V središču beril današnje nedelje najdemo pravcato obtožnico proti duhovnikom in duhovnim voditeljem ljudstva (pismoukom in farizejem), ki se deloma nanaša na verske poglavarje in učitelje vseh časov. Jezusova misel glede tega je povzeta v povabilu:

»Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte.«

Pustimo to v razmislek ljudem, ki se jih to pobližje tiče, namreč duhovščini, in skušajmo znotraj te splošne tematike najti pobudo, ki brez razlike zadeva vse, in jo med štirimi evangeliji najdemo samo tukaj. Jezus pravi svojim učencem:

»Vi pa si ne pravite ‘rabi’, kajti eden je vaš Učitelj, Kristus.«

Nazivi za Kristusa so kakor ploskve prizme; vsaka od njih odseva posebno »barvo«, se pravi enega od vidikov njegove notranje resničnosti. Pred nami je tako zelo pomemben naziv. Temeljni odnos, ki je za njegovega življenja povezoval Jezusa in njegove privržence, je bil odnos učitelj-učenec. Jezusa so klicali Rabi, t.j. učitelj. Ko farizeji govorijo o njem njegovim apostolom, pravijo:, »Vaš učitelj …« (»Zakaj se vaš učitelj ne posti?«); ko govorijo njemu o njegovih apostolih, pravijo: »Tvoji apostoli …« (»Zakaj tvoji učenci jedo z neumitimi rokami?«)

Odnos učitelj-učenec je pomemben tudi danes. Pri določenih vrstah poklicev (zdravniki, pravniki) in pri umetnikih je stvar, na katero je človek najbolj ponosen in postavlja na vrh svojih referenc prav ime učitelja, pri katerem se je usposabljal. Ta odnos pa je bil v Jezusovem času še veliko bolj pomemben, ker ni bilo knjig in se je vsa modrost prenašala ustno od učitelja na učenca. V tem smislu Jezus nekje pravi, »da učenec ni nad učiteljem« (Mt 10,24). Če se je vse tisto, kar nekdo ve, naučil od učitelja, ki mu je prenesel izročilo iz preteklosti, dokler ostane njegov učenec in ker je učenec, nikakor ne more vedeti več od učitelja. To pa seveda učencu ne prepreči, da zajemajoč iz drugih virov ali z lastnim raziskovanjem, more prekositi učitelja (ko gre za človeškega učitelja), kot se pogosto tudi zgodi.

V modernem svetu učenec živi na svojem domu in gre le nekaj ur na dan v šolo in navadno ne le k enemu učitelju, ampak k večim. V Jezusovem času pa je učenec šel živet k učitelju, učil se mu je biti blizu dan in noč, opazoval ga je, kako živi, se odziva, obnaša. Šlo je za prenašanje samega bivanja, ne le nauka. Tudi Jezus je ravnal tako: svoje bodoče apostole je povabil, da »bi bili z njim«, preden jih je poslal pridigat. V neki določeni točki pa se Jezus odmakne tudi od tistega, kar se v njegovem času dogaja med učiteljem in učencem. Učenci so si na nek način plačevali svoj študij s tem, da so služili učitelju, naredili malenkosti, za katere jih je prosil in mu stregli, kot je to običajno za mladega človeka v odnosu do starejšega; med te usluge spada tudi umivanje nog. Pri Jezusu pa se zgodi prav nasprotno: on služi učencem. Prisluhnimo, kaj pravi, potem, ko je (pri zadnji večerji) apostolom umil noge:

»Vi me kličete ‘Učitelj’ in ‘Gospod’. In prav govorite, saj to sem. Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge. Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil« (Jn 13,13-15).

Jezus resnično ni tiste vrste učitelj, ki »govorijo, pa ne delajo«. On svojim učencem ni zapovedal nič takega, česar sam ne bi storil. Je pravo nasprotje učiteljev, ki jih je grajal v današnjem odlomku; ti »vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti«. Ni eden od obcestnih znakov, ki kažejo smer, kam iti, a se niti za centimeter ne premaknejo. Zato lahko z vso pravico in resnico reče: »Učite se od mene.«

Kaj pomeni, da je Jezus edini učitelj? To ne pomeni, da odslej tega naslova ne smemo več uporabljati za nikogar drugega, da se torej nihče ne sme več imenovati učitelj. Pomeni pa, da se nihče ne sme imenovati Učitelj (z veliko začetnico), kot da bi bil zadnji profesor resnice in bi učil v lastnem imenu resnico o Bogu. Zakaj tako, Jezus jasno razloži, ko pravi:

»Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6).

Jezus je najvišje in dokončno razodetje Boga ljudem, ki povzema v sebi vsa delna razodetja, ki so bila pred njim in so po njem; On je popolni Logos, je dejal že mučenec sv. Justin, v njem so vsa »semena resnice«, ki so posejana po svetu.

