Kar nekaj časa že raziskujejo vesolje, da bi zaznali morebitna sporočila, ki bi prihajala z drugih planetov. Z največjim radijskim teleskopom na svetu v Arecibu v Portoriku so skušali zaznati morebitne signale inteligentnih bitij iz vesolja. Isto so poskušali tudi z drugim ogromnim radijskim teleskopom, ki je nameščen v Rusiji. Hkrati pa nekateri znanstveniki pošiljajo v vesolje radijske signale v ta namen premišljenem jeziku, upajoč, da bi jih morda ujeli izvenzemeljski sogovorniki. Doslej še niso prišli do pozitivnega rezultata, nobenega znamenja življenja z drugih svetov ni. In če bi jim recimo tudi uspelo vzpostaviti stik z drugimi inteligentnimi bitji v vesolju, bi bil pogovor z njimi nemogoč, kajti med vprašanjem in odgovorom bi morala miniti stoletja, če ne celo tisočletja ali pa milijon let.

Božja beseda današnje nedelje nas, kot bomo videli, uči, kako uspeti v tem, človeško gledano, brezupnem poskušanju. Današnji evangelij se začenja takole:

»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati«.

Prilika, ki jo Jezus pripoveduje, spregovori o vdovi, ki vztrajno prihaja k sodniku in ga prosi pravice in to vse dotlej, dokler ji sodnik ne ugodi, da bi se je znebil. »Čeprav se ne bojim Boga in se ne menim za človeka – je rekel sam pri sebi sodnik –, bom tej vdovi, ker me nadleguje, vendarle pomagal do pravice, da me ne bo s svojim prihajanjem izmučila do konca.« In Jezus sklene takole:

»Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! Mar Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice«.

Tema o molitvi je tudi v središču prvega berila, ki nam predstavi Mojzesa, ko z povzdignjenimi rokami na gori moli za ljudstvo, da bi zmagalo v boju na ravnini proti Amalečanom.

Človek preiskuje vesolje, da bi zaznal sporočila z drugih svetov in ne opazi tistih, ki se mu že oglašajo, in da bi jih sprejel, je dovolj, da bi pokleknil in preprosto povzdignil roke proti nebu, kot je storil Mojzes na gori. Molitev je skrivnost, da lahko vstopimo v odnos z drugimi svetovi! Molivec je tisti, ki je nekega dne prestregel značilen signal, ki prihaja »z nekega drugega sveta« in ne more drugače, kot da ga vedno znova išče, če ga izgubi.

Utvara? Preden bi z enim zamahom odpravili ta problem, bi bilo potrebno razmisliti o eni stvari: kdo so tisti, ki jim je ta »odnos« postal razlog njihovega bivanja? Kakšno je bilo njihovo življenje? Ali je bilo njihovo življenje tipično življenje sanjačev, ali pa nasprotno polno, dejavno rodovitno življenje, ki je obogatilo ves svet? Da bi to odkrili, je dovolj, da si prikličemo v spomin imena nekaterih velikih molivcev kot so: Mojzes, Jezus Kristus, Benedikt iz Norce, Frančišek Asiški (sodobniki so ga označili kot »človeka, ki je postal molitev«), Terezija Avilska; nam bliže in zunaj ozko cerkvenega okolja je filozof Kierkegaard, generalni sekretar Združenih narodov Dag Hammarskjöld.

Molitev je tista, ki lahko vdihne dušo naši tehnološki civilizaciji in prepreči, da bi se naša mesta spremenila v človeške puščave. Poznal sem francoskega duhovnika, ki je spremljal študente na Sorboni. Po protestih leta 1968 je dve leti preživel v kolibi, ki si jo je sam zgradil sredi saharske puščave; pri sebi je imel le Sveto pismo in Evharistijo. Tam mu je Gospod dal razumeti, da so danes resnična puščava velika mesta, kjer človek, ki je izgubil Boga, živi hujšo samoto od tiste v suhi brezdanjosti Sahare. Vrnil se je v Francijo in v Parizu začel z meniško skupnostjo Jeruzalem, ki se je imenovala tudi »mestni menihi«. To so moški in ženske, ki živijo molitveno življenje starih menihov, a v samem srcu mesta, pred očmi ljudi in s tem tistim, ki želijo, ponujajo možnost, da se pridružijo njihovi molitvi.

Prav primer signalov iz vesolja nam lahko pomaga razumeti nekaj novega o molitvi. Molitev je dejansko prav to: vstopiti v stik z drugim svetom, ki je nad nami. Ne preprosto »z drugimi razumnimi bitji«, ampak s Stvarnikom vsega, z Očetom, ki nas pozna, ki nas ljubi in nam želi pomagati. Dialog, v katerem med vprašanjem in odgovori ne pretečejo stoletja ali tisočletja, ker je vse trenutno. Še več, vprašanje je znano, še preden je izrečeno. V skladu s klasično definicijo je molitev »pobožen pogovor z Bogom«.

