1. Pred nami je Vnebohod, sklep Jezusovega bivanja in neposrednega delovanja na zemlji, ki je obenem nov začetek: odhajam, da vam prostor pripravim; v hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Besede zvene kot povzetek Gospodovega poslanstva na zemlji: prišel sem, da bi imeli življenje v izobilju, brez konca. Janez kar ne more najti ustreznih besed o tem novem bivanju: njegov sijaj je podoben najdražjemu kamnu, ne potrebuje sonca, božje veličastvo ga je razsvetlilo. Kot tipanje po tistem, kar oko ni videlo in uho ni slišalo.

2. Pot, ki iz trenutka v trenutek, zdaj in tukaj, vodi do tistega velikega novega začetka, sestavlja več elementov, je pa vendar le ena sama:

– če me kdo ljubi, se bo držal moje besede; ali je mar sploh mogoče biti nekomu blizu, ga imeti rad, ravnati pa v nasprotju z njegovimi željami, ali mu celo metati polena pod noge?

– beseda, ki jo slišite, ni moja, ampak Očeta, ki me je poslal; Jezus, njegovo življenje, njegove besede, so najneposrednejše razodetja Boga v človeški zgodovini, po njem se nam razodeva božja dobrota, usmiljenje, naklonjenost;

– prišla bova k njemu; kakšno zagotovilo! ne gre le za navodila, kako naj bi človek hodil po tej poti, ampak zagotovilo: nisi sam, ne trudiš se osamljen, jaz sem s teboj, te spremljam, ti kažem pot, te podpiram;

– prebivala bova pri njem; pot se izteka v vrhunec: biti pri Očetu! – težko si je ta vrhunec, življenje v izobilju, neskončno veselje, predstavljati na otipljiv način, pa vendar imamo zelo razumljivo ponazoritev iz naše vsakdanjosti: če imaš nekoga rad, želiš biti z njim, ne sprašuješ, v kakšni sobi te bo sprejel, s čim ti bo postregel, preprosto: želiš biti z njim, to je največ, to je vse!

3. Na našo pot k Očetu nam Gospod daje trdno oporo, brašno za pot:

– Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal: spomnimo se učencev, ki se jim po prihodu Duha odstre obzorje, ni več strahu, neuklonljivo gredo po poti za Gospodom – Duh tudi nam daje dar spoznanja, dar moči: sprejemamo Gospoda, gremo za njim;

– svoj mir vam dajem, mir, ki ni le odsotnost vojne ali psihične napetosti, je resnica, veselje, umirjenost, sproščenost, notranje ravnovesje, uravnotežen odnos do vsakega človeka in do vsake stvari – kakšen dar, kakšna popotnica!

4. Za sklep razmišljanja vzemimo besede, ki so jih apostoli sporočili kristjanom v Antiohiji: če se boste tega držali, boste prav ravnali – pozdravljeni!