Toda vprašajmo se: Učitelj česa je Jezus Kristus, kaj je njegova »specializacija«? Samo dveh stvari: za Boga in človeka. On nam razodeva Boga in nam pomaga razumeti same sebe; mi pa vemo, da je v teh dveh spoznanjih povzeta vsa bistvena modrost. Sv. Avguštin je molil k Bogu z besedami: »Da bi poznal tebe in bi poznal sebe.« Poznanje Boga brez poznanja sebe bi nas vodila v domišljanje, da smo enaki Bogu (»Razumeti je biti enak,« je rekel, mislim da Raffaello); poznanje sebe brez poznavanja Boga pa bi nas vodila v obup. Oboje skupaj je prava modrost.

Ko je Jezus govoril o Bogu, se ni omejil le na stvari, ki so že izrečene in znane. Prinesel je absolutne novosti, ki jih lahko razodene le Sin, ki je »v očetovem naročju«: da je Oče, Sin in Sveti Duh, se pravi Trojica; da je ljubezen in zato Trojica, kajti ljubezni ni, če nista vsaj dva. Razodel nam je »Božje globine«. O človeku je razodel, da mu je namenjeno postati Božji otrok, dobiti v posest večno življenje, da je svoboden in se lahko odloči za svetlobo ali pa za temo, da lahko veruje ali pa zavrne verovanje in tako s tem odloča o svoji večni usodi.

Vendar o Bogu ni povedal le abstraktnih resnic; ni se omejil na razodetje, kdo je Bog, ampak, kaj hoče Bog, kaj je njegova volja za nas. »To je volja mojega Očeta …« Evangelij v svoji celoti ni nič drugega, kot razodetje te Božje poti. Na to je treba spomniti današnjega človeka in prav to je storil papež Janez Pavel II. s svojo encikliko Veritatis splendor – »Sijaj resnice«. Moderni človek pogosto misli, da ne obstaja absolutna resnica, ki bi veljala vedno in za vse; obstaja toliko resnic, kot je posameznikov. Resnica je subjektivna, ne pa objektivna. Najvišja vrednota ni resnica, ampak resničnost, se pravi iskrenost: reči tisto, kar verjameš, da je res, tisto, v kar verjameš, pri tem pa ne stremiš za tem, da bi bila to Resnica. Ker ne obstaja neko absolutno življenje, tudi ne obstajajo absolutna moralna pravila. Človek si izmišlja svojo moralo in si počasi, ko korak za korakom napreduje skozi zgodovino, kakor reka izdolbe svojo strugo. Morala je odvisna od kulture: dobro je tisto, kar ima večina v določenem kulturnem okolju za dobro. To je moralni relativizem, ki se vsak dan potrjuje in udejanja v praksi.

Proti temu relativizmu papež ponovno zatrdi, da obstaja absolutna Resnica, ker obstaja Bog, ki je merilo resnice. Ta bistvena resnica, ki jo je gotovo potrebno odkrivati z vedno večjo skrbnostjo, je vtisnjena v vesti. Ker pa so vest zameglili greh, navade in nasprotni zgledi, je tu vloga Jezusa Kristusa, ki je prišel, da nam jasno razodene to resnico o Bogu, ki celo v samem sebi pooseblja to resnico; tu je tudi vloga Cerkve in njenega učiteljstva, ki to Kristusovo resnico razlaga in jo naobrača na spremenjene življenjske razmere.

Predvsem pa je Sveti Duh, »Duh resnice«, ki nas vodi k vsej resnici, ki nas spominja na vse, kar je rekel Jezus. On je notranji učitelj, brez katerega bi samo na zunaj zaman brali ali pa poslušali evangeljske besede. Podeljuje posebno maziljenje, ki »uči o vsem« (1 Jn 2,27). Preden je šel v nebesa, je apostolom naročil:

»Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence … in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal« (Mt 28,19 sl.).

Če morajo učenci »učiti« in »narediti za učence«, pomeni, da so tudi oni postali učitelji. To drži: vendar to ne ukinja dejstva, da je še vedno in za vedno en sam učitelj, kajti oni ne smejo narediti ljudi za »svoje učence«, ampak za Kristusove.

V tej novi službi učiteljev morajo apostoli in njihovi nasledniki (in v nekem drugem pomenu vsi krščeni) posnemati svojega Učitelja. Učiti morajo z zgledom, ljubiti morajo tiste, ki so jim poklicani prinašati resnico (resnica se prinaša samo v ljubezni, na nobeni drugi valovni dolžini!), umivati morajo noge svojim učencem, kar pomeni, da morajo imeti duha služenja, ne pa gospodovanja. To je tisto, kar Božji učitelj priporoča ob koncu današnjega evangeljskega odlomka:

»Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«

Najlepši sad današnjega razmišljanja ob evangeliju bi bilo – ob pomoči Svetega Duha – ponovno odkritje, kakšna čast, kakšen nezaslišan privilegij, kakšen priporočilen naslov (pred Bogom) je biti učenec Jezusa iz Nazareta. Ko bi tudi mi postavili to stvar nad vsa druga naša priporočila! Biti in se v življenju čutiti pred vsem drugim Kristusove učence. O da bi tudi mi mogli videti ali pa slišati koga, ki bi lahko o nas rekel to, kar je rekla dekla o Petru na dvorišču velikega zbora: »Tudi ti si eden od njegovih učencev. Tudi tvoja govorica (še bolje, če bi mogel dodati: in tvoja dejavnost) te izdaja« (prim. Mt 26,73).

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 319-324. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.