Rojen je bil 1715 v dobri krščanski družini v Nikoziji, v Siciliji. Oče Filip ga je poslal v najbolj poznano čevljarsko delavnico v mestu. Postal je skromen, tih in pobožen čevljarski vajenec, ohranjal je notranji mir, čeprav so ga drugi vajenci zasmehovali. Ko je nekoč njegov tovariš po nesreči prerezal usnje na končanem čevlju, je Jakob s slino namazal prerezano mesto, in čevelj je bil spet cel. Od tedaj se niso več norčevali iz njega. Dosegel je spoštovanje vseh.

Kapucini so ga sprejeli, ko so mu starši umrli. Poslali so ga v Nikozijo, kjer je bil pobiralec miloščine za svojo skupnost. Za vse mesto je dobil vlogo tolažnika, svetovalca in duhovnega učitelja. Podnevi in ponoči je dolgo časa molil pred tabernakljem. Težek križ mu je pripravljal njegov predstojnik Makarij. Zabil si je v glavo, da hoče izklesati tega brata za svetnika, da bo lahko občudoval njegovo pokorščino. Izmislil si je tisoč načinov, da bi ga naredil ponižnega in poslušnega.

Feliks ni niti najmanj izgubljal svojega običajnega miru, vedrega obraza, dobre volje, ampak je vse junaško prenašal. Leta 1787 ga je napadla visoka vročina, da se je zgrudil brez moči. Čudovito se je pokazala njegova pokorščina tudi ob smrti. 31. maja je prosil predstojnika, da mu dovoli umreti. Ni mu dal odgovora. Ko ga je prosil drugič, ga je izkričal. Ponoči je prosil tretjič. Makarij je sedaj rekel, da je čas, da odpotuje v večnost. Tedaj so Feliksove oči  zablestele v nebeškem veselju.