Bratje Kapucini
Sv. Ignacij iz Santhia, duhovnik
(1686 - 1770), goduje 22. septembra
Kapucin za vsakršno delo
Čudovita so pota božje previdnosti. Tako je božja previdnost najprej vodila b. Ignacija med škofijske duhovnike, potem po 6 letih pa h kapucinom. Prav po takšni poti je prišel h kapucinom tudi b. Inocenc iz Berca. Oba je vodila pri tem želja, da bi v samostanu lažje spoznala in spolnjevala božjo voljo, ne pa živela po svoji. Isti razlog je vodil v naše stoletje tudi bavarskega duhovnika, božjega služabnika Viktricija Weissa. Vsi trije so našli v samostanu popolno notranjo srečo.
Bl. Ignacij se je rodil l. 1686 v Santhia v Piemontu v dobrostoječi družini s 6 otroki. Pri krstu je dobil ime Lovrenc Belvisotti. Ko je bil star 3 leta, je izgubil očeta. Duhovnik sorodnik je stal materi ob strani zlasti glede šolske vzgoje. Šolal se je v semenišču. Po posvetitvi je postal najprej kaplan, nato župnik v Casanovi. Bil je dober pridigar, odpovedal se je kanonikatu, končno tudi župniji. Razlog: “Oče v vsem, kar sem doslej delal, čutim, da sem vedno delal po svoji volji. Notranji glas pa mi ponavlja, če hočem zares služiti Bogu, moram spolnjevati njegovo voljo, moram živeti v pokorščini.”
V samostanu
Po 6 letih duhovništva je don Lorenzo stopil h kapucinom v noviciat v Chierin. Dobil je redovno ime Ignacij. Sorodniki niso razumeli njegovega koraka, vendar je bil njihov trud zaman. Od prvega dne noviciata in vseh 54 let, ki so sledili, se je p. Ignacij vadil v tej kreposti, pokorščini tako, da je postal vzor vsem.
Po noviciatu so ga poslali v samostan Saluzzo zato, da bi skrbel za cerkev. Glavno njegovo delo je bilo poleg drugega, da je veliko adoriral. Potem so ga prestavljali iz samostana v samostan, trikrat v Chieri, da bi bil novincem za zgled. Povsod so bili predstojniki zelo zadovoljni z njim, ker je bil tako razpoložljiv za vsako delo, tudi za zibrco, če je bilo potrebno. Povsod je bil zgled vsem bratom.
Izreden magister novincev
Leta 1731 je bil p. Ignacij postavljen za magistra novincev v Mandovi. Vsi so odobravali to imenovanje, le sam ni bil tega vesel. Vendar ker se je izkazal za zelo sposobnega za to službo, jo je opravljal 14 let. Vzgojil je 121 zelo dobrih redovnikov. Najbolj se je trudil za duha molitve in vestne pokorščine. Rad je ponavljal: “Bogu ne moremo dati večjega in prijetnejšega daru, kot življenja v veseli pokorščini.” Njegova vzgoja je bila stroga, vendar je bila uresničena na blag in potrpežljiv način. Znal je mlade navdušiti za premagovanje, pokoro, duhovni boj. Učil je, popravljal in opogumljal skrbno in ljubeče, tako da je trda pot postala prijetna. Njegova vzgoja je obstajala v razumevajoči ljubezni in lepem osebnem zgledu. Želel je spoznati vsakega novinca do dna, da bi ga potem lažje vodil. Za najvišji zgled je v vsem postavljal Kristusa, njegovo absolutno uboštvo v Betlehemu, popolno odpoved na Kalvariji in njegovo preobilno ljubezen v tabernaklju. Kapucinsko živeljenje mora biti nenehno križanje. Njegova celica je bila noč in dan odprta za novince, če so kaj želeli.
Po 14 letih magistrovanja se je zgodilo nekaj, kar je spremenilo smer njegovega življenja. Neki misijonar v Kongu - eden njegovih novincev - se mu je priporočal v molitev, ker mu je huda očesna bolezen onemogočala misijonsko delo. P. Ignacij se je Bogu ponudil kot žrtev: “Gospod, če hočeš, naj pride nadme očesna bolezen tega sobrata, samo da on ozdravi.” Misijonar je res ozdravel, p. Ignacij pa je zbolel na očeh, da je komaj kaj videl. Bratje in zdravniki si niso mogli razložiti te bolezni p. Ignacija. Tako je l. 1744 p. Ignacij , moral zapustiti noviciat in se je šel zdravit v Torino. Začel se je pripravljati na samotarsko življenje. Toda božji načrti so bili drugačni. Vid se mu je malo popravil, čeprav ni nikoli postal normalen, oči so ga celo življenje bolele, vendar je lahko kljub temu naredil še veliko dobrega v Torinu.
