Bratje kapucini | 21.7. goduje: Sv. Lovrenc Brindiški (1559 - 1619) | Nova številka Frančiškovega prijatelja - 2019/2 - Šport | Srečanje vseh, ki živimo iz karizme sv. Frančiška 2019 | Nova številka Frančiškovega prijatelja - 2019/1 - Skupnost | Program v Domu duhovnosti Kančevci v letu 2019 | Nova številka Frančiškovega prijatelja - 2018/4 - Igra | Nova številka Frančiškovega prijatelja - 2018/3 - Spoštovanje | O poklicanosti (pogovor z br. Jarom Kneževićem na Radiu Ognjišče)

Sv. Lovrenc Brindiški, duhovnik

(1559 - 1619), goduje 21. julija

Apostolski cerkveni učitelj

Za kapucine ima sv. Lovrenc Brindiški takšen pomen, kot ga ima sv. Bonaventura za prve čase reda manjših bratov: bil je cerkveni učitelj, vzoren generalni predstojnik, človek zaupanja za papeže. Z njim dosega kapucinski red enega svojih najvišjih vrhov, najvišji ideal svoje reforme, saj je bil sv. Lovrenc Brindiški govornik, pisatelj, misijonar, diplomat, mistik, velika svetniška duša.

Sv. Lovrenc se je rodil 22. julija 1559 v Brindisiju v južni Italiji. Njegov oče je bil Viljem Russo, mati Elizabeta, njegovo krstno ime je Julij Cezar. V šolo je hodil k minoritom (konventualom). Po očetovi smrti ga je njegov stric duhovnik vzel k sebi v Benetke, kjer je vodil privatno šolo, in ga je lepo vzgajal. Tu je spoznal kapucine, v katerih cerkev je rad zahajal.

V samostanu - prve službe

Leta 1575 je vstopil v noviciat v Veroni in dobil ime br. Lovrenc. Po zaobljubah je v Padovi študiral logiko, v Benetkah pa filozofijo in teologijo. Imel je izredne razumske sposobnosti kot tudi marljivost in željo po znanju. Bil je zaljubljen v sv. pismo in ga je študiral in meditiral - vse druge knjige so mu bile postranske - da je pozneje izjavil, tudi če bi se sv. pismo kdaj izgubilo, kar je nemogoče, bi sam bil sposoben, da ga ponovno napiše od začetka do konca. Izredno veliko je molil, se postil in opravljal druga spokorna dela. Tako se je duhovno in razumsko pripravljal na svoje duhovniško posvečenje, ki mu ga je podelil 18. decembra 1582 beneški patriarh Janez Trevisan.

Red je najprej zaupal br. Lovrencu službo lektorja bogoslovja in sv. pisma v Benetkah (1583-86). Potem je postal gvardijan in magister novincev za 3 leta; nato je bil 3 leta provincial vikar v Toskani, nato provincial beneške province (1594-97); 1596 je bil izvoljen za generalnega definitorja, pa tudi za provinciala švicarske province (1598). Leta 1599 je peljal 12 misijonarjev na Češko.

Pridigar

Dejavnost, ki jo je p. Lovrenc najdlje in najbolj intenzivno opravljal v svojem življenju in najvišje cenil, je bila oznanjevanje božje besede.

Že kot 6-letni otrok je smel v Brindisiju govoriti s prižnice na božični proslavi. Pozneje so mu že kot diakonu zaupali, da je v srcu Benetk pridigal cel postni čas. Govoril je s takim žarom, da so ljudje jokali in ga je župnik takoj zaprosil še za prihodnje leto. Pred tridentinskim cerkvenim zborom so pridigarji govorili o vsem drugem bolj kot o Kristusu; frančiškovi rodovi in zato tudi p. Lovrenc, so se držali Vodila sv. Frančiška in govorili o Kristusu in verskih resnicah po sv. pismu. Zato so jih ljudje tako radi poslušali.

