Sv. Štefan – dan samostojnosti

1. Danes, na dan po praznovanju Gospodovega rojstva, se srečamo z mučeništvom enega prvih Jezusovih mučencev, diakona Štefana. Pred nami je lik moža, iz katerega sije neuklonljiva vera v Gospoda, nezlomljivo zaupanje v Boga, iz katerega govori Božji Duh resnice, tiste resnice, ki je marsikdo ne more prenesti, ne v njegovem, ne v našem času. Pred nami je mož, ki se je z vsem svojim bitjem postavil v pričevanje o resnici Boga ter človeka in njegove poti k Bogu. Pred nami je mož, pred katerim so se argumenti laži razblinili in so se mogli uveljaviti le še argumenti nasilja. Taka je pot resnice, vedno znova se mora okopati v krvi. Iz takih, trdih preskušenj se je razraščalo krščanstvo in do danes našlo pot do številnih  src in številnih narodov.

2. Praznik mučeništva prvega Kristusovega mučenca se ujema z našim velikim, najpomembnejšim državnim praznikom, z dnevom samostojnosti. Med obema najdemo kar nekaj presenetljivih podobnosti: trdna vera, pogum, vztrajnost in zvestoba, z druge strani pa tudi množico laži in nasilja. Pa vendar: po dolgi in trnovi poti smo prišli do svoje samostojnosti, do suverene slovenske države.

– daleč nazaj v 7. in 8. stoletje sega slovenska suverenost;

– sredi 8. stoletja smo se svobodno in zavestno odločili za sprejem krščanstva, za povezavo s svetom zahodne, latinske, krščanske kulture, naprednejšega  gospodarstva in nov družbeni red – še 70 let potem so narod vodili domači knezi, po upravnih spremembah v karolinškem cesarstvu so se razmere spremenile;

– skozi dolga stoletja nismo imeli politične samostojnosti, lastnih knezov, bili pa smo narod s svojo vero, svojo kulturo, s svojo samobitnostjo, predvsem z veliko voljo do življenja, ki je ni moglo zlomiti nikakršno zunanje nasilje;

– v letu pomladi narodov 1848 se je rodil program zedinjene Slovenije, prvič jasnejše podobe, ki so nakazovale v daljnih obrisih prihodnjo suvereno Slovenijo; ne prva, ne druga Jugoslavija nista na suvereno Slovenijo dopuščala niti misli, kaj šele, da bi ustvarjala temelje suverenosti;

– pred desetimi leti se je končno naš narod skorajda enodušno odločil za lastno, suvereno državo, ki naj bi se je res veselili – pa se srečujemo s čudno podobo, kot da je nekaterim odveč: nekdanji nosilci komunističnega totalitarizma, ki so mu rekli tudi delavski interancionalizem ter mladiči revolucije očitno ne vedo, kaj bi s suvereno državo. Če bi Prešeren slišal debate v parlamentu, bi napisal najbrž bridkejšo elegijo rojakom, kot jo je v svojem času.

Štefanovski pogum, vztrajnost, volja do življenja je tudi naša pot v prihodnost.