V današnjem bogoslužju obhajamo praznik Jezusovega krsta v Jordanu. Del evangeljskega odlomka, ki nas pobližje zanima, je kratek in mu lahko v celoti prisluhnemo:

»Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ‘Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.’«

Stojimo pred prvim t. i. javnim razodevanjem Svetega Duha v novi zavezi in to je odlična priložnost, da nekoliko bolj poglobljeno spregovorimo o njem. Sveti Duh za nas ne sme biti več »veliki Neznanec«. Kaj je namreč krščansko življenje brez Svetega Duha? Je kakor zakonska zveza brez ljubezni, cvet brez vonja, telo brez življenja.

Michelangelo nam je verjetno nehote zapustil eno od najbolj zgovornih upodobitev Svetega Duha na slavni freski oboka Sikstinske kapele. Bog Oče izteguje kazalec svoje desnice, poln moči, proti Adamu, ki negibno in brez moči leži na tleh. Iz tistega dotika je Adam prejel moč, da se je postavil na noge in postal »živo bitje«. »Božji prst« (ali »prst Očetove desnice«, kakor ga imenuje Veni Creator) je eno od svetopisemskih imen za Svetega Duha (prim. Lk 11,20). Prav po njem tudi mi prejemamo milost, ki nam daje življenje.

»Pošlješ svoj dih, ustvarjena so, in prenoviš obličje zemlje« (Ps 104,30).

Najpreprostejša pot, da bi odkrili, kdo je Sveti Duh, so besede, ki jih vedno znova izgovarjamo v Veroizpovedi:

»Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja«.

V teh besedah je zaobjeto bistvo naše vere v tretjo osebo Svete Trojice. Naziv »Gospod« označuje to, kar Sveti Duh je (Bog, iste narave kakor Oče in Sin); izraz »ki oživlja« označuje to, kar Sveti Duh dela. Toda v kakšnem smislu Duh »oživlja«? Ali nam življenja ne dajejo starši? Seveda, naravno, telesno življenje nam dajo starši, toda nadnaravno življenje ali življenje duše, večno življenje, tega nam starši ne morejo dati. Zaslužil nam ga je Jezus Kristus s svojo smrtjo na križu. Jezus je rekel Nikodemu:

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh« (Jn 3,4-6).

Prvi pogoj za prejem Svetega Duha je torej ponovno rojstvo iz vode in Duha, kar je prejem krsta. Tako ob Jezusovem krstu lahko z vso naravnostjo govorimo o našem krstu. Na binkoštni dan je Peter spregovoril množici: »Vsak izmed vas naj se dá krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha« (Apd 2,37 sl.). Krst so vhodna vrata v odrešenje. Jezus sam pravi v evangeliju:

»Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa ne bo sprejel vere, bo obsojen« (Mr 16,16).

Danes nihče več ne trdi, da bo človek samo zaradi tega, ker ni krščen, pogubljen in bo šel v pekel. Umrli nekrščeni otroci in tudi ljudje, ki so brez svoje krivde živeli zunaj Cerkve, se lahko rešijo (ti zadnji le, če živijo po svoji vesti).

Marsikdo si je zastavil vprašanje: »Kaj se pa zgodi z nerojenimi otroki, ki niso mogli živeti čudovite avanture življenja?« Na to vprašanje bi odgovoril takole. Pozabimo idejo o limbu, ki je svet za večno neuresničenega, brez veselja in brez kazni, kjer naj bi končali nekrščeni otroci skupaj s pravičnimi, ki so umrli pred Kristusom. Ta nauk, ki je splošno veljal dolga stoletja in ki ga je Dante sprejel v svoji Božanski komediji, ni bil nikoli uraden in ga Cerkev ni nikoli razglasila. To je bila začasna teološka hipoteza v pričakovanju boljše rešitve in je bila presežena zahvaljujoč boljšemu poznavanju Svetega pisma.

Nerojen in nekrščen otrok se reši in se takoj pridruži množici blaženih v nebesih. Njegova usoda ni drugačna od usode svetih nedolžnih otrok, ki smo se jih spominjali takoj po božiču. Bog je namreč ljubezen in želi, da »bi se vsi zveličali« in Kristus je umrl tudi zanje!

Vprašamo se lahko, ali bodo ta bitjeca prišla kdaj do tiste zrelosti, ki jim jo je bodisi narava ali pa človeška zavrnitev odrekla, ali pa bodo, nasprotno, tudi v nebesih ostali »nedovršena« bitja. Tudi na to vprašanje lahko odgovorimo pritrdilno. »Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo« (Lk 20,38). »Živijo« v polnem pomenu besede. Rešiti se pomeni biti deležen tudi tiste polnosti življenja, ki jo običajno ljudje dosežejo skozi dolgo vrsto izkušenj. Vsi smo določeni, da pridemo »do popolnega človeka, do mere doraslosti Kristusove polnosti« (Ef 4,13).

