Sv. Frančišek Marija Kamporoški, brat laik

(1804 - 1866), goduje 19. septembra

Ubog pobiralec in Boga delitelj

Med brati kapucini, ki jih je Cerkev prištela med svetnike, so nekateri dolga leta pobirali miloščino. Med njimi gotovo zavzema odlično mesto sv. Frančišek Kamporoški.

Janez Croese, kakor se je naš Frančišek imenoval z družinskim imenom, se je rodil v Camporossu v zelo verni kmečki družini. Njegova mladost je bila sončna, kakor je sončna njegova domovina ob italijansko-francoski meji. V šolo ni mogel hoditi, ker je moral pomagati očetu na polju. Mati je že v zgodnji mladosti navajala Janeza k pobožnosti in krepostnemu življenju. Še kot otrok je hudo zbolel. Zaupno se je zatekel k Mariji in je nepričakovano ozdravel. Zato je vse življenje nosil v srcu globoko hvalećnost do Marije. Že v mladih letih je imel razvit čut ljubezni do bližnjega. Njegovo veselje je bilo, da je rad pomagal drugim. Že staršem pa tudi drugim je pomagal pri delu, ubogim pa s svojimi revnimi prihranki.

Najprej je bil 3 leta tretjerednik, a njegovo srce še ni bilo zadovoljno. Ko je nekoč videl klečati dva kapucinska brata v pobožni molitvi pred oltarjem, je prosil pri kapucinih za sprejem v red.

V samostanu: bolničar

Leta 1825 je v Genovi stopil v noviciat, dobil je tudi novo ime brat Frančišek iz Camporossa. V noviciatu je bilo 23 novincev, od tega 7 za brate laike. Magister je moral malo krotiti njegovo gorečnost. Leta 1828 je napravil večne zaobljube. Zaradi njegove vestnosti je kmalu dobil službo brata bolničarja. Kot tak je bil že ob 4 uri na nogah: gre v kapelo, pripravi oltar, paramente, streže pri mašah. Nato hitro obide vse sobe bolnikov, z nasmehom prinaša hrano in zdravila. Ves dan je v bolniških sobah bolnikom na razpolago. Zdravniki so govorili: To je “zlat brat”. Bolniki so priznavali, da si ne morejo razložiti njegove materinske nežnosti do njih. To delo njegove ljubezni se bo kmalu razširilo na celo mesto Genovo. Postal mu bo “sveti oče”, ljudje mu bodo poljubljali roko ali rokav.

Pobiralec miloščine

Predstojnik je br. Frančišku predložil službo pobiralca miloščine na deželi. Frančišek je odgovoril: “Tu sem. Sposoben nisem za nič, pripravljen pa za vse!”

Zbirca je bila dvojna: po deželi in po mestu. Na deželi: žita, vina, krompirja in zbirca po mestu: v glavnem kruha. Pomembnejša je bila zbirca po mestu, od nje je faktično družina živela. Mesto je bilo razdeljeno na četrti. Obstajal je načrt, kateri dan se je pobiralo v kakšnem delu mesta. Redno je pobiralca spremljal deček od 6 - 10 let, izbran iz najbolj dobrohotnih družin. Ta je nosil na vratu obešen mošnjiček, v katerega so ljudje dajali denar, brat pa je zbiral darove v naravi. Br. Frančišek je dve leti pobiral na deželi v dolini Bisagna. Ker se je izkazal kot dober pobiralec na deželi, so mu zaupali zbirco po mestu, po genovskih ulicah. Zbiral je miloščino za sobrate in reveže. Kmalu se je izkazalo, da Frančišek ni le ubog pobiralec ampak tudi bogat delitelj. Kakor hitro je zjutraj prestopil samostanski prag, so ga obkrožili pomoči potrebni. Ko se je popoldne utrujen vrnil domov, so ga željno pričakovali bogati in ljudje visokega stanu, ki so ga prosili za nasvete, pa tudi reveži, ki so ga prosili za pomoč. Njegovi molitvi so se priporočali duhovniki in prelati. Zraven vsega je moral odgovarjati na nešteta pisma. Br. Frančišek je postal center za socialno pomoč Genove. Tudi drćavna oblast mu je naklanjala sredstva, ki jih je znal kar najpravičnejše razdeliti. Če ni šlo drugače, je pomagal ubogim tudi s čudeži. Njegova molitev je izprosila tudi ozdravitve. Kmalu so govorili o njem kot svetniku: padre santo. Sam je najbolj trpel, zaradi tega, ker je imel premalo časa za molitev. Zato je prečul cele noči v molitvi. Br. Frančišek je veliko storil za versko prenovo svojega ljubljenega mesta. Sv. Pavel je rekel: “Kristusova ljubezen me preganja.” Podobno je Kristusova ljubezen preganjala sv. Frančiška k tako obširnemu delu. Vse njegovo delo je temeljilo na svetosti in zvesti pokorščini.

