Sv. Klara (1194 – 1253)
Klarino branje Svetega pisma
dr. Maksimilijan Matjaž
Sv. Klara Asiška
Klarino branje Svetega pisma
Simpozij o sv. Klari Asiški, Nazarje, 6. do. 7. nov. 2003
Življenje sv. Klare je bilo vse od njenega spreobrnjenja naprej eno samo razmišljanje “o neskončnih dobrotah, s katerimi nas je Bog obsipal” (KlOp 6). To razmišljanje je prehajalo v mistično kontemplacijo oziroma motrenje velikega Darovalca, “Očeta usmiljenja”, in v radost ljubezni do “ubogega Kristusa”. Njeni spisi – Vodilo, Oporoka, Blagoslov in pisma Neži Praški – so zato spevi njenega življenja, ki je bilo zasidrano v središču evangelija.
Klara piše v ljubečem, a slovesnem jeziku, ali kot pravi Alojz Rebula, “v vzvišenem eshatološkem ključu”. Njen govor je “govorica iz stoletja katedral in Tomaževe Sume. Govorica iz prepada tisočletij, a iz večne aktualnosti Kristusovega sporočila”. To je jezik Svetega pisma. Klara je Sveto pismo živela. Brala oziroma molila ga je s srcem, a tudi z razumom.
Klara vidi že sam začetek nove zgodbe njenega življenja kot izbruh veselje, ki je sad Sv. Duha. Spominja se prvih korakov Frančiškove poti ko je obnavljal cerkev svetega Damijana. “Prevzelo ga je silno veselje in razsvetljenje Svetega Duha in je o nas napovedal, kar je pozneje Gospod uresničil” (KlOp 11).
Pisatelj Alojz Rebula je označil Klarino oporoko kot oporoko veselja. Duha veselja, ki je duh prave molitve, ne sme nič zamoriti! Sestram naroča, naj nobeno delo ne zatre “duha (prim. 1 Tes 2,19) svete molitve in pobožnosti, ki mu mora služiti vse drugo” (KlVod 7,2). Skupaj z apostolom Pavlom kliče svojim sestram: Vi ste namreč “naša slava in naše veselje”, “naše upanje in venec”, s katerim se bom ponašala pred našim Gospodom Jezusom ob njegovem prihodu,” (prim. 1 Tes 2,19-20).
Posebno polna prekipevajočega veselja so pisma Neži Praški: “Ko prihaja velik sloves o vašem svetem ravnanju in življenju ne samo do mene, ampak se je izredno razširil skoraj po vsem svetu, se močno veselim v Gospodu in se radujem (prim. Hab 3,18); a ne morem se veseliti tega samo jaz, marveč vsi, ki so in želijo biti v službi Jezusa Kristusa” (1 Klp 3-4). Človekovemu razumu je nedoumljivo dejstvo, da je Bog hotel postati ljudem enak, da je hotel “nastopati na svetu kot zaničevan, reven in ubog človek” (1 Klp 19). Človek lahko na to resnico odgovori le s silnim duhovnim veseljem : “Tedaj se silno radujte in veselite (prim. Hab 3,18), polni silnega duhovnega veselja in radosti ” (1 Klp 21). V tretjem pismu ji spregovori o zveličavnem veselju :
“V začetniku zveličanja želim zveličavnega veselja (prim. Heb 2,10) in vsega, kar bi še mogla zaželeti boljšega” (3 Klp 2). Vesele novice o njenem duhovnem napredovanju jo navdajajo s “popolnim veseljem”, z “radostjo v Gospodu” (3 Klp 3). Ko vidi, kako na “silen in neverjeten” način zmaguje nad prekajenostjo skušnjavca, je njeno veselje brezmejno. “Kdo bi mi torej mogel reči, naj se ne veselim ob tako čudovitih vzrokih za veselje? Zato se, predraga, tudi ti vedno veseli v Gospodu (prim. Flp 4,4). Naj te ne zagrne niti najmanjša senca žalosti, o predraga gospa v Kristusu, veselje angelov in venec (prim. Flp 4,1) svojih sester” (3 Klp 10-11). Klara se tukaj popolnoma zlije s hvalnico apostola Pavla v Pismu Filipjanom: “Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu” (Flp 4,4-7).