Bratje Kapucini


Moliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)

Romanja v Assisi

Program v Domu duhovnosti
Kančevci v letu 2018

4. velikonočna nedelja (B) - Jaz sem dobri pastir

4. velikonočna nedelja (B) - Gospodov dan z Besedo

Naše knjige
Uredi oz. spremeni to novico24.4. goduje: Sv. Fidelis Sigmarinški (1578 - 1622)
Objavljeno: 9.9.2011

Sv. Fidelis Sigmarinški - duhovnik, mučenec

(1578 - 1622), goduje 24. aprila

Prvi mučenec kap. reda in Kongreg. za širjenje vere

Rodil se je v Sigmaringnu (jugozahodni Nemčiji) leta 1578; pri krstu je dobil ime Marko. Oče je bil župan. Družina Roy je imela 6 otrok, od katerih sta dva postala kapucina; Jurij, ki je dobil ime br. Apolinar (1584 - 1629) in Marko, ki je postal sv. Fidelis. Ko je bil Marko star 19 let, je izgubil očeta, kmalu nato še mater.

Na univerzi v Freiburgu v Breisgauu je diplomiral v filozofiji l. 1601. Nato je študiral 3 leta še cerkveno in civilno pravo: blestel je po znanju - imel je izreden spomin - in zglednem življenju. Bil je človek, ki je ljubil lepoto, ljubil glasbo, znal tudi sam igrati razne inštrumente, bil odprt za prijateljstva, živahen in lepega vedenja. Zato mu ni manjkalo prijateljev. Obljubljala se mu je sijajna prihodnost.

Leta 1604 ga je prosila družina baron Stotzingen za hišnega učitelja njenih otrok. Marko je ponudbo sprejel. Kmalu so ga prosili baron in neke druge plemenite nemške družine, če bi vodil njihove otroke po Evropi. Tudi to je sprejel Marko.

To turistično-kulturno-humano potovanje te skupine mladih, ki jo je vodil Marko Roy, je trajalo 6 let (1604-1610). Ogledali so si Italijo, Francijo, Španijo. Tu so se dobro naučili italijanskega in francoskega jezika, obiskali znamenite božjepotne cerkve, se srečevali z znamenitimi osebnostmi. Vodja Marko je spremenil to potovanje v romanje. Redno so molili pred jedjo, zjutraj in zvečer, hodili k maši in zakramentom, pomagali ubogim, se postili, bili prisotni pri intronizaciji dveh papežev. Najdalje so se mudili seve v Italiji.

Ko so končali potovanje, so bili vsi zelo hvaležni voditelju Marku, ker jih je naučil tudi lepega krščanskega življenja.

Po povratku domov je Marko ponovno študiral pravo in je 7. maja 1611 dosegel diplomo iz obojnega prava z najvišjo oceno (Summa cum laude et omniumapplausu). Mlademu advokatu so se odprla vrata pravnega sveta. Dr. Marko Roy je žel kot advokat v Ensisheimu velike spehe. Toda kmalu je odkril nevarnosti odvetniškega poklica. Prijatelj advokat je svetoval Marku, naj zavlačuje proces, da bo lahko pri the bogatih ljudeh še veliko zaslužil. Marko se je kar zgrozil ob taki miselnosti. Ko se je bolj zamislil v nevarno zapeljivi advokatski svet, se je zresnil in sklenil, da se hoče čimprej rešiti iz njega, ker mu je dražji Bog in zveličanje ko pa čast in denar. Povrh je imel pred seboj lep zgled svojega brata Jurija, ki je tudi doktoriral v Freiburgu, a je bil zdaj že 7 let kapucin kot p. Apolinar.

Novinec v samostanu

Marko se je obrnil na kapucinskega provinciala s prošnjo, da ga sprejme v red. Ta mu je svetoval, naj še razmišlja, moli in se potem trezno odloči, kajti kapucinsko življenje je resna in nespremenljiva zadeva.

V pričakovanju, da ga provincial sprejme, se je dal posvetiti. Takoj po novi maši je ponovno poslal prošnjo za sprejem v red. Bil je sprejet, dobil je ime p. Fidelis iz Sigmaringna. P. Angel iz Milana njegov magister, je imel lep nagovor z mislijo: “Bodi zvest in dal ti bom venec zmage.” P. Fidelis si je zapisal v brevir besede za spomin: “Spominjajte se dneva, ko ste šli iz Egipta!”