Za samostan ni prosil: čakal je, da so mu ljudje dali sami od sebe. Če pa je šlo zato, da pomaga zapuščenim revežem, ga je prevzela drznost, da je prosil do nadležnosti: “Iz ljubezni do Boga vas prosim, dajte mi kaj za moje uboge reveže.” In ni odšel, dokler ni kaj dobil.

Nekoč mu je nekdo vrgel kamen v čelo, tako da je privrela kri. Svetnik se ne vznemirja. Pobere ga in poljubi kot kakšen dar z nebes.

Neki kapitan plovbe je nekoč v luki začel grobo žaliti brata.

Predstojniki so mu veliko zaupali. Bil je vodja vseh 10 kapucinskih pobiralcev v Genovi. Vodil je zalogo stvari, ki so bile zbrane za uboge. Upravljal je z denarjam za maše in sploh je imel dovoljenje za upravljanje z denarjem. Ti privilegiji so mu stvarjali težave. Vendar so mu tudi po vizitaciji p. generala, vsi ostali. Vidi se, da je imel vsa zakonita pooblastila.

Rad je pomagal raznim ubogim župnijam z nakupom svečnikov, paramentov, potrebnih aparatov. Tako je imel posebno skrb za svojo rojstno cerkev v Camporossu. Pomagal je svoji nečakinji, ki je postala generalna predstojnica svojega reda. Pomagal premnogim ubogim drućinam in zasebnikom Take razne stvari so mu oteževale beatifikacijo, vendar se je izkazalo, da je bilo pravno vse urejeno.

Duhovni lik br. Frančiška

Br. Frančišek je živel iz vere, ki se je hranila z močno zavestjo božje prisotnosti v njem. Hranil je vero z nenehno molitvijo, pogostimi obiski cerkva. Njegova pobožnost je bila moška, avtentična. Zavedal se je pomembnosti nenehnega spreobračanja, zato je gojil močno samopremagovanje. Vendar je rad ubogal glede pokore. Na< sliki izgleda resen brat, vendar je bil veder, prijeten sobrat, čustveno zelo uravnovešen.

“Katera je bila njegova največja krepost?” se sprašuje papež Pij XI. Odgovarja si: “ Bl. Frančišek je bil pravi čudež ponižnosti, potrpežljivosti in ljubezni. To je ponižnost ubogega pobiralca miloščine, ubogega kapucina, ki ponuja roko vsakomur... To je čudovita potrpežljivost, ki izhaja iz neke druge potrpežljivosti: dovolj je reči “dober kapucin”, pa si s tem že povedal “velik potrpežljivec”, dovolj je govoriti o kapucinskem življenju in kapucinski duši, pa si s tem že povedal, koliko potrpežljivosti je vgrajeno v ta poklic.”

Marijo je ljubil kot svojo mater, ji zaupal, se k njej zatekal. Neka obupana mati mu je pripovedovala o svojih silnih težavah.”Veste kaj, pojdite v cerkev Gospe usmiljenja. Povejte Mariji, da vas pošilja njen ubog služabnik Frančišek. Videli boste, da vas bo potolažila.” Marijo je najraje imenoval “moja Gospa”.

