Približujemo se binkoštim in bogoslužje nas je začelo pripravljati nanje. Prvo berilo, ki je iz Apostolskih del, nam govori o Svetem Duhu. V Samariji so mnogi sprejeli krščansko oznanilo. Dva apostola, ki sta prišla pogledat iz Jeruzalema, sta kmalu lahko ugotovila naslednje dejstvo: ljudje so bili pravilno krščeni, ne kažejo pa nobenih znamenj, ki so običajno spremljala prihod Svetega Duha: veselje, navdušenje, čudežna znamenja … Takrat so apostoli naredili nekaj, kar napoveduje današnji zakrament birme: »Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.«

V evangeliju Jezus govori učencem o Duhu z značilnim izrazom Tolažnik:

»Jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice.«

Nekaj vrstic kasneje, ki jih nismo brali v današnjem evangeljskem odlomku, se vrne k isti temi rekoč:

»To sem vam povedal med tem, ko še ostajam pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Parakletos – Tolažnik je grški izraz, ki včasih pomeni tolažnik, včasih pa zagovornik, potem pa spet oboje hkrati. Ko to naobrnemo na Svetega Duha, ta naslov pomeni poglobitev neke teme, ki je navzoča v vsem Svetem pismu. V Stari zavezi je Bog veliki tolažnik svojega ljudstva, ki razglaša: »Jaz sem, jaz, ki vas tolažim« (Iz 51,12), je on, ki »kakor mati tolaži svojega otroka« (Iz 66,13). Ta Božja tolažba ali ta »Bog tolažbe« (Rim 15,5) se je »utelesil« v Jezusu Kristusu, ki se posredno označi za prvega Tolažnika (prim Jn 14,15).

On v evangeliju kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Sveti Duh, ki je v tem, kakor tudi v vsakem drugem okolju tisti, ki nadaljuje Kristusovo delo in ki dovršuje skupna dela Svete Trojice, se ne more opisati drugače kakor »Tolažnik, ki bo ostal pri vas vekomaj«, kakor ga opiše Jezus.

Vse to pa ne zadošča, da bi razložili, zakaj Janez v evangeliju tako zelo vztraja pri naslovu Tolažnik. Vse to dolguje svoj izvor in svojo pomembnost tudi izkušnji. Celotna Cerkev je po veliki noči živo in močno izkusila Duha kot tolažnika, zagovornika, zaveznika v zunanjih in notranjih težavah, v preganjanjih, v procesih, v vsakodnevnem življenju.

V Apostolskih delih beremo:

»Cerkev je tedaj po vsej Judeji, Galileji in Samariji živela v miru. Izgrajevala se je, napredovala v strahu Gospodovem ter rastla v tolažbi Svetega Duha« (Apd 9,31).

Rekel sem, da Tolažnik lahko pomeni dve stvari: zagovornik in tolažnik. V prvih stoletjih, ko je Cerkev preganjana in vsakodnevno izkuša procese in obsodbe, je videla v Tolažniku predvsem Božjega odvetnika in zagovornika pred človeškimi tožniki. Izkušajo ga kot tistega, ki podpira mučence in ki pred sodniki na sodiščih polaga v usta besede, ki jim nihče ne more ugovarjati.

Ko pa je končano obdobje preganjanja, se poudarek premakne in je prevladujoč pomen tolažnik v življenjskih stiskah in skrbeh. Sv. Bonaventura primerja med seboj človeško tolažbo in tolažbo Svetega Duha in opazi med njima tri temeljne razlike:

»Tolažba Duha je resnična, popolna in skladna. Je resnična, kajti on uporabi tolažbo tam, kjer jo je potrebno uporabiti, to je v duši, ne pa v vzgibih mesa, kar je nasprotno temu, kar dela svet, ki tolaži meso in prizadene dušo, kar je podobno neprijaznemu gostitelju, ki poskrbi za konja in prezre konjenika. Je popolna, ker tolaži v vsaki stiski; ne kakor počne svet, ki z eno tolažbo povzroči dvojno trpljenje, kakor tisti, ki pokrpa eno luknjo na starem plašču in naredi dve novi. Je skladna, kajti, kjer je večja stiska, prinaša večjo tolažbo; ne kakor ravna svet, ki v blaginji tolaži in se dobrika, v nadlogi pa se norčuje in obsoja.«

Iz našega poglobljenega razmišljanja o Tolažniku moramo sedaj narediti praktičen in dejaven sklep. Ni dovolj proučevati, kaj pomeni Tolažnik, niti ni dovolj častiti in klicati Svetega Duha s tem imenom. Mi sami moramo postati tolažniki!

Če drži, da mora kristjan postati alter Christus, drugi Kristus, prav tako drži, da mora biti »drugi Tolažnik«. To je naziv, ki ga moramo posnemati in živeti, ne le razumeti.