V Altdorfu se je med 15-letnimi novinci nahajal tudi 34-letni p. Fidelis. Vendar se ni počutil neugodno. Trudil se je, da bi bil ponižnejši, pazlivejši in bolj poslušen od drugih.

V noviciatu je napisal knjižico: Duhovne vaje. Njena vsebina je v glavnem: Biti moram povsem božji. Živeti moram samo za Boga. Nobene druge skrbi nočem imeti, razen da delam Bogu veselje. V iskanju in najdenju največje dobrine, Boga, je popolna sreča. To dragoceno delce je bilo marsikateremu bratu v duhovno korist.

Na praznik sv. Frančiška 1613 je p. Fidelis naredil večne zaobljube “z ožarjenim obrazom in nenavadno pobožnostjo”, se spominja očividec. Lastnoročno je zapisal v Oporoki, da zapušča vse stvari ubogim, sebe pa predaje Kristusu “z zavestno odločitvijo. . za vedno; telo in dušo, kot živo žrtev v tem svetem redu.”

Po letu noviciata je zopet vzel v roke teološke knjige, zato da poglobi svoje teološko znanje, kajti apostolat, ki je stal pred njim je zahteval široko in trdno pripravo. V Konstanci je imel za profesorja znamenitega in svetniškega p. Janeza Krstnika iz Poljske, ki si ga je izbral tudi za svojega spovednika.

Apostolski pridigar

Leta 1618 je začel sv. Fidelis nastopati kot pridigar v Altdorfu. Pot ga je seve vodila tudi po drugih kantonih. Za pridigarsko dejavnost je bil izdredno usposobljen; imel je vse pridigarske sposobnosti, znanje, modrost in življenjsko izkustvo, priporočala ga je svetost njegovega življenja. Njegovi govori so bili kratki, dobro pripravljeni, klene vsebine, jasno in goreče povedani, logični in prepričevalni, vendar ne napadljivi, kar je bilo takrat redkost.

Hkrati je bil ves čas do smrti tudi predstojnik bratov, največ s sedežem v Feldkirchu. Do bratov je bil blag, vendar pa tudi zahteven glede predpisov Vodila in Konstitucij. Dnevno je prosil Marijo in svetnike za 2 milosti: da bi živel vedno brez smrtnega greha in da bi mogel preliti svojo kri za Gospoda. Zaupal je, da bo uslišan.

Med družinami, sovražniki in veroizpovedmi je skušal biti vedno angel miru. Apostolski nuncij Scappi se je njega poslužil za prenovo benediktinskega samostana v Pfaffernu.

Ko se je med avstrijskimi vojaki v Feldkirchu razpasla kuha, jih je p. Fidelis dnevno večkrat obiskal, spodbujal, opogumljal in jim stregel. Nekaj jih je pridobil za katoliško vero. Ko so vojaki odšli v Recijo, so prosili, da bi tudi on šel z njimi. Govoril je 4 jezike: nemški, latinski, francoski in italijanski.

Postal je prijatelj z zaporniki v Feldkirchu.

Pavel V: je želel poslati misijonarje v Recijo, to je deželo v Švici, ki je mejila na Tirolsko, Lombardijo, Tesin in San Gallen. Red je sprejel papeževo prošnjo in 3 province Brescia, Milano in Švica so poslale svoje misijonarje. Švicarji so dobili Prattigau in Chur. Švicarski provincial je izbral p. Fidelisa kot “najbolj sposobnega” misijonarja, da bi zajezili krivoverstvo in dvignili katoliško vero. Za pomoč mu je dal p. Janeza iz Kruewangena. Kongregacija za širjenje vere, ki je bila komaj postavljena, je potrdila poslanstvo misijonarjev.

P. Fidelis je dobil v Prattigauu ljudstvo, ki je bilo zelo fanatično, sovražno katoliški veri in je bilo močno predano luteranskim naukom. P. Fidelis se je zelo trudil, nastopil z vso milino in je res spreobrnil mnogo krivovercev h katoliški veri. P. Fidelis je zaupal prijatelju, da je prepričan, da ga boto tu ubili, vendar je pripravljen tudi na to, samo da bi se zaradi tega kdo spreobrnil h katoliški veri. Spreobračanja so bila vedno pogostejša. Nazadnje je bil v Prattigau še samo eden krivoverec.

Mučenec za vero

Zaradi tolikih uspehov so krivoverci sklenili zaroto in naredili načrt, kako bodo p. Fidelisa spravili s sveta. Zlasti še, ker je prav tedaj novoustanovljena Kongregacija za širjenje vere imenovala p. Fidelisa, kot najbolj hrabrega misijonarja, za prefekta misijona v Reciji.