Zelo je cenil in gojil čut skupnosti. Kako se je znašel v Genovi v tako veliki samostanski družini, ki je štela okoli 90 redovnikov. Iznašel je zlato pravilo, skrivnost, ki jo je tudi drugim zaupal: “Tri besede tihota, premagovanje, molitev. Če boš zvest temu pravilu, boš lahko vedno z vsemi dobro izhajal.”

Ljubil je svoj red, rad se zanj žrtvoval. In vendar ni bilo vedno lahko. Duh razsvetljenstva, revolucije in individualizma je vdiral tudi v samostane. Kapucinska strogost življenja je popuščala. Brat Frančišek je imel svoj tipičen način: dobro besedo, osebno se je približal bratu in mu pomagal, ni pozabljal na najbolj osamele in žalostne, kot npr. na tistega sobrata iz noviciata, ki ga je redno obiskoval v umobolnici. Predvidel je skorajšnjo ukinitev samostana, želel je prej kaj rešiti, a predstojniki niso verjeli temu jasnovidcu. V splošnem pa se je držal modrega načela: postati svet, ne da bi okolica to opazila.

Ponudba žrtve svojega življenja

Z leti je začel vedno bolj čutiti utrujenost. Noge so ga bolele, dobil je močne krčne žile. Prestal je dve operaciji. Mirno je sprejel želje novega predstojnika, naj opusti vso svojo karitativno dejavnost. Prosil je, da bi smel obiskati vsa Marijina svetišča v okolici.

Dne 5. avgusta 1866 se je “uradno” pojavila kuga v Genovi, ki se je epidemično širila. Br. Frančišek je živel in čutil z ljudmi. Stati daleč, na varnem, se mu je zdela izdaja. Opogumljal je bolnike. Stiska in strah meščanov je silno potrl br. Frančiška. Ko so bratje prevzeli veliko vojaško bolnišnico s kužnimi bolniki, se je tudi sam priglasil za strežbo bolnikov. Predstojniki njegove želje niso izpolnili, ker je bil tudi sam potreben oskrbe. Dovolili so mu, da lahko obiskuje bolnike po mestu. Hitel je od hiše do hiše. Ker je poznal grešno življenje mesta, je bil prepričan, da je prišla kuga kot božja kazen. Zato je ponudil Bogu svoje življenje v spravo za ljudi. Bog je svetnika prejel za besedo; sprejel je njegovo življenje v spravo. Nekaj dni pozneje so hudo bolnega od kuge nesli v bolniško celico.”Silno sem srečen, da je Bog sprejel mojo žrtev. Čez tri dni bom na pokopališču. Upam, da grem v nebesa.” Dne 17. septembra 1866 zjutraj je zadnjič izgovoril sveti imeni: Jezus, Marija” in duša je odletela v nebeško slavo. Kuga je pojenjavala: 18. septembra še 10 mrtvih, 19. septembra le 4. Po njegovem pogrebu nihče več. Mesto je jokalo, ker je zgubilo svojega prijatelja, svojega dobrotnika. Vse časopisje je povezalo njegovo smrt s prenehanjem kuge. Po njegovi smrti so mu hvaležni Genovčani postavili lep spomenik. Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega, Janez 23. pa leta 1962 za svetnika. 

Knjižica PDF 

Dragi bratje in sestre!

 

Staro leto se je izteklo in novo 2019 je pred nami. Najprej me ob tem dejstvu prevzema hvaležnost za vse, kar se je v Domu duhovnosti v minulem letu dogajalo, predvsem pa za vse obiskovalce in voditelje programov, ki ste se odzvali vabilu nanje. Upam, da so vas obogatili in spodbudili k osebni in skupni rasti v ljubezni do Boga in do bližnjih, vzpodbudili in obogatili tudi v osebni rasti v smeri novega človeka, upodobljenega po Kristusu. Obenem pa smo vam bratje kapucini hvaležni, da smo vas lahko srečali in z vami delili mnoge trenutke življenja v občestvu z Bogom in med seboj. Nenazadnje smo vam hvaležni, ker z obiskovanjem Doma in programov podpirate njegov obstoj in poslanstvo. Bog vam povrni za vse. Enako hvaležnost čutim in želim izraziti bratom, ki skupaj živimo življenje in poslanstvo bratstva v našem samostanu Kančevci ter vsem voditeljem programov, ki se velikodušno posvečate bratom in sestram, ki prihajajo v Dom. Hvaležni smo tudi za vse naše predhodne brate, žive in pokojne, ki so delovali med vami in prispevali, da sta danes Dom in župnija živo Kristusovo telo. Rad omenim, da letos mineva 30 let od zasaditve prve lopate in blagoslova temeljnega kamna za Dom duhovnosti Kančevci.

