1. Kar hitro je mimo božično praznovanje, spomin Gospodovega prihoda med nas ljudi s posebnim poudarkom, da je prišel med nas on, katerega ime je že naprej določeno, ki obenem povzema bistvo njega samega in njegovega poslanstva: Emanuel, Bog z nami. Današnji dan razločno povzema, da je Jezus človek kot vsak od nas – s prejemom krsta pokore pokaže, da je nase sprejel vso človeškost do konca, razen greha – in da je Bog, kar spričuje glas iz nebes: ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.

2. Beseda nam posreduje podobo Jezusa, ne več otroka, kot v božičnih dneh, ampak odraslega moža, ki v polnoletnosti, zrelosti moža javno začenja svoje poslanstvo, zaradi katerega je sprejel našo človeškost:

– prerokove besede tolažite moje ljudstvo in mu kličite, da je poravnana njegova krivda, zvene kot daljna predhodnica misli, ki jo bo o Jezusu izrekel Krstnik: poglejte jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta, ali kot je apostol Janez zapisal, ko se je v njegovih mislih vse bolj razčiščevala podoba Odrešenika: Bog je poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe;

– Pavel nam spet postreže z mislijo, s katero povzema prihod Gospoda med nas: razodela se je dobrotljivost in ljudomilost Boga, ki pa v vsej polnosti zažari z Jezusovim odrešenjskim delovanjem med ljudmi, kot spet ugotavlja Pavel: sam sebe je dal za nas, da bi nas rešil vse krivice;

– kot pečat, ki ga nihče ne mora zabrisati, sledi potrdilo iz nebes: ti si moj ljubljeni Sin: ta ljubljeni Sin, do neskončnosti vdan Očetovi volji, bo spravna daritev za vse človeštvo v najvišji meri, kot bo za vse šel na Kalvarijo in na križ – ta Sin bo Očeta prosil: Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, saj je vendar prišel zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja.

3. Gospod je iz anonimnosti svojih 30 let v Nazaretu stopil v javnosti, začel je pogovor s svetom. Nihče v človeški zgodovini ni sprožil tako široke dejavnosti, noben glas ni naletel na tak odmev. Človek se je znašel v novem položaju tako v odnosu do drugega človeka kot v odnosu do Boga. Odkar je on med nami ljudmi, se sleherni človek prek ali slej sreča z njim, tudi če si skuša zatiskati oči, če skuša Boga odrivati v pozabo, tudi človekovi izrazi posmeha ali ignoriranja kažejo, da ga ne more ignorirati. (Julijan Apostata: zmagal si, Galilejec). Na Binkošti so Petra po govoru o Jezusu vpraševali: kaj naj storimo? Petrov kratek odgovor: dajte se krstiti v imenu Jezus Kristsa v odpuščanje svojih grehov – to je pot, ki vodi v življenje, neminljivost pri Bogu.