Rojen je bil 3. aprila 1747 v kraju Orne. Kot dvajsetleten je vstopil h kapucinom v Bayeux in prejel ime Janez Protazij. Leta 1775 je bil posvečen v duhovnika. Njegovo zadnje službeno mesto gvardijana je bil samostan v Sotteville blizu Ruena. Tukaj so ga skupaj z vso njegovo skupnostjo našli občinski agenti, ko so prišli preiskovat hišo, in so od njega zahtevali prisego na civilno ustavo za duhovnike. Skupaj z drugimi svojimi sobrati je prisego odklonil.

Naslednje leto so bili vsi redovniki izgnani in postavljeni na cesto. Janez Protazij je bil 10. aprila 1793 aretiran. Besedilo zasliševanja je ostalo ohranjeno. Odgovarjal je z veliko svobodo in ponovil, da hoče zvesto slediti svojemu redovniškemu življenju. Odločno pa je molčal, ko je šlo za to, da bi moral razkriti kakršnekoli veze z drugimi osebami. Ni dajal nobenih izjav, ki bi bile nevarne za druge ljudi in tudi ni razkril imen oseb, pri katerih je skrivaj obhajal evharistijo.

Leta 1794 so ga skupaj z drugimi odpeljali proti Rochefortu. Ko so ga preiskali, so mu vzeli vse, kar je še imel: škatlico za evharistično posodico in 1303 lir. Vkrcali so ga na zloglasno ladjo Deux-Associés in sledila je enaka usoda kot pri drugih zapornikih. Žalostne podobe nizkotnega trpljenja, agonije in smrti, so sestavljale vsakdanje oblike tega zaporništva. Po štirih mesecih je umrl zaradi nalezljive bolezni. Janez Pavel II. ga je 1. oktobra 1995. razglasil za blaženega.