 

Novo leto je pred nami. Nadaljujemo dosedanja prizadevanja in želimo na njih graditi naprej. Vsem, ki nas boste obiskali in se udeležili katerega od programov, želimo, naj vas ti usposabljajo, da boste svoje domove čim bolj spreminjali v kraje Božje navzočnosti in blagoslova, kraje sprejetosti, dobrohotne pozornosti do najbližjih, potrpežljivosti, hvaležnosti, služenja, veselja. Naj vsakdo postaja čim bolj verodostojen žarek Božjega usmiljenja in ljubezni v vaših domovih in okolju, kjer živite.

 

Tudi tokrat vas želimo povabiti in pritegniti k spodbudi, ki smo jo bratje kapucini posredovali pred štirinajstimi leti, ko smo v Sloveniji obhajali leto poklicanosti. Z njo želimo pokazati na dve temeljni poklicanosti: družina ali duhovni poklic. Sprašujemo: ali sta ti dve izbiri nekaj dragocenega, pomembnega in v današnjem času potrebnega? Seveda!

 

Današnji čas naravnost kliče k delu za dobre družine in nove duhovne poklice, kar pomeni boljšo prihodnost za družbo in Cerkev.

Si morda pripravljen kaj narediti za to, da bi bilo med nami veliko dobrih družin in dovolj duhovnih poklicev? Če se sprašuješ, kaj pa lahko za to naredim, vabimo, da se nam pridružiš, ko kličemo k Bogu, naj bo v naših družinah razumevanje, spoštovanje; naj bodo kraji za odraščanje otrok v zrele odrasle osebe, naj bodo duhovniki, redovniki in redovnice prinašalci Boga med nas; naj se mladi usposobijo za svoje poslanstvo, ki jim ga namenja Bog. To delamo z naslednjo oblike molitve: eno desetko rožnega venca, in sicer:

v ponedeljek: ki si ga Devica rodila,  v torek: ki je za nas težki križ nesel, v sredo: ki je Svetega Duha poslal,

v četrtek: ki je oznanjal božje kraljestvo,

v petek: ki je za nas križan bil,

v soboto: ki si ga Devica v templju darovala,

v nedeljo: ki je od mrtvih vstal.

 

Njim pridajamo še tole Frančiškovo molitev:

»O vzvišeni in veličastni Bog, razsvetli temine mojega srca; daj mi pravo vero,

trdno upanje, popolno ljubezen, globoko ponižnost,

razumnost in spoznanje,

da se bom držal-a tvojih zapovedi. Amen.«

Prepričani smo, da tudi s ponavljanjem te molitve lahko ustvarjamo okolje za dobre družine in duhovne poklice.

 

Veseli bomo, če nam sporočiš, da se nam pridružuješ.

V Domu vas bomo z veseljem pričakali štirje bratje kapucini: br. Milan, br Jurij, br. Gregor in br. Stane.

Znova se oziramo k Bogu s prošnjo, naj nam in vsem udeležencem programov in obiskovalcem nakloni blagoslovljeno dogajanje v Domu, naj nas razsvetljuje pri delitvi duhovnih dobrin, nas varuje in napolnjuje z veseljem in hvaležnostjo za vse, kar bomo prejeli.

 

Mir in dobro.

 

br. Stane, br. Milan, br. Jurij, br. Gregor in sodelavci