Občasno slišimo za velika praznovanja, ki jih ob posebnih priložnostih na narodni ravni pripravijo v čast njihovemu vladarju. Danes vse krščansko ljudstvo praznuje svojega Gospoda in Kralja. Njegovo kraljestvo današnji slavospev opisuje kot »kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni«. Sveti Pavel v drugem berilu pravi, da nas je Oče iztrgal iz oblasti teme in nas prestavil v kraljestvo svojega preljubega Sina, v katerem imamo »odrešenje, odpuščanje grehov«.

Današnji praznik je bil ustanovljen ne tako dolgo tega. Uvedel ga je namreč papež Pij XI. leta 1925 kot odgovor na ateistične in totalitarne politične režime, ki so zanikali pravice Boga in Cerkve. Ozračje, v katerem je nastal praznik, je izpričano na primer z mehiško revolucijo, ko so številni kristjani šli v smrt in vse do konca vzklikali: »Viva Cristo rey«, živel, Kristus kralj!

Čeprav je praznik eden mlajših, pa ni tako z njegovo vsebino in osrednjim sporočilom; to je namreč zelo staro in lahko bi rekli, da se je rodilo s krščanstvom. Slovesna izpoved vere: »Jezus je Gospod«, s katero so številni mučenci prvih stoletji odhajali v mučeniško smrt in so z njo izražali svojo vdanost Kristusu, ki je nad vdanostjo cesarju, je bila že v tej smeri. Takoj ko se je krščanska vera lahko svobodno izražala v umetnosti, sta bili dve najljubši predstavitvi Kristusa prav tisti, ki jih najdemo v povezavi z današnjim praznikom: podoba Dobrega Pastirja in podoba Pantokratorja, vladarja vesolja. Prav ta zadnja je pogosto prekrivala celotni gornji del abside in je objemala občestvo bolj s kretnjo zavetja kot vladanja. Ko so začeli upodabljati križ (v prvih časih so križ slikali brez Kristusa), so ga predstavljali s krono na glavi, v oblačilih in v kraljevski drži. To je bil način, kako so tudi v barvah izražali resico, ki jo je oznanjalo bogoslužje: »Bog kraljuje na lesu« (regnavit a ligno Deus).

Če hočemo odkriti, kako nas ta praznik neposredno zadeva, je dovolj, da si prikličemo v spomin preprosto razlikovanje. Obstajata dve vesolji, dva svetova ali kozmosa: makrokozmos, ki je ogromno vesolje zunaj nas, in mikrokozmos ali malo vesolje, ki je vsak posamezen človek. Majhen, a dejansko večji od zunanjega materialnega vesolja. Človek je dejansko, čeprav nepomembna pičica v vesolju, s svojim razumom sposoben »objeti« in obvladati celotno vesolje z vsemi njegovimi galaksijami. Tudi bogoslužje je v prenovi po drugem vatikanskem koncilu čutilo potrebo, da je premaknilo poudarek praznika na človeški in duhovni vidik in ne toliko na, recimo temu, politični vidik. V glavni prošnji praznika ne prosimo več, kot nekoč, da bi »spravil vse družine sveta, da bi se podvrgle krotki Kristusovi oblasti«, marveč, da naj »ti vse stvarstvo, rešeno sužnosti greha, z nami svobodno služi in te brez konca proslavlja«.

Ganljivo je zaznati neko stvar iz današnjega evangelija. Odlomek poroča, da je ob smrti nad Jezusovim križem visel napis: »Ta je judovski kralj« in zraven stoječi so ga izzivali, naj odkrito pokaže svoje kraljevanje: »Če si judovski kralj, reši samega sebe«. Mnogi, tudi prijatelji, so v zadnjem trenutku pričakovali veličasten dokaz njegovega kraljevanja. On pa se je odločil, da bo pokazal svoje kraljevsko dostojanstvo s tem, da se bo zavzel za enega samega človeka, ki je za povrhu še hudodelec:

»’Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo!’ In on mu je rekel: ‘Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju’«.

V tej perspektivi ni najpomembnejše vprašanje, ki naj bi si ga zastavili na praznik Kristusa Kralja, ali on kraljuje na svetu ali ne, marveč, ali kraljuje v meni ali ne; ni pomembno, če države in vlade priznavajo njegovo kraljevanje, ampak, če ga jaz priznavam in živim. Ali je Kristus Kralj in Gospod mojega življenja? Kdo vlada v meni, kdo določa cilje in postavlja prioritete: Kristus ali kdo drug?

Sv. Pavel pravi, da obstajata dva možna načina življenja: ali »zase« ali pa »za Gospoda«. Piše:

»Nobeden med nami ne živi zase in nobeden ne umira zase. Če namreč živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda. Naj torej živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Kajti Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim« (Rim 14,7-9).

