V nagovoru, ki ga je imel sv. Avguštin, ko je bil praznik Gospodovega razglašenja komaj uveden v bogoslužje, je z veliko jasnostjo opisal njegovo vsebino in njegov odnos do božiča. Rekel je: »Pred nekaj dnevi smo obhajali Gospodovo rojstvo, danes nič manj slovesno obhajamo njegovo razglašenje, s katerim se je začel razodevati poganom … Rodil se je on, ki je vogelni kamen; mir, ki izhaja iz tistih, ki so iz obreze in iz neobreze, da bi se združili v njem, ki je naš mir in je iz dveh naredil en sam narod. Vse to se je za Jude zgodilo v podobi pastirjev, za pogane pa v podobi modrih … Judovske pastirje je privedel k njemu angel, poganske modrece pa pojavitev zvezde« (Govor 201, 1; PL 38 1031).Danes torej obhajamo vesoljnost Cerkve, poklic izbranih k veri in globoki edinosti med Izraelom in Cerkvijo. Zvezda, ki se je prikazala modrim, je bila »čudovit jezik z neba«, ki je razglašal Božjo slavo (prim. Ps18,2). Njeno mesto je poslej prevzel evangelij, ki še danes kliče h Kristusu ljudi vse zemlje. Evangelij je bil zvezda, ki je vodila h Kristusu nas, ki izhajamo iz poganskega sveta.

Poglejmo sedaj od blizu evangeljsko pripoved o prihodu modrih v Betlehem, da bi v njem odkrili kakšno praktično smernico za svoje življenje. Precej jasno je, da se v tej pripovedi zgodovinske prvine mešajo s teološkimi in simboličnimi. Z drugimi besedami, evangelist nima namena poročati le o »dejstvih«, ampak želi vcepiti tudi stvari, ki naj bi jih »storili«, pokazati na zglede, ki naj bi jim bralec sledil ali pa se jim izognil. Tako kot vse Sveto pismo je tudi ta stran napisana »v naše poučenje«.

V pripovedi jasno prihajajo na površje trije različni odzivi na oznanilo o Jezusovem rojstvu: odziv modrih, Heroda in duhovnikov. Začnimo z negativnim zgledom tistih, ki beže. To je predvsem Herod. On se, ko je komaj zvedel za stvar, »vznemiri«, skliče duhovnike in pismouke. A ne zato, da bi zvedel resnico, ampak zato, da bi skoval zaroto. Ta namen se pokaže v sklepnem priporočilu, naj odidejo in se pozneje vrnejo ter mu o vsem poročajo. Njegov projekt je, da bi modri, ki so poslani, postali vohuni.

Herod predstavlja človeka, ki je izbral. Med Božjo in svojo voljo je jasno izbral svojo. Tu niti ni potrebno pomisliti na sovraštvo do Boga ali kaj podobnega. On ne vidi drugega kot le lastno korist in je pripravljen zadušiti sleherno grožnjo, ki vznemirja njegov položaj. Spodbuja ga tisto, kar Avguštin imenuje »ljubezen do sebe, ki ob dani priložnosti celo zaničuje Boga«. Morda pomisli celo na to, da bo opravil svojo dolžnost, ko bo branil svoje kraljevanje, svojo rodovino, dobro naroda. Tudi ukaz za poboj nedolžnih bi se morda zdel kot številnim drugim diktatorjem v zgodovini poteza, ki jo zahteva javnost in je zato moralno upravičena. Če gledamo s tega zornega kota, je tudi današnji svet poln »herodov«. Zanje ni bilo »razglašenja«, Božjega prihoda, ki bi jim zadoščal. »Zaslepljeni« so; ne vidijo, ker nočejo videti. Samo čudež milosti (in na srečo so), lahko zdrobi ta oklep samoljubja.

Verjetno to ni položaj večine tistih, ki danes zahajajo v cerkev in poslušajo evangelij. Zato se ustavimo pri drži duhovnikov. Ko jih Herod in modri vprašajo po kraju, kjer naj bi se rodil Mesija, veliki duhovniki in pismouki niso v zadregi in odgovorijo:

»V Betlehemu v Judeji, kajti takóle je pisano po preroku: In ti, Betlehem, dežela Judova, nikakor nisi najmanjši med Judovimi voditelji; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.«

Oni vedo, kje se je Mesija rodil; to zmorejo pokazati tudi drugim; vendar se ne ganejo. Ne pohitijo v Betlehem, kot bi pričakovali od ljudi, ki nenehno čakajo Mesijev prihod; oni ostanejo udobno v svojih hišah, v Jeruzalemu. Avguštin pravi o njih v nekem drugem govoru o razglašenju, da se obnašajo kakor vojaški kamni (danes bi rekli, kakor obcestni kamni): kažejo pot, a se niti za ped ne premaknejo (prim. Govor 199,1,2).

