Raniero Cantalamessa o sebi

Gospod me je poklical, ko sem bil še zelo mlad. S trinajstimi leti sem vstopil v kapucinsko malo semenišče. Tam smo imeli duhovno obnovo, ki je bila prva v mojem življenju. To je bilo v letu po koncu vojne. Ta duhovna obnova je bila odločilna za moje življenje. Takrat sem jasno začutil Božji klic, da postanem duhovnik in Frančiškov brat kapucin. To se je zgodilo na tako jasen način, da nisem mogel o tem nikoli podvomiti. Svojo formacijo sem začel v Markah, v ankonski provinci, posvečen sem bil leta 1958; nato so me predstojniki poslali na študij teologije v Fribourg, kjer sem doktoriral iz teologije. Kasneje so me poslali v Milano na Katoliško univerzo, da bi poglobil znanje klasičnih jezikov.

Nadaljeval sem s študijem cerkvenih očetov. Nato so me prosili, naj ostanem na tej univerzi, in skoraj takoj sem postal redni profesor zgodovine izvirov krščanstva in tudi predsednik oddelka za verstvene vede. V veliko osebno zadovoljstvo in tudi v zadovoljstvo mojih predstojnikov sem poučeval kakšnih dvanajst let. Potem se je pa v nekem trenutku zgodilo nekaj, kar je bila zame velika milost, za druge pa v tistem času velik škandal: zapustil sem univerzo, ker sem zaslišal klic, naj opustim poučevanje, naj opustim vse in postanem popotni pridigar, ki oznanja Božjo besedo. To ni bila moja osebna izbira, to je bil sad darov Svetega Duha. Pri tem mi je pomagala izkušnja v gibanju Prenove v Duhu. To pripisujem daru U. krsta v Svetem Duhu. Ko sem se tako začel pripravljati nato življenje, meje vrhovni predstojnik kapucinskega reda imenoval za pridigarja papeške hiše. Kar nisem mogel verjeti, da bom moral prav tam začeti oznanjati Božje kraljestvo. Tako se je vse to začelo in to je bil zares blagoslov, kajti pridigati papežu je pomenilo, da sem moral še naprej študirati, da sem se pripravljal, prenavljal v svojem pridiganju, kasneje pa mi je to odprlo številna vrata v preostalo Cerkev. Kadar nisem tukaj v našem bratstvu, sem ves čas na poti po širnem svetu, kjer vodim duhovne vaje za škofe, škofovske konference, duhovnike, Božje ljudstvo. Naj omenim le en primer: pravkar sem se vrnil s poti po ZDA (op. v letu 2006), kjer sem vodil duhovne vaje za 26 škofov, duhovne vaje za 5000 ljudi v bostonski škofiji, kjer je kardinal Sean Patrick O’Malley, naš brat kapucin. Bilo je 5000 udeležencev, duhovne vaje samo za moške. Govorim semeniščnikom na različnih koncih sveta. Seveda je dejstvo, da sem papeški pridigar, svojevrstno zagotovilo, da smo v občestvu s papežem. To je bil torej zame in za to pastoralno služenje velik blagoslov.