Živeti »zase« pomeni živeti kot tisti, ki ima sam v sebi svoj izvor in svoj cilj; pomeni samo vase zaprto bivanje, ki teži le k lastni potešitvi in lastni slavi, brez večnostne perspektive. Živeti »za Gospoda« pa, nasprotno, pomeni živeti iz Gospoda, iz življenja, ki prihaja od njega, od njegovega Duha in živeti za Gospoda t.j. upoštevajoč njega, njemu v slavo. Gre za zamenjavo prevladujočega počela: ne več »jaz«, ampak Bog.

V lastnem življenju je treba udejanjiti neke vrste kopernikansko revolucijo. V starem ptolemajskem (geocentričnem) sistemu so mislili, da zemlja miruje v središču vesolja, sonce pa kroži okoli nje kot njen podložnik in služabnik, da jo razsvetljuje in ogreva; toda Kopernik je to mnenje obrnil na glavo in dokazal, da sonce miruje v središču in se zemlja vrti okoli njega, da prejema svetlobo in toploto. Ko to kopernikansko revolucijo prenesemo v naš mali svet, moramo tudi mi preiti od starega k novemu sistemu. V starem sistemu je »zemlja«, moj »jaz«, ki hoče biti v središču in narekovati pravila ter s tem določati vsaki stvari mesto, ki bo ustrezalo lastnemu okusu. V novem sistemu je »sonce«, Kristus, ki je v središču in vlada, moj »jaz« pa se ponižno obrača k njemu, ga zre, mu služi in prejema od njega »Duha in življenje«.

Tu gre za resnično novo bivanje. Pred njim je tudi smrt izgubila svoj značaj nepopravljivosti. Največje nasprotje, ki ga je človek od vekomaj izkušal – nasprotje med življenjem in smrtjo – je preseženo. Najradikalnejše nasprotje že ni več med »živeti« in »umreti«, ampak med živeti »zase« in živeti »za Gospoda«. »Živeti zase« je že resnična smrt. Za vernega človeka sta življenje in telesna smrt samo dve fazi, dva različna načina življenja za Gospoda in z Gospodom: prvi je v veri in v upanju na način prvin; drugi, v katerega vstopimo s smrtjo, je v popolni in dokončni posesti.

V enem od prejšnjih bogoslužnih ciklusov smo v drugem berilu današnjega praznika poslušali apostolovo besedo, ki nam daje misliti:

»Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge. Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, kajti vse je položil pod njegove noge. Ko pa pravi: »Vse je podvrženo,« je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel. Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam podvrgel njemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,25-28).

Kaj to pomeni? Jaz lahko s svojo odločitvijo pospešim ali pa zaviram dokončno izpolnitev zgodovine odrešenja. Prisluhnimo drzni, a resnični Origenovi misli: Jaz sem ud Kristusovega telesa; Kristus se noče podvreči Očetu samo z enim delom telesa, ampak s celotnim telesom. Dokler je en sam ud, ki odklanja, da bi se z njim podaril Očetu, on ne more imeti svojega dela za dovršeno, ne more podvreči svojega kraljevanja Očetu. Ne sprijazni se s tem, da bi me pustil zadaj.

Evharistija nam vsakokrat ponuja idealno priložnost, da obnovimo našo izbiro. Tu se Kristus daruje Očetu in hkrati daruje vse svoje telo v eni sami nedeljeni daritvi; v skrivnosti vnaprej izroča kraljestvo Očetu, kar se bo zgodilo ob koncu časov. Kakor potoček, ki se iz stranske doline izliva v veliko reko in se od tega trenutka naprej prepusti, da ga nosi rečni tok naproti morju, tako tudi mi, ko se »vržemo« v Kristusa.

V številnih trgovinah ob določenih obdobjih leta visi napis: »Sprejemamo poročne liste«. Kaj so te slavne poročne liste? Tisti, ki so pred poroko, zato, da bi se izognili nepotrebnim in podvojenim darilom, sestavijo listo stvari, ki bi jih radi prejeli v dar od prijateljev in jo pustijo v določeni trgovini ter o tem diskretno obvestijo svoje znance. Tudi za Jezusa bi lahko rekli, da je na nekem kraju pustil svojo poročno listo, spisek daril, ki bi jih kot kralj rad prejel od svojih podrejenih na praznik Kristusa Kralja in skozi vse leto. Dovolj je, da odpremo 25. poglavje evangelija po Mateju (evangelija današnjega praznika v letu »A«!). Tam je jasno povedano, katera so darila, ki se mu zdijo najbolj primerna zanj: »Nag sem bil…, lačen sem bil…«. Preberimo to listo in izberimo darilo, ki ga bomo podarili Jezusu.

»Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov ter napravil iz nas kraljestvo in duhovnike za svojega Boga in Očeta« (Raz 1,5-6).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 341-345. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.