P. Lovrenc je imel vse lastnosti, ki so bile potrebne za dobrega govornika: fizične, intelektualne in moralne, glas, nastop, znanje in duha. Na pridige se je dobro pripravljal: najprej stvar premišljeval, pred pridigo vsaj 3 ure molil, se postil in priporočal Mariji. Ni čudno, da cerkve niso mogle obseči množic, ki ga je želela poslušati. Tudi spreobrnjenja so se množila.

P. Lovrenc je pridigal tudi Judom. Papeži so želeli, da se tudi Judje spreobrnejo, zato so priporočali tudi pridige zanje. Težko pa je bilo dobiti primerne pridigarje. P. Lovrenc je bil za to sposoben. Izvrstno je poznal sv. pismo, pa tudi rabinske spise; dobro je govoril hebrejski in sirsko-kaldejski jezik. Papeži so mu zaupali to vlogo. Celo v Rimu je od l. 1592 do 1594 Judom pridigal in razpravljal z njimi. Nekaterim je odprl oči, da so sprejeli krščanstvo. A kar je najvažnejše, vedno jim je izkazoval ljubezen in spoštovanje.

Veliko govorniško sposobnost je p. Lovrenc pokazal tudi, ko je navduševal vojake v bitki proti Turkom. Bilo je res potrebno, saj je bilo krščanskih vojakov ok. 17. 000 proti 60. 000 turškim vojakom. P. Lovrenc je znal z glasom in srcem prepričati cesarsko vojsko, da bo zagotovo zmagala. Veličastno ga je moralo biti videti, kako je skozi 5 dni na konju s križem v roki na čelu vojske navduševal vojake. Turki so streljali nanj. Enkrat ga je rešil le mojsterski skok konja. Oficirji so mu rekli: “Častiti, vaše mesto pa ni tu!” Odgovoril jim je: “Niti besede o tem. Tu je moje mesto. Samo naprej, naprej!” In krščanska vojska je slavno zmagala pri Stolnem Beogradu l. 1601. Največjo zaslugo za to zmago prirpisujejo prav sv. Lovrencu, ki ni nehal navduševati in prepričevati demoraliziranih krščanskih čet.

Čeprav je imel mnogo dela, drugih dolžnosti, je vedno našel čas, da je oznanjal evangelij po celi Bavarski in drugih evropskih mestih. Papež mu je dal dovoljenje, da je smel pridigati kjerkoli.

Posebno pomembne so bile njegove pridige v Pragi. Kapucinska cerkev in samostan sta bila blizu cesarske palače. Tako sta postala ta cerkev in samostan kraja, kjer so se zbirali diplomati in poslaniki, ministri in dvorjani. Vsi so imeli že kar določeno mesto v cerkvi. Zbirali so se večkrat tudi v samostanu na neuradne pogovore. Pridigati v tej cerkvi je pomenilo pridigati vladarjem in vladujočim. To je bilo pravo mesto za p. Lovrenca.

Pridigal je lahko v menščini, češčini, grščini, francoščini in hebrejščini. Njegove pridige in spisi so zbrani v 15 debelih zvezkih in so priča njegovega velikega verskega znanja, širine in nebeškega navdiha.

Misijonar in sveti general

Na željo praškega nadškofa je papež Klemen VIII. prosil kapucinski red za misijonarje. Generalni kapitelj l. 1599 je določil za to 12 bratov iz raznih provinc; za voditelja je postavil p. Lovrenca. Krivoverski meščani so jih bolj slabo sprejeli, čemur se niso čudili. Rudolf II. je dal blizu svoje palače zgraditi samostan in cerkev; leta 1600 je uspelo Lovrencu zgraditi še drugi samostan na Dunaju in tretjega v Gracu. V Ljubljani je bil ustanovljen samostan l. 1606 na Kongresnem trgu, tudi po njegovem posredovanju.

Leta 1601 se je p. Lovrenc udeležil Bitke proti Turkom pri Stolnem Beogradu.