To pa velja za vse, ne le za nerojene otroke. »Vsi pa bomo spremenjeni« (1 Kor 15,51). Kdo od nas zapusti to življenje popolnoma izpolnjen? Koliko telesnih, moralnih, umskih omejitev imajo ob smrti tudi največji geniji! Gorje, če bi bili tudi v onstranstvu za večno zapečateni na primer v stanju, v kakršnem bi nas zatekla smrt. Prve besede, ki jih Bog izreče tistim, ki pridejo iz »velike bridkosti« tega sveta, so: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21,4-5).

Ni nam torej treba biti v skrbeh za tiste, ki brez svoje krivde umrjejo nekrščeni, čeprav se mi po svoje trudimo, kar največ moremo, da se to ne bi zgodilo. Drugačen pa je primer človeka, ki je poznal Jezusa in njegove besede, vendar se ni potrudil, da bi sprejel krst bodisi zaradi lenobe ali pa brezbrižnosti, čeprav je morda v globini svoje vesti zaznal njegovo pomembnost in potrebnost. V tem primeru pa Jezusova beseda, ki smo se je spomnili zgoraj, ohranja vso svojo resnost: »Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen.«

To mi ponuja priložnost, da se dotaknem še nečesa, kar se mi zdi pomembno. V naši družbi je vedno več ljudi, ki zaradi različnih vzrokov niso bili krščeni kot otroci. Včasih se to zgodi, ker se staršem zdi, da morajo prepustiti odločitev otrokom, ko bodo odrasli, ali se bodo dali krstiti ali ne. Na tem mestu ne bom razpravljal o takšni odločitvi. Opozoril bi le na veliko tveganje, in sicer: ti otroci bodo odrasli, ne da bi se kdorkoli odločil, ne v eno ne v drugo smer. Starši se s tem ne ukvarjajo več, ker pač mislijo, da to ni več njihova dolžnost, otroci pa, ker morajo misliti na druge stvari in tudi zato, ker še ni postalo del našega vsakdanjega razmišljanja, da se mora človek sam zavzeti in se hoteti dati krstiti. Tako se ustvarja nevarna praznina. Nekateri se zavedo, da niso bili krščeni in birmani, šele, ko se začno pripravljati na poroko. Sicer je pa tudi to že velika milost, ker jih veliko preskoči tudi to priložnost in pridejo do konca življenja, ne da bi o tem sploh kdaj razmišljali.

Prav zato, da bi šla naproti temu stanju, daje danes Cerkev velik pomen t. i. »uvajanju odraslih v krščanstvo«. To ponuja mlademu ali pa odraslemu nekrščenemu človeku priložnost, da se sam svobodno pouči, pripravi in odloči. Treba je prekiniti s prepričanjem, da naj bi bil krst nekaj, kar je le za otroke. Krst izrazi svoj polni pomen prav takrat, ko ga človek osebno hoče in se zanj odloči. Pomeni namreč svobodno in zavestno pripadnost Kristusu in Cerkvi. Seveda pa nikakor ne smemo podcenjevati veljavnosti in daru, ki ga prinaša dejstvo, da so mnogi krščeni kot otroci, in to zaradi razlogov, ki sem jih ob današnjem prazniku predstavil lansko leto. Sam sem hvaležen staršem, da so me dali krstiti že nekaj dni po rojstvu. Ni isto živeti svoje otroštvo in mladost v posvečujoči milosti ali pa brez nje!

Ob koncu bi rad še enkrat spomnil na podobo Božjega prsta z Michelangelove freske. Adam, ki leži na zemlji in potrebuje Božjo moč, je vsakdo izmed nas. Krst pomeni prvi dotik tega Božjega prsta, ki je Sveti Duh in ki nam posreduje moč in življenje. To pa seveda ne sme ostati osamljen primer. Pogosto moramo obnavljati ta stik tako z molitvijo kot z zakramenti.

Michelangelo je zagrešil eno samo »napako« na tej svoji sliki: ob bok Adamu ni postavil tudi Eve. Božji prst, ki je Sveti Duh, je na enak način usmerjen k vsakemu moškemu in vsaki ženski. Pričakuje le, da se bo na drugi strani človek zganil in sprejel ta njegov oživljajoči dotik.