Odgovoriti na Božji načrt pomeni reči “da” življenju kot vrednoti, hrepeneti po svobodi odrešenja, postati Jezusov učenec, stopiti na pot svetosti in uresničiti svoje življenje v polnosti. Jezus naroča naj se ljubimo med seboj, kot nas je on ljubil. Uresničiti lastno poklicanost pomeni umreti sebi in uresničiti voljo Očeta tako, da v meni zaživi Kristus.
Poklic na splošno predstavlja neko »delo, dejavnost, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin.« (SSKJ) Znotraj besede poklic se opazi beseda klic. Klic je v tem, da vsak človek lahko prisluhne klicu in če se nanj odzove, ga Bog vodi po poti do uresničitve. Beseda duhovni pa izhaja iz duhovnosti in kaže na usmerjenost k nematerialnim vrednotam. Vir duhovnega klica je v Bogu, ki se razodeva v človekovi duši. Vsakega človeka kliče, da uresniči to za kar je namenjen. Tako se bo lahko uresničil ter dosegel nebeško srečo. Duhovni poklic ni opravljanje nekega dela, temveč je prvinski, dobeseden, posameznikov odziv na Božji klic.
Krščanski pogled na duhovni poklic pa je mnogo več kot opravljanje neke določene službe, saj je poklicanost Stvarnikov klic posamezniku. Je njegov idejni načrt. So sanje, ki so v srcu Boga, ker so mu pri srcu ljudje. Bog, ki kliče v življenje, ima za vsakega življenjski načrt, v katerem se bo posameznik najbolj uresničil in tako dosegel srečo. Bog vsakega posebej vabi, da bi sprejel poslanstvo, nanj odgovoril in tako izrazil poseben vidik Božje zamisli. V tem najde svoje ime in identiteto, saj utrdi in zavaruje svojo svobodo in izvirnost. Gre za izbiro načina življenja, za izbiro življenjskega stanu in načina služenja. Vsak je odgovoren za svoje življenje, hkrati pa tudi svoboden, da izbere življenjski stan, ki ga prepozna kot najgloblje svojega in ga želi sprejeti, se z njim poistovetiti ter se v njem darovati. Bistvo poklicanosti je v poslanstvu. Poslanstvo vsakega kristjana je, da s svojim življenjem pričuje Zanj ter da kakor Jezus živi za druge in tako poraja življenje. Tako je vsak duhovni poklic Jezusovo znamenje: na nek način njegovo srce in njegove roke, ki še naprej objemajo male, ozdravljajo bolne, spravljajo grešnike in se pustijo pribiti na križ iz ljubezni do vseh. Biti za druge s Kristusovim srcem, je zrela podoba vsake poklicanosti.
Klic je božja pobuda, je predhoden in odločilen, svoboden in zastonjski poseg Boga, ki kliče. Klic vedno ostaja skrivnost. Ker Bog človeku pušča svobodo, ga na razne načine vabi, da vstopi v ta skrivnostni pogovor, v katerem mu najprej in predvsem prisluhne. Tako, kot je Jezus klical učence, naj hodijo za njim in pustijo vse, je tudi danes ta klic in odgovor radikalen in zahteven. Potreben je čas in premislek preden nagovorjeni klic jasno razloči in končno nanj tudi odgovori. Predvsem pa je potrebna milost, ki nam jo Bog daje, da se odzovemo na svojo poklicanost, ki je v tem, da postanemo njegovi posvojeni otroci (KKC 2021).
Papež Janez Pavel II. govori o poročnem pomenu telesa kot o temeljni prvini človeškega obstoja na svetu. Poročni pomen telesa je v zmožnosti ljubezni, ki se podarja in preko podarjanja uresničuje. Uresničujemo se z dajanjem svojega telesa za druge, kar postane stvarno v očetovstvu in materinstvu, ki je lahko telesno ali duhovno. To je ljubezen, ki hoče dati vsega človeka (sebe) in v celoti sprejeti vsega človeka (drugega), da bi tako prišlo do medsebojne sreče.
Ta poročni pomen telesa oziroma podarjanje in prejemanje lahko živimo na dva načina. V zakonskem ali posvečenem življenju.
Poročenost in družinsko življenje je najbolj naravno in logično. Večina ljudi je poklicana v ta stan. Zakon, ki ga zakonca živita na pristen način ju vodi v srce Kristusove skrivnosti. Krščanski nauk govori, naj bo mož do žene kot Kristus do Cerkve; naj jo ljubi kot Kristus Cerkev, žena pa naj bo pokorna možu, kot Cerkev Kristusu. Iz tega vidimo, da je poglavitni namen zakona medsebojna ljubezen. Papež govori o zakramentalnosti telesa, ki je v tem, da telo, ki je vidno, govori o nevidnem, duhovnem, božanskem. Zakonska ljubezen je Božja ljubezen in je zato ustvarjalka dobrin za nebo in zemljo. Je čutna in duhovna, saj je njuna ljubezen del ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Z združitvijo zakoncev se uresničuje dvojni pomen zakona: blagor zakoncev samih in posredovanje življenja (KKC 2363). Le takšna ljubezen je svobodna, popolna, zvesta in rodovitna.