Leta 1602 je bil izvoljen za tri leta za predstojnika reda za generalnega vikarja. S tem so mu izkazali veliko zaupanje, dali pa tudi veliko dolžnosti, da vizitira vse province reda, zlasti transalpinske, ki so že dolgo čakale na takšno vizitacijo. Tedaj je bil red razdeljen na 30 provinc in je štel 9000 članov, raztresenih po vsej Evropi.

P. Lovrenc se je takoj podal na pot. V prvem letu je opravi najtežjo vizitacijo v Franciji, Belgiji, Švici in na Nizozemskem. V naslednjih letih pa še v Španiji in Italiji. Vse peš, pozimi in poleti, na tisoče km. Povsod je navduševal brate k observanci Vodila in Konstitucij, zlasti uboštva ter k strogemu načinu življenja. Povsod so ga klicali “sveti general”. To je tudi zaslužil s svojim pobožnim in spokornim življenjem, z ljubeznivim nastopom in tolikimi čudeži. Čeprav je bil hudo utrujen od potovanja, je redno vstajal ponoči k skupni molitvi; pri mizi ni hotel nobenega priboljška; z vsakim bratom se je zares bratsko pogovarjal. Bil je prepoln Frančiškovega duha. Znal je biti tudi strog, zlasti z nemarnimi predstojniki. Zato so ga pozneje še trikrat izvolili za generalnega definitorja, zdanjič leta 1618.

Njegova svetost se je najbolj vidno odražala v njegovi ponižnosti, pri maševanju in pri njegovi ljubezni do Marije.

P. Lovrenc je bil iz srca ponižen. Zelo se je izogibal, da bi govoril o sebi, o svojem znanju, o svojem velikem delu. Cenil je vsakogar, rad je sprejemal predloge bližnjega, opravljal je tudi nizka dela, napr. pral posodo po kosilu. Tudi njegova velika miroljubnost izvira iz njegove ponižnosti.

Njegova evharistična pobožnost se je na svojski način odražala pri maševanju. Zlasti po svojem 40. letu življenja je vedno bolj podaljševal čas maševanja za eno, dve, tri ure. Po indultu papeža Pavla V. je ta čas še podaljšal tudi na 8, 10, 12 ur. Med mašo je pogostoma glasno vzdihoval: “Oh, Jezus, Marija.” Medtem je s solzami namočil tudi 4 - 6 robčkov in zmočil mašna oblačila. Po maši se je spet zadrževal v zahvali po nekaj ur.

Izredno je časti Marijo, zlasti kot Brezmadežno. Imel je poseben indult apostolske stolice, da je smel vsak dan vzeti za mašni obrazec mašo v čast Brezmadežni. Mariji je pripisoval vsako milost. Vedno je ostal hvaležen Mariji, da ga je za časa bogoslovnega študija namah čudežno ozdravila od jetike. O Mariji je govoril kot seraf. Med potovanjem je rad citiral ali prepeval Petrarkovo pesem “Vergine bella - Lepa Devica” ali Žalostna je Mati stala ali Marijine litanije. V sobotah in pred Marijinimi prazniki se je redno postil Mariji v čast. Če je le mogel obiskati kakšno Marijino svetišče, ni tega opustil. Posebno je častil loretsko Marijo; v tej cerkvi je imel l. 1602 postne pridige. Vse blagoslove, npr. bolnih, je vedno delil v Marijinem imenu. S seboj je nosil Marijino podobo, ki jo je redno med svojo mašo postavil predse na oltar. Čudovit je njegov spis Mariale, kjer je v govorniški obliki obdelal celo mariologijo z občuteno ljubeznijo in pesniškim poletom.

Bojevnik za (versko) resnico in pravico

Najprej o njegovem boju za versko resnico.

Za časa Lovrenčevega življenja sta živela dva velika verska nasprotnika: Pavel Sarpi in Polikarp Leyser.

S Sarpijem se je osebno dobro poznal, saj sta skupaj študirala v Benetkah, bila sta celo prijatelja. Pozneje je Sarpi postal celo generalni prokurator servitskega reda. Potem je postal državni teolog v Benetkah; v svoji oholosti je odpadel in postal največji nasprotnik Cerkve. Hotel je strniti vse protestantske sile in uničiti papeštvo. Lovrenc se ni spuščal direktno v ta boj, skušal je le pomirjevalno posredovati med Rimom in Benetkami.