Po Svetem Duhu je bila izlita v naša srca Božja ljubezen (prim. Rim 5,5); to je tista ljubezen, s katero nas Bog ljubi, kakor tudi ljubezen, s katero smo sposobni mi sami ljubiti tako Boga kot bližnjega. Če jo prenesemo na tolažbo, ki je oblika ljubezni, ko se srečamo s trpljenjem ljubljenega človeka, nam apostolova beseda spregovori nekaj zelo pomembnega: Tolažnik se ne omeji na to, da bi nam dal le nekaj tolažbe za nameček, ampak nas uči umetnosti tolaženja.

Z drugimi besedami to pomeni, da nas ne le tolaži, ampak nas napravlja sposobne, da mi tolažimo druge. To nam lepo razloži sv. Pavel, ko pravi:

»Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s kakršno nas same tolaži Bog« (2 Kor 1,2-4).

Grška beseda, iz katere izhaja ime Tolažnik, se v tem besedilu pojavi kar petkrat, bodisi kot glagol ali kot pridevnik. V njem je vsebovano bistvo teologije tolažbe.

Resnična tolažba prihaja od Boga, ki je »Oče vse tolažbe«. Prihaja nad tistega, ki je v stiski; a se ne ustavi na njem. Njen zadnji namen je dosežen, ko tisti, ki je izkusil tolažbo, z njo tolaži druge.

Toda kako tolažiti? To je najpomembnejše. S tisto tolažbo, s katero ga je Bog potolažil; z Božjo, ne človeško tolažbo. Ko se ne zadovolji, da bi ponavljal običajne nerodovitne besede, ki pustijo za seboj ravno tak položaj, kot so ga našle ( »ne obupaj zaradi tega; videl/a boš, da se bo vse dobro izteklo!« ), ampak posredujejo verodostojno »tolažbo, ki prihaja iz Svetega pisma«, ki je sposobna »ohranjati živo upanje« (prim. Rim 15,4). Tako si lahko razlagamo čudeže, ki jih ob bolniški postelji more narediti preprosta beseda ali gesta, ki se zgodi v ozračju molitve in z vero v navzočnost Duha. Bog sam je, ki tolaži po tebi.

V določenem pomenu nas Sveti Duh potrebuje, da je Tolažnik. On hoče tolažiti, braniti, spodbujati; toda nima ust, rok, oči, da bi »dal telo« svoji tolažbi. Ali bolje, ima naše roke, naše oči, naša usta.

Naša duša lahko hrepeni, da bi se nasmehnila ali pobožala (otroka, ženo ali moža), toda tega ne more storiti sama od sebe; potrebuje roko, ki bo njeno željo spremenila v dejanje. Kakor duša deluje, se zgane, nasmehne skozi ude našega telesa, tako stori Sveti Duh z udi »svojega« telesa, ki je Cerkev.

Ko apostol spodbuja kristjane v Tesalonikah, rekoč: »tolažíte drug drugega« (1 Tes 5,11), je, kot da bi rekel: »Bodite Tolažniki drug drugemu.« Če tolažba, ki jo prejemamo od Duha, od nas ne prehaja na druge, če jo hočemo egoistično zadržati samo zase, se le-ta zelo hitro spridi.

Zato molitev, ki jo pripisujejo sv. Frančišku Asiškemu pravi:

»Naj si ne prizadevam,
da bi me drugi tolažili, ampak, da tolažim;
da bi me drugi razumeli, ampak da razumem,
da bi me drugi ljubili, ampak da ljubim …«

V luči tega, kar sem rekel, ni težko odkriti, kdo so danes okoli nas tolažniki. Tisti, ki se sklanjajo nad umirajočimi, bolniki z aidsom, ki se trudijo omiliti osamelost ostarelih, prostovoljci, ki darujejo svoj čas za obiske v bolnišnicah. To so tisti, ki se na različne načine posvečajo zlorabljenim otrokom doma ali pa zunaj svojih domov. Tolažniki so tudi tisti, ki se postavljajo v bran ogroženih manjšin, kot so nekatere skupine Indijancev v Latinski Ameriki ali pa so glas onih, ki so brez glasu.

Vsi mi, duhovniki in redovniki, bi morali biti tolažniki, orodje tolažbe Svetega Duha, predvsem tolažbe, ki izhaja iz Božje besede, iz upanja, iz zakramentalnega odpuščanja. Predvsem nam duhovnikom in pridigarjem je danes na poseben način namenjeno naročilo, ki ga je Gospod dajal svojim prerokom v Stari zavezi: »Tolažite, tolažite moje ljudstvo« (Iz 40,1).

Sklenimo to razmišljanje in skupaj molimo prve verze binkoštne hvalnice, kjer Svetega Duha kličemo kot »studenec največje tolažbe«:

Pridi, božji Duh,
pošlji iz nebes svojo luč.
Ljubeči Oče ubogih,
dar, sijoč v svojih darovih;
luč, ki preseva duše;
studenec največje tolažbe.

Pridi, sladki gost srca,
počitek za naš napor,
predah v trdem delu,
sapica v vročih urah,
radost, ki obriše solze
in daje moč v bolečini.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, EdizioniPiemme 2004, str. 132-137. Prevedel br. Štefan KožuhOFMCap.