P. Fidelis je slutil, da se bliža dan njegove usmrtitve. Ni se motil.

Po veliki noči leta 1622 se je vrnil v samostan v Feldkirch, kjer je bil samostanski predstojnik. Pred odhodom v svoj misijon se je s prižnice poslovil od vernikov, češ da ga tokrat zadnjič vidijo in slišijo, ker ga bodo krivoverci ubili zaradi vere.

Dne 23. aprila je maševal v Gruschu. Po maši so ga neki krivoverci povabili, naj pride naslednji dan, v nedeljo, gotovo maševat v Seewis. Slutil je zasedo, vendar je čutil dolžnost, da imajo verniki mašo.

Dne 24. aprila se je p. Fidelis zjutraj spovedal, nato je maševal v Gruschu, na kar je v spremstvu kapitana Joahima Colonne in nekaj vojakov odšel v Seewis. Cerkev je bila natlačeno polna. Ob 9. uri gre na prižnico. Tam najde listič z napisom: “To je tvoja zadnja pridiga!” Naustrašeno začne govoriti o svoji temi: “En Gospod je, ena vera, en krst” (Ef. 4, 5). Kmalu vpadejo v cerkev oboroženi krivoverci z velikim krikom. Zapovedo pridigarju, naj stopi s prižnice. Vojaki, ki so ga varovali, so bili ubiti. En strel namenjen njemu, zgreši. P. Fidelis stopi pred oltar, vendar, da se ne bi omadeževala cerkev, gre raje ven. Zunaj ga 20 mož hitro obstopi, napade in pobije na tla s težkim tolkačem. Mučenec zakliče imeni Jezus, Marija, odpusti napadalcem in obleži mrtev, potem ko mu je meč prebodel prsi. Ostal je Kristusu zvest, kot je obljubil pri svoji preobleki.

Šele drugi dan so ga pokopali na skupnem pokopališču v Seewisu. Na grob so postavili križ, to je bilo vse. Na prošnjo kapucinov so oktobra, torej po 6 mesecih, v spremstvu vojakov odkopali njegove ostanke: pri tem so našli, da sta bili odsekani glava in leva roka. Njegovo glavo so dobili kapucini v Feldkirchu, telo pa so pokopali v stolnici v Churu.

P. Fidelis je bil po 107 letih razglašen za blaženega in mučenca, prvega mučenca Kongregacije za širjenje vere. Benedikt XIV. pa je razglasil bl. Fidelisa za svetnika skupaj s kapucinskim misijonarjem sv. Jožefom Leoniškim.

Sv. Fidelis je najmlajši Kapucinski svetnik, umrl je star komaj 44 let; prav tako je tudi najmlajši med kapucinskimi svetniki po redovniški starosti: živel je le 10 let v kapucinskem redu.

Sv. Fidelis je krasen zgled sposobnega in gorečega misijonarja. 


Zadnjih  5   10   20   50 novic.
Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2018/1 - Vzgoja
Objavljeno: 27.3.2018

Izšla je 1. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2018 - z naslovom
VZGOJA
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si


Sorodno iz kategorije “Frančiškov prijatelj”...

Uredi oz. spremeni to novicoPasijon v župniji Ljubljana - Štepanja vas
Objavljeno: 24.3.2018

Vabljeni tudi letos na ogled pasijona, ki ga pripravljajo naši mladi v župniji Ljubljana - Štepanja vas.
 

Cvetna nedelja, 25. marca po sv. maši, ki je ob 18. uri
Torek v velikem tednu, 27. aprila, po sv. maši, ki je ob 19. uri

 


Uredi oz. spremeni to novicoProgram v Domu duhovnosti Kančevci v letu 2018
Objavljeno: 19.1.2018

Program v Domu duhovnosti Kančevci za leto 2018

Knjižica PDF 

Spoštovani!