Bolj se je p. Lovrenc spoprijel z luteranskim teologom, dvornim pridigarjem v Dresdenu Polikarpom Leyserjem. Ta je v Pragi osebno javno izzval p. Lovrenca in celo širil neki spis proti njemu. P. Lovrenc je kot odgovor napisal neki osnutek, ki ga je imenoval Apologeticum. Potem je ta osnutek razširjal, tako da je v celoti zavrnil vse luteranske zmote. Nosi naslov: Lutheranismi hypotyposis. To je Lovrenčevo glavno delo in najbolj organično obdelano. Nobeno drugo njegovo delo ni bilo namenjeno za natis, to je bilo namenjeno, vendar ga ni izdal, ker je njegov nasprotnik Leyser prej umrl, mogoče pa tudi zato ne, da je lahko bolj sproščeno deloval po Nemčiji. Lovrenc je bil bojevnik za pravico: mirovni posrednik.

P. Lovrenc se je vse življenje ravnal po spoznanju, da se s prijazno in miroljubno besedo več doseže kot z bojevitim nastopom, zato je lahko postal velik mirovni posrednik. Papež, cesar, vojvode in predstavniki mestnih držav so ga pogosto naprošali, da je opravljal zanje težke diplomatske naloge. Lovrenc jim prošenj ni odrekel, ker je tudi to imel za apostolat, zlasti še, če je šlo za ogroženost Cerkve.

P. Lovrenc je mnogokrat nastopil v vlogi posrednika. Tako v sporu med Mantuo in Parmo, v boju med Savojci in Milanom, Med Prago in Munchenom. Naposled je l. 1618 nastopil tudi med španskim kraljem Filipom III. , pred katerim je z veliko odkritosrčnostjo ožigosal nasilno ravnanje njegovega namestnika v Neaplju.

Njemu se imajo katoliške države zahvaliti, da se je mogla ustvariti Katoliška zveza kot protiutež protestantvu. P. Lovrenc je imel izredno spretnost psihološki uvid, potrpežljivost, modrost, pa tudi božji blagoslov, da mu je uspelo poravnati toliko sporov. Veliko mu je pomagalo tudi dejstvo, da so ga vsi vladarji visoko cenili, nekateri pa imeli prav za svetnika; tako so raje sprejemali njegove razsodbe.

P. Lovrenc je bil z nekaterimi vladarji v pravih prijateljskih odnosih, najbolj z Maksimiljanom vojvodom bavarskim. To prijateljstvo je prešlo prav v duhovno očetovstvo. Vojvoda ga je tako upošteval, da ni nikoli podvzel kaj pomembnejšega, ne da bi prej vprašal p. Lovrenca za nasvet. Skupaj z ženo sta hodila k njegovi maši v njogov privatni oratorij, k maši, ki je trajala tudi po več ur.

Zadnja leta p. Lovrenca

L. 1613 je p. Lovrenc opravil vizitacijo genovske province. Ta ga je tako vzljubila, da ga je na svojem kapitlju izvolila z svojega provinciala. Medtem, ko se je p. Lovrenc branil službe, so oni kar zapeli Te Deum in se podali v procesiji v cerkev, da se zahvalijo Bogu. P. Lovrenc je prosil ministra generala, naj izvolitve ne potrdi, zato ker ne bo mogel hoditi po provinci zaradi močnega protina. P. general se je obrnil na papeža; ta je dejal: “Naj pa se vozi! Pomembnejša je glava kot so noge!”

