Če nekaj od svojega imetja vzamemo in oddamo, imamo ustrezno temu manj. Če človek nekomu podari nekaj svojega časa, ga ima zase manj. Če razdeli polovico svojega kruha, mu ga ostane samo še pol. To so naše izkušnje, jasne in razumljive, vrste se dan za dnem in nas navadno tudi spodbujajo, da to, kar imamo, varujemo, da se ne bi porazgubilo. Kar imamo, želimo ohraniti. Našo že sicer ozko preračunljivost te izkušnje še dodatno poudarjajo in krepijo.

Današnja Beseda poudarja, da obstajajo še drugačne razsežnosti in drugačne posledice naših dejanj, ki so tudi vsakdanjost, ki pa nanje radi pozabljamo:

– prerokov služabnik s pomisleki in najbrž strahom, če mu bo sploh kaj ostalo, sprašuje: kako naj (malo kruha) postavim pred sto mož;

– še izraziteje izreče značilne človeške pomisleke apostol Andrej: tukaj je (sicer) pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi – če še to razdelimo, nihče ne bo imel nič, ne mi, ne drugi, naj si raje kruh priskrbe sami;

– Bog, ki neskončno presega človekovo ozkost, pa po preroku pomirjujoče naroča: daj ljudem, da bodo jedli, jedli bodo in še pustili;

– Jezus neposredno potrdi tak način ravnanja: recite ljudem, naj sedejo – ko se je množica nasitila, začudeni učenci nabero kar dvanajst košar ostalega kruha. Vedno znova se spričuje, da za Boga ni izhodišče ravnanja preračunljivost, ampak ljubezen, ki ne more temeljiti na pojmu imeti. Pojmi kot so hočem posedovati, hočem imeti, hočem zadržati, spadajo med načela človeka, ki ne upa storiti koraka iz popolne zavarovanosti v kakršnokoli tveganje. Ljubezen pa more delovati le v znamenju razdajanja in zaupanja. Kdor poskuša iti v tej smeri, se srečuje z novimi, za marsikoga nemogočimi izkušnjami: če razdaja, nima manj, ampak mu ostaja več; prav takrat, ko se razdaja, se ljubezen najintenzivneje poglablja, postaja močnejša.

S pomnožitvijo kruha Gospod tudi nam kot popotnico daje tako koristno spoznanje: rast tistega, kar človeka resnično bogati, ni pogojena s kopičenjem, ampak z razdajanjem. Kakšno nasprotje ponavljajočemu se “hočem imeti”! Jezus pojasnjuje, da razdajanje ne pomeni izgube, ampak kvečjemu pridobitev! V pojem kruha ni zajeta le hrana; prav tako gre za denar, čas, moči, prijaznost, živce, dobroto, ljubezen. Vse, s čimer je moč razpolagati, je povzeto v pojem kruha, ki ne obstaja zase, ampak je njegov smisel v tem, da se daje. Tudi človeka ne osrečuje zapiranje vase, ampak razdajanje. V svoji širokosrčnosti, v razdajanju je  blizu Bogu in sočloveku!