Kam pravzaprav merijo misli iz današnje besede, ko Mojzes vzklika: o da bi vse Gospodovo ljudstvo prerokovalo; ko Jezus zatrjuje: kdor ni proti nam, je za nas; ko apostol Jakob izreka tako neizprosno trde besede na račun bogatih, ki nimajo srca niti za osnovne pravice drugih ljudi, kaj šele za njihove stiske? Kaj sploh pomeni prerokovati, izganjati hude duhove? Ali ima to sploh kakšno zvezo z razmišljanji današnjega časa, ki hočejo biti čim natančneje načrtovana in ki zavestno izključujejo kar bi moglo imeti pridih nepremišljenosti, naivnosti ali celo vraževernosti?

Beseda nas razločno želi opozoriti, da v nobenem primeru ne kaže ostajati zaprt v ozke kroge lastnih interesov. In kako sebično človeško zveni, če božjo neskončnost in vsemogočnost omejujemo s svojimi ozkimi merili, kot na primer: če bom Boga prosil za druge, bom sam dobil toliko manj, kolikor bo Bog naklonil drugemu. Boga, spodbud božjega Duha ne moremo ne moremo vklepati v svoje  preračunljive okvire:

– ni potrebno spadati med 70 starešin – Mojzes vzklika in prosi: da bi Gospod dal svojega duha nad vse ljudstvo;

– ni potrebno biti med dvanajsterimi, da bi mogli izganjati hude duhove, odstranjati zlo iz sebe in drugih: kdor ni proti nam, je za nas;

– ni potrebno biti med 72 učenci, da bi živeli v duhu Kristusovega nauka: veter veje koder hoče, tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.

Ko slišimo Janeza v evangeliju govoriti o človeku, ki je izganjal hude duhove: branili smo mu, ker ni hodil z nami, ali Jozueta o dveh možeh, ki se nista pridružila zbranim sedemdesetim: moj gospod Mojzes, prepovej jima, se kar zvrste vprašanja za nas, ki obenem sproti odgovarjajo, kaj pomeni prerokovati, kaj pomeni izganjati hude duhove:

– koliko širine duha, ki jo nakazuje Kristus, smo utrli svojim razmišljanjem, svojim besedam in svojemu odnosu do drugega človeka – koliko je v nas strpnosti do človeka, ki je drugačen in ima vso pravico do lastnega načina razmišljanja, do drugačnosti – koliko je v nas veselja, da drugemu gre dobro!

Kako mogočno v človeško majhnost in ozkost zveni Mojzesov klic: ko bi le vse ljudstvo prerokovalo, da bi Gospod dal nadnje svojega duha! Mar ni vse življenje našega svetnika A.M. Slomška bilo en sam klic: o da bi Gospod na ta naš narod dal svojega duha! Da bi zmogli biti prijazni drug do drugega, da bi drug drugemu privoščili srečo, da bi znali ceniti bogastvo svojega dela in duha ter z veseljem in zaupanjem zrli v prihodnost. Naj nam Gospod da tega Duha!