Prisluhnimo nekaterim besedam, ki so vse, razen ene, vzete iz beril današnje nedelje:
»Volk bo prebival z jagnjetom
in panter bo ležal s kozličem.
Teliček in levič se bosta skupaj redila« (1. berilo).
»Svoje meče bodo prekovali v lemeže
in svoje sulice v srpe.
Narod ne bo več vzdignil meča proti narodu,
ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4).
»V njegovih dneh bo obilje miru« (Psalm).
Če nas je Božja beseda hotela spraviti v slabo voljo in pohujšati, ji je to uspelo. Če te besede povežemo s podobami vojne, ki smo jih vajeni imeti pred očmi, nam zvenijo kot neke vrste grenka ironija. Kakšen mir? Mesija je prišel, toda kje je »obilje« miru? Svet pa še naprej, s presunljivo doslednostjo, preplavljajo vojne. Vojne in spet vojne: svetovne ali lokalne, nacionalne ali plemenske, zunanje ali t.i. »državljanske«.
Sicer pa za marsikoga vojna ni »téma«, o kateri bi razpravljali, ampak je zanj to še vedno živ spomin. Iz izkušnje vem, kaj pomeni vojna, ki gre preko tvoje glave. Dolina, kjer sem rojen, se je med drugo svetovno vojno za nekaj tednov znašla v navzkrižnem ognju: z ene strani so bili zavezniki, ki so nas vsak dan preletavali s svojimi lovci ter se spuščali in z mitraljezi rešetali nad našimi glavami; na drugi strani pa so bili Nemci, ki so jim odgovarjali z nasproti ležečih gričev. Negotovost življenja, pomanjkanje kruha … Seveda pa po drugi strani tudi vem, kaj pomeni beseda mir. Še vedno imam pred očmi ljudi, ki so tistega osmega septembra preko radia slišali novico in se zgrinjali na ulice, se s solzami v očeh objemali in kričali: »Premirje, premirje!«.
Charles Péguy nam v eni svojih pesmi predstavi Ivano Arško (Orleansko), ki je v času stoletne vojne med Francijo in Anglijo potem, ko je zmolila Oče naš, takole grenko komentirala: »Oče naš, ki si v nebesih, kako daleč od prihoda je tvoje kraljestvo! Kako daleč od uresničitve je tvoja volja! Kako daleč smo od tega, da bi imeli naš vsakdanji kruh!«. In mi bomo dodali: »Kako daleč je obilje tvojega miru!«.
Mesija je prišel, a meči niso bili prekovani v lemeže, ne sulice v srpe. Ali bolje: meči so bili spremenjeni v mitraljeze, ne pa v lemeže; sulice so bile spremenjene, toda v rakete, ne pa v srpe. To je eden od razlogov, zakaj judovsko ljudstvo ne veruje, da bi bil Jezus Mesija: ker ne vidi uresničenja mesijanskih prerokb, ki si jih oni razlagajo dobesedno, še posebej prerokbo o miru.
Kaj lahko rečemo glede tega? Predvsem bi se rad izognil vtisa, da imam zato, ker govorim v imenu vere, o vsem pripravljen in preprost odgovor. Tudi za tak problem, kot je mir.
Izhajajmo iz evangelija. Ko se Jezus rodi, angeli pojejo: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji«. V teh besedah ni izražena želja po miru, ampak dejstvo, da mir »je«. Mir je prišel na zemljo. Jezus sam pravi: »Svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet« (Jn 14,27).
Kaj lahko razberemo iz vsega tega? Da obstaja nek drug mir. Da se mir ne izčrpa v preprosti odsotnosti vojne ali v ravnotežju nasprotnih si strani. To bi bilo namreč nekaj – kar smo v preteklih letih po pravici poimenovali – »hladna vojna«.
Mir je predvsem harmonija, polnost, gotovost življenja. Sveto pismo ga imenuje »sad pravičnosti«, sv. Avguštin pa ga pojmuje kot »umirjenost reda«: red med nami in Bogom, med nami in bližnjim, med enim in drugim družbenim razredom, med razumom in vzgibi, ki so v vsakem od nas. Mir je »sad Duha«. Mir – sklene Sveto pismo – je Kristus sam: »On je naš mir« (Ef 2,14). V besedi mir je neskončno več od tistega, kar so si ljudje sploh kdaj predstavljali. Mir je »polnost mesijanskih dobrin«, a je tudi skupek vseh dobrin, po katerih vsak človek, pa naj bo veren ali pa neveren, hrepeni. Če bi vprašali ljudi: »Kaj v življenju predvsem iščeš?«, sem gotov, da bi mnogi odgovorili: »Mir!«.
Zakaj Jezus pravi: »Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet.«? Kako svet daje mir? V Mali Aziji so našli napis, v katerem cesar Avgust našteva svoje dejavnosti. Govori tudi o pax Romana, ki ga je on vzpostavil po svetu in ga definira parta victoriis pax, mir, ki ga dosegajo z nadaljnjimi zmagami. V tem miru torej, kot v vsem povsem človeškem miru, so poraženci in zmagovalci. Tudi Jezus nam je priskrbel mir z zmago, toda kakšno zmago? »Na križu je v svojem telesu ubil sovraštvo« (prim. Ef 2,16). Ubil je sovraštvo, ne sovražnika, ubil ga je v sebi, ne v drugih, na svoj račun, ne na račun drugih. Jezus je na križu »zmagovalec, ker je žrtev« (victor quia victima).