Tu vidimo simbolično držo, ki je razširjena tudi med nami. Dobro vemo, kaj vsebuje hoja za Jezusom, kaj pomeni »hoditi za njim«, in po potrebi to znamo razložiti tudi drugim. Toda manjka nam poguma in korenitosti, da bi to uresničili. Nevarnost ne zadeva le nas duhovnikov. Če je vsak krščenec prav zaradi krsta »Kristusova priča«, kakor ga opiše eno od besedil drugega vatikanskega koncila, mora torej drža duhovnikov in pismoukov dati misliti vsem. Oni so vedeli, da je Jezus v Betlehemu, ki ni »najmanjši med Judovimi vodilnimi mesti«; mi vemo, da je Jezus danes med revnimi, ponižnimi, trpečimi …

Končno preidimo h glavnim osebam tega praznika, k modrim. Oni nas ne poučujejo z besedami, ampak z dejanji; ne s tem, kar govorijo, ampak s tem, kar delajo. Bog se jim je razodel, kot je običajno, znotraj njihove izkušnje; uporabil je sredstva, ki so jih imeli na voljo; v njihovem primeru navado, da so raziskovali nebo. Oni se niso obotavljali, šli so na pot; zapustili so gotovost, ki jo ponuja gibanje v svojem okolju, med poznanimi ljudmi, ki so jih spoštovali. Preprosto rečejo, kot da ne bi naredili nič izjemnega:

»Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.«

Videli smo in smo prišli: tu je veliki nauk teh anonimnih svetopisemskih »pridigarjev«. Odzvali so se in se niso obotavljali. Če bi začeli preštevati nevarnosti, neznanke na poti, bi jim uplahnila začetna odločenost in bi se izgubili v praznih, nerodovitnih razglabljanih. Takoj so se odzvali, in to je skrivnost, ko človek prejme Božji navdih. Oni so prvi »Abrahamovi sinovi po veri«; tudi Abraham je šel na pot, »ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8), in to le na Božjo besedo, ki ga je vabila, naj gre iz svoje dežele.

Gredo, da bi »ga počastili«. Ta izraz ima globok teološki pomen v kontekstu božiča, ki je moral biti zelo jasen za evangelista Mateja. Še enkrat ga uporabi, ko pravi, da so »stopili v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili.«

Modri so dobro vedeli, kaj pomeni »častiti«, narediti proskynesis, kajti ta običaj se je rodil prav med njimi, na dvorih vzhoda. To je pomenilo izkazati največjo čast, priznati nekomu absolutno gospostvo. Zato je bilo dejanje prihranjeno samo za vladarja. Tu je prvič, ko je v novi zavezi ta glagol uporabljen za Kristusa; to je prvo implicitno, a jasno priznanje njegovega božanstva.

Modrih torej ne vodi radovednost, ampak resnična pobožnost. Ne gre jim za to, da bi več vedeli, ampak, da bi izkazali svojo pobožnost in podložnost Bogu. Tudi danes je češčenje drža, ki jo hranimo samo za Boga. Marijo spoštujemo, slavimo, molimo, a je ne častimo po božje. To čast lahko izkazujemo samo trem Božjim osebam. Češčenje je versko čutenje, ki ga moramo vnovič odkriti v vsej njegovi moči in lepoti. To je najboljši izraz »čutenja ustvarjenega bitja«; nekateri ga imajo za temelj vsega verskega življenja. Mnogi uporabljajo ta izraz preveč lahkotno: »Obožujem ribolov, obožujem svojega psa.« O stvareh pravijo: »Obožujem bogastvo.« Ne pravim, da pri tem človek vsakič greši, gotovo pa ne kaže kakšnega posebnega verskega čuta.

Modri so počastili dete v »hiši«, na kolenih, danes ga lahko častimo v evharistiji, lahko ga častimo »v duhu in resnici«, v globini srca … Priložnosti ne manjka.

In še zadnji dragocen namig, ki nam prihaja od modrih:

»In ker so bili v sanjah opomnjeni, naj ne hodijo nazaj k Herodu, so se po drugi poti vrnili v svojo deželo.«

Nikakor nočemo samovoljno razlagati smisla teh besed, a ko vidimo spodbuden značaj te pripovedi, ni ravno zgrešeno, če v tem prepoznamo podobo. Ko človek enkrat sreča Kristusa, se ne more več vrniti po isti poti. Ko spremeni življenje, spremeni tudi pot. Srečanje s Kristusom mora povzročiti zasuk, spremembo navad. Tudi mi se danes ne moremo vrniti domov po isti poti, po kateri smo prišli, se pravi enako, kot smo prišli v cerkev. Božja beseda bi v nas morala nekaj spremeniti, če ne drugega, naše prepričanje in naše namene.

Na praznik Gospodovega razglašenja nas je Božja beseda soočila s tremi primeri in vsak izmed njih pomeni življenjsko izbiro: Herod, duhovniki, modri. Komu hočemo biti v življenju podobni? O modrih je rečeno, da so se ponovno podali na pot in »so se silno razveselili«; vse kaj drugega pa izkušajo tisti, ki so se odločili mirno ostati doma.

Sklenimo z besedami, s katerimi sv. Avguštin končuje enega svojih govorov na praznik Gospodovega razglašenja: »Tudi mi smo prišli, da bi počastili Kristusa v resnici, ki sije iz evangelija, kakor zvezde na nebu; tudi mi, ki prepoznavamo in častimo Kristusa, našega kralja in duhovnika, ki je umrl za nas, smo ga počastili z zlatom, s kadilom in z miro. Zdaj nam manjka le, da zanj tudi pričujemo, da se odpravimo po novi poti, ki bo drugačna od tiste, po kateri smo prišli« (Govor 202, 3,4).