Lansko leto je bilo za nas brate kapucine leto provincijskega kapitlja in zato tudi leto sprememb. V Kančevcih je prišlo do spremembe. Dosedanji voditelj Doma duhovnosti br. Primož Kovač, je bil poslan v novo bratstvo, v Celje, kjer je postal hišni predstojnik – gvardijan. V Kančevce pa sem bil poslan br. Stane Bešter in postavljen za novega voditelja Doma. Poleg mene je nanovo v Kančevcih tudi br. Gregor Rehar iz Vipave, ki je prišel iz Vipavskega Križa, kjer je kot brat laik gradil bratstvo z molitvijo, duhovnim življenjem in najrazličnejšimi deli v samostanu. Še posebej pa se je dolga leta udejstvoval v dekanijski in škofijski Karitas. V Kančevcih pa sta od prej br. Milan Kvas, provincijski vikar in ekonom in br. Jurij Štravs, ki vodi župnijsko pastoralo v župniji Kančevci. Prvič v zgodovini Kančevcev je tukaj štiričlansko bratstvo. Skupaj molimo in skupaj tudi opravljamo duhovno poslanstvo v Domu, v župniji in po možnostih tudi širše v škofiji in Cerkvi na Slovenskem.

Hvaležni smo za vse naše predhodne brate, ki so delovali med vami in prispevali, da sta danes Dom in župnija to, kar sta. Še posebej smo hvaležni br. Primožu Kovaču, ki je polnih devet let uspešno vodil Dom duhovnosti in skrbel za bogat program in odmevne goste. V predpreteklem letu se je od nas poslovil br. Gabrijel. Z velikim zanimanjem je spremljal dogajanje v domu, za vse udeležence veliko molil in prepričani smo, da to dela tudi sedaj z večnosti.

Novo leto je pred nami. Nadaljujemo dosedanja prizadevanja in želimo na njih graditi naprej. Vsem, ki nas boste obiskali in se udeležili katerega od programov, želimo, naj vas ti usposabljajo, da boste vaše domove čim bolj spreminjali v kraje sprejetosti, dobrohotne pozornosti do najbližjih, potrpežljivosti, hvaležnosti, služenja, veselja. Naj vsakdo postaja čim bolj verodostojen žarek Božjega usmiljenja (ljubezni) v vaših domovih in okolju, kjer živite.

Tudi tokrat vas želimo povabiti in pritegniti k spodbudi, ki smo jo bratje kapucini posredovali pred 13 leti, ko smo v Sloveniji obhajali leto poklicanosti. Z njo želimo pokazati na dve temeljni poklicanosti: družina ali duhovni poklic. Sprašujemo: ali sta ti dve izbiri nekaj dragocenega, pomembnega in v današnjem času potrebnega? Seveda! Današnji čas naravnost kliče k delu za dobre družine in nove duhovne poklice, kar pomeni boljšo prihodnost za družbo in Cerkev.

Si morda pripravljen kaj narediti za to, da bi bilo med nami veliko dobrih družin in dovolj duhovnih poklicev? Če se sprašuješ, kaj pa lahko za to naredim, vabimo, da se nam pridružiš, ko kličemo k Bogu, naj bo v naših družinah razumevanje, spoštovanje; naj bodo kraji za odraščanje otrok v zrele odrasle osebe, naj bodo duhovniki, redovniki in redovnice prinašalci Boga med nas; naj se mladi usposobijo za svoje poslanstvo, ki jim ga namenja Bog. To delamo z naslednjo oblike molitve: eno desetko rožnega venca, in sicer:

v ponedeljek: ki si ga Devica rodila,
v torek: ki je za nas težki križ nesel,
v sredo: ki je Svetega Duha poslal,
v četrtek: ki je oznanjal božje kraljestvo,
v petek: ki je za nas križan bil,
v soboto: ki si ga Devica v templju darovala,
v nedeljo: ki je od mrtvih vstal.

Njim pridajamo še tole Frančiškovo molitev:

»O vzvišeni in veličastni Bog,
razsvetli temine mojega srca;
daj mi pravo vero,
trdno upanje,
popolno ljubezen,
globoko ponižnost,
razumnost in spoznanje,
da se bom držal-a tvojih zapovedi. Amen.«

Prepričani smo, da tudi s ponavljanjem te molitve, lahko ustvarjamo okolje za dobre družine in duhovne poklice. Veseli bomo, če nam sporočiš, da se nam pridružuješ.

V Domu vas bomo z veseljem pričakali štirje bratje kapucini. Dva sta ostala še od prej, br. Milan in br Jurij. Pridružila pa sva se br. Stane in br. Gregor.

Znova se oziramo k Bogu s prošnjo, naj nam in vsem udeležencem programov in obiskovalcem nakloni blagoslovljeno dogajanje v Domu, naj nas razsvetljuje pri delitvi duhovnih dobrin, nas varuje in napolnjuje z veseljem in hvaležnostjo za vse, kar bomo prejeli.