Ena od definicij molitve, ki mi je zelo pri srcu (izrekla jo je Angela iz Foligna, o kateri sem govoril pred nekaj nedeljami), je naslednja: »Moliti pomeni zbrati v eno lastno dušo in jo potopiti v neskončnost, ki je Bog«. Sveto pismo pogosto uporablja za molitev izraz »dvigati«: »K tebi, Gospod, dvigam svojo dušo …«. Molitev dejansko lahko definiramo tudi takole: »Pobožno dviganje duše k Bogu«. Takšen je zelo lep vstopni spev v današnjo mašo:

»K tebi kličem, o Bog; skloni se k meni
in poslušaj mojo prošnjo.
Varuj me ko zenico v očesu,
skrij med pod peruti svoje ljubezni« (Ps 16,6.8).

Molitev ima dokaz sama v sebi, ne izven sebe. »Tek se nam povrne s tem, da jemo«, pravi pregovor; Veselje do molitve se povrne, ko molimo. Samo tisti, ki moli, razume, da molitev ni pretvarjanje ali utvara. Zave se, da resnično vzpostavlja odnos z Bogom, ki pa je skrivnosten in ga ni mogoče izraziti s človeško govorico. Ne dogaja se kakor pri odmevu, ki ti pošilja nazaj tvoje lastne besede; tu gre za nove besede, o katerih nisi nikoli razmišljal ali si jih predstavljal, besede, ki pogosto pomenijo radikalni življenjski preobrat.

Eden od najbolj pogostih ugovorov proti molitvi je naslednji: Bog pozna in je od vekomaj določil tek dogodkov: kako si torej more ustvarjeno bitje misliti, da bo s svojo molitvijo spremenilo večno Božjo odločitev? Sv. Tomaž Akvinski nam odgovarja: »Mi ne molimo, da bi spremenili Božjo odločitev, ampak da bi dosegli tisto, kar nam je Bog od vekomaj odločil dati kot odgovor na našo molitev. Bog ne določi le, kakšne učinke povzročiti, ampak tudi, s kakšnimi vzroki in kakšnimi pogoji jih povzročiti. So stvari, ki jih on želi storiti kot odgovor na našo prošnjo, da bi bili tako ljudje, zahvaljujoč njihovi molitvi, vredni prejeti tisto, kar je Božja vsemogočnost pripravila vse od večnosti in bi se s tem strinjali« (prim. Summa Theologica II-II, q.83, a.2).

V tem se kaže neverjetno dostojanstvo molitve. Preko nje je ustvarjenemu človeku dovoljeno sodelovati pri samem trenutku Božjega odločanja; povzdignjena je na neverjetno dostojanstvo. »Zakaj«, se sprašuje Pascal, »je Bog ustvaril molitev?« In odgovarja: »Da bi svojim stvarem posredoval dostojanstvo vzročnosti« (Misli 513). Moliti pomeni v najglobljem in avtentičnem smislu voditi lastno usodo in lastno svobodo. To pa je vse kaj drugega kot »sramota«, »stvar sužnjev«, kot je zagovarjal Nietzsche!

Bolj kot obveznost je torej molitev nezaslišan privilegij, dar. Potrebno bi se bilo znajti v določenih skrajnih položajih, da bi odkrili, kaj za človeka pomeni preprosto dejstvo, da mu je »dovoljeno« moliti. Spominjam se črnske duhovne pesmi, v kateri nekdo radostno presenečen vzklikne: »Toda jaz molim! Torej smem moliti!« (Heavenly Highway). Kdo se ne bi imel za srečneža, da lahko vsak dan o sleherni stvari govori osebno s kraljem?

Toda s tem še nismo zaključili našega odgovora na ugovor. V današnji priliki Jezus pravi, da Bog ne bo odlašal, ampak bo »hitro« odgovoril tistim, ki ga prosijo. Takoj se bomo vprašali, zakaj so torej tolike naše molitve neuslišane? To je za vernika resna in boleča težava, zato se je treba izogibati lahkim in preprostim odgovorom. Jezus je dobro vedel, da včasih uslišanje molitve lahko kasni ali pa se sploh ne zgodi, vsaj za naše oči. Prav zato je povedal priliko o vdovi in nas spodbudil, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati«.

Če ne moremo razumeti, zakaj Bog nekaterih naših molitev ne usliši, pa lahko razumemo, kakšna katastrofa bi bila … če bi vedno uslišal vse molitve. Koliko ljudi je kasneje slavilo Boga, da jih ni uslišal, ko so ga prosili neko določeno stvar, ko so kasneje videli, za kaj vse bi jih tisto prikrajšalo.

Ker smo govorili o molitvi, bi vas rad spomnil na moj predlog kakšno nedeljo nazaj: ob nedeljah naj bi pred kosilom v vsaki krščanski družini zmolili Oče naš!

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 315-319. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.