Ko je p. Lovrenc l. 1616 končal službo genovskega procinciala, se je vrnil v svojo beneško provinco, vesel, da se bo lahko v Bassanu odpočil. Nekoč pa se je podal v Brindisi v svoj rojstni kraj, da obišče tam samostan klaris, ki je bil zgrajen na temeljih njegove rojstne hiše. V Brindisiju je spoznal, koliko krivic trpijo podaniki neapeljskega podkralja; pa tudi ti so ga sami prosili, naj jim pomaga. To ga je navedlo, da se je po pogovoru s papežem napotil posredovat zanje k španskemu kralju, pod katerim je bilo neapeljsko kraljestvo. Ker je bil španski kralj na neki slovesnosti v Lisboni na Portugalskem, se je p. Lovrenc napotil tja. Nekaj dni po uspešno opravljeni nalogi, je p. Lovrenc ves izčrpan od naporov hudo zbolel. Maševati ni mogel, vsak dan je prejemal obhajilo. Njegov stalni vzdih je bil: “Slava Bogu in Mariji!” Dne 22. julija 1619, prav na svoj rojstni dan, je njegova duše odletela k Bogu; star je bil 60 let. Pokopan je v Španiji v Villafranki.

Cela Evropa je žalovala za pokojnim p. Lovrencem. Vladarji in ljudstvo so mu začeli izkazovati tisto čast, ki jo je Cerkev potrdila, ko ga je l. 1783 razglasila za blaženega, l. 1881 pa za svetnika. Papež Janez XXIII. ga je l. 1959 imenival za “apostolskega” cerkvenega učitelja. O njegovih spisih, ki obsegajo 15 debelih zvezkov, pa je rekel, da so “pravi zaklad modrosti”.

Kapucinski red je lahko ponosen na tako čudovit svetniški lik, na sv. Lovrenca, na tega vsestranskega velikana.

Benedikt XVI. pri avdienci v sredo, 23. marca 2011

V Brindisiju se je leta 1559 rodil slavni cerkveni učitelj, sv. Lovrenc Brindiški; to ime si je privzel Giulio Cesare Rossi, ko je vstopil v kapucinski red. Že od otroštva ga je privlačila družina sv. Frančiška Asiškega. Ko mu je pri sedmih letih umrl oče, ga je mati zaupala v oskrbo bratom minoritom v domačem mestu. Nekaj let kasneje se je z materjo preselil v Benetke in tam spoznal kapucine, ki so prav tedaj začeli veliko duhovno prenovo, ki jo je sprožil tridentinski koncil. Leta 1575 je Lovrenc z redovnimi zaobljubami postal kapucinski brat, leta 1582 pa je bil posvečen v duhovnika. Že med teološkim študijem je pokazal izjemne intelektualne sposobnosti. Zlahka se je naučil starih jezikov, grščine, hebrejščine in sirščine, pa tudi modernih, nemščine in francoščine, poleg italijanščine in latinščine, ki so jo tedaj še tekoče govorili vsi ljudje v cerkvenih in kulturnih krogih.

Prepričljiva beseda

Kot učinkovit pridigar ni samo do globin poznal Svetega pisma, ampak tudi rabinsko literaturo, da so ga občudovali sami rabini. Kot teolog je znal predstaviti katoliški nauk tudi kristjanom, ki so pristopili k reformaciji. S svojo jasno in mirno razlago je pokazal na biblične in patristične temelje vseh členov vere, ki jim je oporekal Martin Luter. Med njimi primat Petra in njegovih naslednikov, božji izvor škofovstva, opravičenje kot človekova notranja preobrazba, nujnost dobrih del za odrešenje. Lovrenčev uspeh nam pomaga razumeti, da je tudi danes, ko s tolikšnim upanjem gradimo ekumenski dialog, soočenje s Svetim pismom, branim v izročilu Cerkve, temeljnega pomena, kakor sem omenil v apostolski spodbudi Verbum Domini.

Tudi preprosti verniki brez posebne izobrazbe so bili deležni dobrin Lovrenčeve prepričljive besede. Tudi danes nova evangelizacija potrebuje dobro usposobljene, goreče in pogumne apostole, da bosta luč in lepota evangelija premagali etični relativizem in versko brezbrižnost ter preobrazili miselnost in delovanje v pristen krščanski humanizem.