Mir in dobro.

br. Stane, br. Milan, br. Jurij, br. Gregor in sodelavci



Glej tudi...


Sorodno iz kategorije “Kančevci 2018”...

Uredi oz. spremeni to novicoMoliti s Svetim pismom (br. Štefan Kožuh)
Objavljeno: 14.1.2018

Na te strani bomo objavljali prispevke o molitvi s Svetim pismom, ki jih piše za revijo Magnifikat br. Štefan Kožuh.

Januarski prispevek ima naslov Blagoslavljajte
Februarski prispevek: Sprejemati skrivnost Boga
Marčevski prispevek: Po križu smo deležni odrešenja, ki se poraja iz popolne izročitve
Aprilski: Vzemi si čas in sprejemaj vstalega Jezusa

 



Sorodno iz kategorije “Moliti s Svetim pismom”...

Uredi oz. spremeni to novicoNova številka Frančiškovega prijatelja - 2017/4 - Vzor
Objavljeno: 2.1.2018

Izšla je 4. številka Frančiškovega prijatelja v letu letu 2017 - z naslovom
VZOR
 
Dosegljiva je tudi v PDF formatu.
 
Frančiškov prijatelj je revija, ki jo štirikrat letno izdajamo bratje kapucini, in se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki.
 
Če se želite naročiti nanj, pišite na matej@rkc.si


Sorodno iz kategorije “Frančiškov prijatelj”...

Uredi oz. spremeni to novicoUmrl je br. Robert Podgoršek (1940-2017)
Objavljeno: 6.12.2017
Sporočamo, da je v noči na god sv. Miklavža, 6. 12. 2017, v celjski bolnišnici k Očetu odšel naš br. kapucin Robert Podgoršek.
Pogreb bo v torek 12. decembra 2017 v Celju. Ob 12:30 sveta maša v župnijski cerkvi sv. Cecilije v Celju, ki jo bo daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Po maši so predvideni govori v cerkvi, ob 14:00 pa odhod izpred cerkve na Mestno pokopališče Celje, kjer bo zadnje slovo.
 
Od ponedeljka, 11. 12., od 16:00 naprej bo ležal v naši cerkvi na Bregu v Celju.
 
Kapucin, br. Robert Podgoršek se je rodil v Mariboru na Studencih 3. julija 1940 in bil krščen kot Slavko v župniji sv. Jožefa, 13. julija istega leta. Po končani osnovni šoli je ob priljubljenem kaplanu br. Metodu Jeršinu zaslišal Božji klic. Dva razreda srednje šole je končal na kapucinski gimnaziji v Osijeku na Hrvaškem, nato pa vstopil k bratom kapucinom v noviciat. Po enoletnem uvajanju v redovno življenje je 10. 8. 1958 naredil prve zaobljube in dokončal gimnazijo v Zagrebu. Po odsluženem vojaškem roku je nadaljeval s študijem teologije v Ljubljani. 17. 9. 1963 je izpovedal večne zaobljube v redu manjših bratov kapucinov, 29. 6. 1966 pa bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika.
Sprva je bil provincijski tajnik, kmalu (1970) pa je nastopil službo župnika pri sv. Ceciliji v Celju, kjer je ostal do leta 1988, ko je bil poslan za izseljenskega duhovnika v Švico. Po 14 letih dela med zdomci se je vrnil v domovino in do 2015 leta domoval v Škofji Loki. Zaradi zdravstvene nege po težki bolezni je bil začasno preseljen v oskrbo Doma sv. Jožefa v Celju.
Br. Robert je bil povsod, kamor je bil poslan, zelo priljubljen. Klub dolgotrajni bolezni se je na svoje duhovniško delo vedno skrbno pripravljal in ljudje so ga radi poslušali. Bil je dober pevec in organizator, predvsem pa vesel in srčen človek, ki je vsakega sprejel kot oče. Kot velik častilec sv. Pija iz Pietrelcine je v Škofjo Loko prinesel njegove relikvije in širil pobožnost njemu na čast. Naj mu sveti Pij izprosi večni mir in veselje pri Gospodu!
 
Pokojnega Roberta priporočamo v molitev.
Gospod mu daj večni pokoj!
Naj počiva v miru.
 

Uredi oz. spremeni to novicoObjava prostega delovnega mesta
Objavljeno: 30.11.2017

Kapucinski samostan Ljubljana objavlja prosto delovno mesto gospodinja.

Več informacij ...



išči po novicah in vsebini

Napovednik


Arhiv novic