Bratje kapucini smo najmlajša družina manjših bratov svetega Frančiška Asiškega. V Frančiškovem gibanju je bil vedno navzoč močan izziv k prenovi v prvotnem duhu. Tako so br. Matej da Bascio in prvi bratje začeli z novim bratstvom manjših bratov. Bratje kapucini s frančiškani in minoriti danes živimo in nadaljujemo Frančiškovo karizmo v Cerkvi in svetu.
Če za koga, potem lahko za Jezusa iz Nazareta, ki je naš najboljši Učitelj, rečemo, da je človek za druge, odprt za vse, nenehno služi vsem in vsakomur: pozablja nase in vedno misli na druge. To je ne le nezmotljiva definicija ljubezni. Je predvsem jasna in zgovorna, življenjska upodobitev prave Božje ljubezni: vsakodnevno življenje Jezusa Kristusa, ki je do konca pozabljal nase in mislil na druge.
Sveti Frančišek Asiški se je rodil leta 1181/1182 v mestu Assisiju, v Umbriji v srednji Italiji. Njegov oče je bil bogat in spreten trgovec s suknom Peter Bernardone. Mati Pika Bourlement je bila doma iz Provanse v Franciji. Frančiška so krstili za Janeza, a so ga vsi klicali Francesco, Frančišek. Prvo izobrazbo je Frančišek dobil v župnijski šoli sv. Jurija. Doma se je naučil tudi nekaj francoščine. Okrog sebe je rad zbiral fantovsko družbo in razmetaval očetovo bogastvo. Zaradi tega je bil med vrstniki zelo priljubljen.
Življenje sv. Klara je bilo vse od njenega spreobrnjena naprej eno samo razmišljanje “o neskončnih dobrotah, s katerimi nas je Bog obsipal” (KlOp 6). To razmišljanje je prehajalo v mistično kontemplacijo …
Pesem hvalnice Stvarniku, pesem preproščine in neskaljenega veselja, pesem svobode, Sončna pesem, ki jo je proti koncu svojega življenja zapel Frančišek Asiški, sin bogatega trgovca iz Assisija, odmeva še v današnjem času.
Pesem hvalnice Stvarniku, pesem preproščine in neskaljenega veselja, pesem svobode, Sončna pesem, ki jo je proti koncu svojega življenja zapel Frančišek Asiški, sin bogatega trgovca iz Assisija, odmeva še v današnjem času.
Zelo konkretno se naše poslanstvo izraža v krajevnih bratstvih, ki so navzoča, molijo in imajo odprta vrata za ljudi, ki prihajajo k bogoslužju, prosijo za pogovor in zakrament sprave. Prav spovednico čutimo po zgledu sv. Leopolda Mandića za prednostno poslanstvo.
Konstitucije (redovna pravila) manjših bratov kapucinov nam pomagajo, da lahko da vanašnjem spremenjenem svetu živimo Vodilo sv. Frančiška Asiškega in tako hodimo za Kristusom. So kažipot za naše življenje v bratstvu in tudi za življenje v svetu. Pred nekaj leti so bile prenovljene. V njih se izraža naša karizma.
Pomenljiv je stavek, ki na koncu skupnega branja reče predstojnik: ” Če bomo to izpolnjevali, nam bo Bog podelil večno življenje”.
“Preprostost je krepost, vendar le do neke točke. Nikoli ji ne sme manjkati preudarnosti; zvijačnost in premetenost pa sta od hudiča in povzročata veliko zla.”
(AdFP, 391)
