapisal: “Vodilo in življenje manjših bratov je spolnjevanje svetega evangelija našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini, brez lastnine in v čistosti. Frančišek sam je bil “živ evangelij” in prav zaradi tega je vedno sodoben, nov, mladosten.
Frančišek Asiški (1181 – 1226) je nastopil v začetku 13. stoletja, ko je Cerkev nosila težko breme iz predhodnih obdobij – fevdalni duh se je dokončno vrinil v Cerkev in na najrazličnejše načine grozil ugasniti v njej prvotnega evangeljskega duha peproščine, uboštva in nedeljene ljubezni do Boga in bližnjega.
Frančišek se je odzval vabilu, ki ga je slišal v cerkvici sv. Damijana: “Pojdi in popravi mojo Cerkev!” Oklenil se je popolnega uboštva. Njegove prepričevalne besede in predvsem sozvočje med evangeljsko resnico in njegovim osebnim zglednim življenjem pa je prav kmalu privabilo še druge brate, da so se mu pridružili in tako skupaj z njim postali kvas, ki je začel obnavljati Kristusovo Cerkev.
Prav v njegovem času je vrsta uboštvenih gibanj skušala prenoviti Cerkev, toda mnoga so se izrodila v zgolj rušilno kritiko in zašla v krivoverstva. Frančiškova kritika je bila drugačna – ni poznala ostrih besed, ampak prepričljiv osebni zgled pravičnosti in prijateljstva z Bogom, skromnosti in preprostosti, uboštva in bratstva do vseh ljudi. Predvsem pa je Frančišek svoje življenje in življenje svojih bratov izročil presoji papeža.
Papež Inocenc III., mož širokega obzorja, je uvidel daljnosežnost Frančiškovega poslanstva in je leta 1209 ustno potrdil Frančišku in njegovim bratom Vodilo njihovega življenja. Moč Frančiškovega zgleda je v manj kot desetih letih privabila okoli pet tisoč bratov. Frančišek je sestavil novo Vodilo – osnova mu je seveda evangeljsko življenje – ki ga je 1223 potrdil papež Honorij III.
Skupaj s sestro Klaro je ustanovil red klaris, nato pa tudi svetni red za vse tiste, ki bodo v svetu živeli njegovo duhovnost. Frančiškov svetni red, Frančiškova mladina in Frančiškovi otroci tudi v Sloveniji dobivajo novega poleta. Frančiškova “evangeljska norost” tudi danes privlači, saj so znamenja časov zelo podobna.