Zahvaljujoč njemu je zares »obilje« miru in brezštevilni so izkusili in še vedno izkušajo »Božji mir, ki presega vsak um« (Flp 4,7). Ti so pripravljeni pričati o resničnosti slavnega Dantejevega stiha: »V njegovi volji je naš mir«.
Izaijeva prerokba se je torej uresničila, toda na višji, duhovni in univerzalni ravni. Ne le v prid enemu samemu narodu, ampak vsem narodom. Od Jezusa naprej je mir, če že ne dejanska in splošna resničnost, vsaj realna »možnost«, ki se ponuja vsem »ljudem dobre volje«. Jezusov mir je mir, ki ga svet ne more dati in ga zato tudi ne more vzeti.
Že slutim ugovor poslušalcev. Toda čemu služi ta mir, če ne ukine vojne? Ali ni na ta način nevarnost, da bi odrinili mir povsem v zasebnost in intimnost, nepomembno za zgodovino in človeško življenje? Mir je ali »politika«, t.j. stvar celotnega polis-a – države, ali pa ga ni.
Mislim, da nam prav tu lahko spregovori vera. Ta notranji mir srca je edini, ki lahko pospešuje tudi drug, t.j. zunanji mir. Je celo njegov pogoj in njegova korenina. »Od kod med vami boji in od kod prepiri?«, piše sv. Jakob. »Ali ne od tod: iz naslad, ki se vojskujejo v delih vašega telesa?« (Jak 4,1). Če dobro pomislimo, se vse vojne rodijo v človekovem srcu, pogosto v srcih povsem določenih ljudi. Tu so resnična »žarišča vojn«. Milijarde umazanih kapljic vode ne bodo nikoli ustvariti čistega oceana; tako milijarde ljudi, ki nimajo miru v srcu, ne bodo nikoli ustvarili človeštva, ki bi živelo v miru. O usodi miru se odloča v človeškem srcu.
Kljub vsemu pa si ne delamo utvar. Popoln, tako notranji kot zunanji mir, je »eshatološki«, končni cilj: nastopil bo šele, ko bodo nastopila »nova nebesa in nova zemlja, v katerih biva pravičnost« (2 Pt 3,13). Medtem pa je resnični recept za mir vsebovan v besedi, ki jo beremo v današnjem evangeliju:
»Spreobrnite se. Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja!«
Potrebna je korenita sprememba srca. Spreobrniti se k miru. Da, resnični mir dosežemo z »vedno novimi zmagami«, kot je rekel cesar Avgust, toda zmagami nad samim seboj, ne nad drugimi. Mir nima iste logike kot vojna. Za vojskovanje so potrebne dolgotrajne priprave, pripraviti je treba številno vojsko, oblikovati strategije in se šele potem podati v napad. Gorje tistemu, ki bi hotel začeti prvi, sam in po malem: zapisal bi se porazu. Mir se ustvarja povsem drugače: po malem, začeti je treba takoj, prvi, tudi en sam.
Jaz sam ne morem prinesti miru v tisti del sveta, kjer je trenutno vojna, lahko pa ga ustvarjam v mojem domu. Ne morem vzpostaviti miru med plemeni, ki se v Afriki borijo drug proti drugemu, lahko pa ustvarjam mir med menoj in mojim bratom, ti ga lahko ustvarjaš med seboj in tvojo ženo oz. možem, med seboj in tvojo svakinjo, med seboj in tvojim sodelavcem … Kakšno pravico imam, da se jezim, ko vidim, kaj se dogaja v nekaterih deželah, ki so v vojni, ko pa se v moji hiši obnašam kakor oni in se podrejam logiki obvladovanja in tiranskega vsiljevanja svoje volje? Prepiri! Kaj so prepiri drugega, če ne male domače »državljanske« vojne?
Kako lepe so geste miru in sprave! Jezus je rekel: »Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi«. Zakaj ne bi začeli mi, in to takoj, spreminjati meče v lemeže in sulice v srpe? To pomeni spreminjati trde in ostre besede v besede razumevanja in odpuščanja; grozeče stisnjene pesti v roke, ki segajo v pozdrav ali v objem sprave? Dovolj smo nesrečni: zakaj bi si še medsebojno oteževali življenje?
»Ljudje, mir!
Na pripravljeni zemlji je prevelika skrivnost!«
To je eden najlepših verzov pesnika Pascoli-ja (pogosto navajam pesnike, ne zato, ker bi se ukvarjal z literaturo, ampak, ker nam oni pogosto najbolje pomagajo razumeti smisel stvari).
Od mene, od vsakega od nas je odvisno, če se bo že ta večer vsaj malo začela uresničevati tista prerokba, ki smo jo slišali: »V njegovih dneh bo obilje miru«. Rad bi vam predlagal molitev, ki jo pripisujejo sv. Frančišku, velikemu svetniku miru:
»Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru,
da bom tja, kjer je sovraštvo, prinašal ljubezen,
kjer vlada krivica, duha odpuščanja,
kjer vlada nesloga, slogo.«
Da, Gospod, naredi iz vseh nas orodje svojega miru!
R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 14-19. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.