1. Nekateri ljudje so polni prijaznosti, kar topijo se, ko pa je treba nekaj storiti, zataje, ne da se nanje zanesti. Spet drugi so redkobesedni, morda trdi v besedi, pa znajo pripraviti prijetno presenečenje. Kmalu začutimo, da nam je obnašanje slednjega le ljubše kot puhla prijaznost in nezanesljivost prvega.

2. Jezus je to doživljal: izobraženi, vzgojeni, “verni” so ga razočarali, “zavrženi” spet presenečali, kot hvaležni Samarijan, Magdalena, cestninar Matej. Do tako različnih odzivov se je tudi zelo jasno opredelil:

– na vprašanje kateri teh dveh je spolnil očetovo voljo – tisti, ki je obljubil pa ni naredil ali tisti ki ni obljubil pa je naredil – odgovore kar poslušalci sami: zadnji;

– zelo odločno pove, da Boga ni mogoče preslepiti z lepim videzom, ampak mu je treba prisluhniti in Besedo vzeti zares: povem vam, da pojdejo cestninarji in nečistnice v Božje kraljestvo prej kot vi –  kar trda beseda za mehkužna ušesa!

3. V hipu se pred nami lahko pojavi kopica vprašanj. Kolikokrat smo že Bogu rekli: da, Gospod! Pri prvem obhajilu, pri birmi, ponavljali smo krstne obljube, v očenašu tolikokrat rečemo zgodi se tvoja volja… kakor tudi mi odpuščamo. Mar ne bi Jezus tudi nam večkrat lahko očital: Kličete me ‘Gospod’ in ne delate tega, kar vam pravim? Da niti ne govorimo o tem, kaj vse smo že zagotavljali mami, sodelavcu, sosedu, pa ga pustili na cedilu!

– lepih besed nikoli ni manjkalo, toda ostaja neizprosna zahteva: štejejo dela: lačen sem bil in ste mi dali jesti – kar ste storili kateremu mojih najmanjših;  – apostol Pavel je v besedi Rimljanom to preprosto in vsakdanje povzel: da ne boste gledali le vsak na svoje, ampak tudi vsak na to, kar je drugih.

4. Kot znamenje upanja za nas je drugi sin, o katerem pripoveduje Jezus, sin, ki je odgovoril trdo, pravi oporečnik, pa se slednjič le odločil za dobro dejanje. Res je, da nemalokrat šele po dolgem razmisleku človek spozna, kaj bi moral storiti. Tu bi rekli: Boga zahvalimo, da potrpi z nami – spet ga prosimo, naj nam da razumno srce, pravo spoznanje, pravo odločitev, pravo ravnanje.

5. Evangeljskima sinovoma bi lahko pridružili še tretjega sina: je človek, ki prisluhne Gospodovi besedi, je v dejanju resnično zavzet za dobro, za resnico, ima “praktičen čut” za sočloveka. Tak sin, v besedi in dejanju zvest Bogu, je bil bl. Slomšek, nam vabljiv zgled. Njemu bi veljale Gospodove besede: kdor spolni voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, mi je brat in sestra in mati.