Posvečenost običajno enačimo z duhovnim poklicem, vendar je tudi zakon na nek način duhovni poklic in poslanstvo. Vsaka poklicanost namreč prihaja od Boga, vendar uradno ne razumemo vsake poklicanosti kot duhovni poklic. Posvečeni poklic je odgovor na Božje povabilo v neko določeno ustanovo, v kateri človek prevzame določeno službo v Cerkvi, se posveti Bogu in mu služi. V kategorijo posvečenosti tako štejemo: diakonski in duhovniški poklic, misijonarski poklic ter različne oblike posvečenega življenja – različne moške in ženske redovne in svetne ustanove.
Človekova bogupodobnost se na poseben način uresničuje tudi v devištvu za Božje kraljestvo. Gre za svobodno odpoved spolnim odnosom v pričakovanju stanja, v katerem se moški in ženske ne bodo ne ženili ne možile (Mt 22,30) in s tem pričujejo za vstajenje in nebeško kraljestvo, ki je že med nami. Pri odpovedi spolne združitve ne gre za zatiranje spolnosti, temveč za usmerjanje hrepenenj v združitev s Kristusom, kjer je edina dokončna izpolnitev. Odločitev za devištvo mora biti svobodna in le taka je lahko rodovitni temelj in pričevanje, ki kaže na poslednji pomen spolnosti.
Obstaja nešteto načinov, kako lahko Bog kliče mladega človeka v svojo službo. V tebi se lahko poraja:
Vsaka krščanska duhovnost ima za cilj pokazati pot do Boga. To je pot evangelija. Posamezne karizme (običajno) poudarjajo določene vidike evangelijskega življenja. Tako so karizme usmerjene v kontemplacijo, v karitativno dejavnost, v mladinsko pastoralo, v novo evangelizacijo, itd.
V frančiškovski karizmi pa ne najdemo specifičnih vidikov. Frančišek se ni osredotočil na nek izbrani odlomek, temveč na celoten evangelij, ki mu je postal vodilo za življenje. Tako je tudi kapucinska duhovnost ali karizma zelo široka, saj je definirana kot pot za Gospodom, ubogim in ponižnim po zgledu sv. Frančiška in kapucinske tradicije. Pomemben vidik naše karizne je podoba ustanovitelja, sv. Frančiška, ki je bil in je še vedno po 800 letih živ vzor za mnoge. Naslednji vidik pa je duhovnost, ki se je razvila in utrdila skozi stoletja. Kapucinska karizma je ena od možnih karizem, pred katero, kot pravi R.C. Wylie, mladi lahko odkrijejo svoj ideal, hrepenenje svojega srca in pot, na kateri lahko uresničijo svoj odgovor na Gospodov klic: »Hodi za menoj!« Karakteristike Kapucinske karizme pa so: bratstvo, kontemplativna molitev, radikalno uboštvo, strogo, a veselo spokorno življenje in raznovrstno oznanjevanje.
Življenje »normalnega« človeka ti je všeč, vendar čutiš, da nekaj manjka
Juhej, postal bom brat kapucin!
Kristus, naš najmodrejši učitelj je rekel mladeniču, ki je izrazil željo po večnem zveličanju: »Če hočeš biti popoln, prodaj vse kar imaš in daj revnim!« Njegov posnemovalec Frančišek ni tega le sam naredil in tako učil tiste, ki jih je spremljal, ampak je to zapovedal v svojem Vodilu.
Res je, da fantje, ki odkrijejo lepoto ljubezni Boga, ne morejo biti tiho in zato lahko to podarijo naprej. Življenje v kapucinskem bratstvu omogoča, da to ljubezen najprej živimo v odnosu z Gospodom v molitvi in skupnem bratskem življenju. To pa naj bi potem prinašali k ljudem, ki jih srečujemo. Resničnost takega življenja je utemeljena na veri. Zato je potrebno, da se človek v tej veri dobro zakorenini. Prehoditi mora neko pot začetne vzgoje kot: kandidat, postulant, eno leto novinec in ponovinec do večnih zaobljub.
Zelo dober vrtanar je na nekem vrtu videl prekrasno mlado drevo. Zaželel si je, da ga presadi v svoj vrt. Z vso ljubeznijo ga je izruval, lepo zavil in ljubeče prinesel domov. Tam je skrbno pripravil zemljo in ga posadil. Toda malo je ovenelo, čeprav so bili pogoji za preživetje v njegovem vrtu boljši. Skrbno ga je varoval in opazoval. Počasi je v to rodovitno zemljo spet pognalo svoje korenine in si s tem zagotovilo preživetje. Ko je vrtnar ugotovil, da si je opomoglo, mu je dodal še oporo (kol) ob katero je oprl to dragoceno drevo. Tako je bilo drevo pripravljeno že na prve vetrove in nevihte. Opora mu je omogočila lepo obliko in stabilnost. Počasi je pognalo zelo zdrave korenine. Dobivalo je tudi moč za rast. Pognalo je močne veje in v treh letih že prve plodove. Vrtnar pa je bil tega drevesa zelo vesel, ker mu je zelo lepo krasilo vrt in mu dajalo sadove
Kandidat ima v tem času možnost spoznati življenje reda, je pa še v močnem stiku s domačimi.
Postulat je čas enega leta, ko se fant pripravlja in spoznava življenje bratov. To leto preživlja v samostanu.
Traja eno leto. To je leto, ki ga novinec preživi v določenem samostanu, skupaj z drugimi novinci in vzgojiteljem.
Je različno dolg, traja od 3 do 6 let. V tem času brat preko svoje originalnosti in darov preverja, kje je njegovo …