Iskan spovednik v Torinu
P. Ignacij je postal v Torinu goreč in iskan spovednik mnogih vernikov in duhovnikov in razsvetljen duhovni voditelj. Vedno je bil vsem na razpolago. Eno roko je držal dvignjeno za odvezo, v drugi je navadno imel rožni venec. Tu je ostal celih 24 let kot spovednik. Ob nedeljah je bilo spovedovanje do čez poldne, med tednom, če ni bilo spovedancev, je ministriral, saj je bilo v samostanu čez 60 duhovnikov, torej toliko poedinih maš. Imel je tedenske nagovore za brate pomočnike. Imel je večkrat duhovne vaje za sobrate. Vsem so ostale dobro v spominu duhovne vaje o Očenašu in o ponižnosti in oholosti. Večkrat na teden je peljal brat p. Ignacija k bolnikom, trpečim, nesrečnim, da bi jim svetnik dal tolažbo, jih blagoslovil in osrečil. Tudi na samostansko porto je bil poklican, da bi koga blagoslovil in notranje dvignil.
Kardinal in nadškof Tarina in savojski knezi so ga visoko spoštovali in ga počastili s kakšnim častnim naslovom. Toda p. ignacij je bolj ljubil družbo ponižnih, preprostih, ubogih.
Kljub vsej veliki dejavnosti je bil kontemplativec. Tudi po torinskih ulicah je rad molil rožni venec. Rad je obiskoval Marijine cerkve po mestu, najraje pa molil v samostanski cerkvi v kakšnem kotu. Videli so ga tudi v zamaknjenju, kako je lebdel nad zemljo. Tudi čudežni dogodki z bolniki so se često dogajali in klicali množico bolnih in potrebnih v njegovo bližino.
Pokorščina do smrti
P. Ignacij je prišel v samostan iskat in živel po pokorščini.”Pokorščina!” je klical novince in bratom pri vseh duhovnih vajah.”Kaj bi mogli dati Bogu bolj prijetnega kot našo pokorščino?” To ni bila le fraza, čustvo, ampak njegovo prepričanje in zvest izraz njegovega življenja.
Nekega dne pove provincial p. Ignaciju, da so v samostanu Chivasso vsi redovniki v postelji zaradi epidemije, ki je zahtevala že mnogo življenj. Takoj je bil na kolenih in prosil provinciala, če bi smel iti tja streč bolnikom. Vkrca se in po treh urah vožnje po Padu je že bil v Chivasu. Ko ga je predstojnik vprašal, kako bo lahko stregel bolnikom zaradi svojih visokih let, velike kile in včasih odprtih krčnih žil, mu je p. Ignacij odgovoril: “Oče, ne mislite na vse to. S pokorščino zmorem vse.” In tako je bilo.
Ko je nekoč imel duhovne vaje bratom, se je po stopnicah tako popeljal, da ni mogel stopiti na noge. Ko je predstojnik razmišljal, kdo bi ga nadomestil se zasmeje p. Ignacij; “Brez skrbi. S pokorščino bo vse šlo. Nesite me v kor. Govoril bom lahko.” In govoril je še z večjim navdušenjem.
Po tolikih dokazih njegove ljubezni do pokorščine nas ne čudi, da je gvardijan odgovoril bratu, ki mu je o polnoči 21. septembra sporočil, da je brat Ignacij će v agoniji: “Se ne mudi. P. Ignacij me bo čakal. Bil je tako ubogljiv v življenju, da se ne bo upal oditi na to pot brez mojega dovoljenja.”
Ko je gvardijan prišel v Ignacijevo celico, reče: “P. Ignacij, tu sem. Želim vam srečno pot v večnost in to vam želim z besedami svete matere Cerkve.” P. Ignacij sklone glavo. In na gvardijanove besede: “Odpotuj, krščanska duša, iz tega sveta”, je p. Ignacij blago izdihnil svojo dušo.
Že ob zori je šlo iz ust do ust po Torinu: “Naš torinski svetnik je umrl.” Prišlo je toliko ljudi, da se poslovijo od njega, da se je gvardijan bal, za naslednji dan nereda in izgredov; zato je odredil naj se naslednje jutro navsezgodaj, ko so bila mestna vrata še zaprta, opravi pogreb. Ko so pozneje ljudje prihajali kropit, so bili zelo osupli, da je bil pogreb že opravljen.
Proces za beatifikacijo se je začel že po 6 letih. Leon XII. je slovesno razglasil herojstvo njegovih kreposti, vendar ga je šele Pavel VI. leta 1966 razglasil za blaženega, po priznanju dveh čudežev.
Ta dan je papež poudaril, da je bil p. Ignacij pravi sin sv. Frančiška, avtentičen kapucin in je med drugim rekel: “Cerkev danes pozdravlja bl. Ignacija kot redovnika, ki je bil čudovit v vseh pogledih frančiškovskega življenja. Bilo je rečeno o njem, da je bil redovnik za vsakršno delo. Vsak trenutek njegovega življenja in apostolskega delovanja dokazuje to njegovo gibčno vsestranost, ki je zgledna za vsakogar...”
Za svetega ga je razglasil 19.5.2002 Janez Pavel II.
Na 85. generalnem kapitlju so bratje danes, 6. 9. 2018, izvolili naslednje generalne svetovalce.
Brat, sestra v Kristusu!
Br. Miro Pavšek bo v duhovnika posvečen 29. junija ob 9. uri bo v ljubljanski stolnici, nova maša pa bo v Zagorju 1. julija ob 14. uri.
