Današnji evangelij se začenja z naslednjo novico:

»Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti«.

Nekateri so se spraševali, zakaj ravno dvainsedemdeseteri; običajni odgovor je, da je bilo dvainsedemdeset (ali sedemdeset) število poganskih narodov, ki jih je poznalo Sveto pismo. Toda Jezus pošilja te učence v »vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti«, to je k Izraelu, ne k poganom, če odmislimo, da Luka poslanstvo za pogane začenja šele z binkoštmi. Morda v tem primeru število ni simbolično, ampak realno. Jezus je poslal dvainsedemdeset učencev, ker jih je toliko imel. On je poslal vse tiste, ki so hodili za njim z neko določeno stalnostjo in ki so se dali na razpolago za to poslanstvo.

V vsakem primeru nam Luka pomaga razlikovati to poslanstvo od predhodnega, ki je namenjeno dvanajsterim apostolom (prim. Lk 9,1-6). To je pomembno, ker pomeni, da niso le apostoli in danes njihovi nasledniki – škofje in duhovniki – poslani, da evangelizirajo, ampak vsi učenci. Drugi vatikanski koncil je to zelo jasno povedal: »Krščanska poklicanost je namreč že po svoji naravi tudi poklicanost k apostolatu« (Odlok o laiškem apostolatu, 2).

Ko smo odkrili, da je Jezusova beseda namenjena vsem krščenim, se lahko zdaj poglobimo v njegovo vsebino in prisluhnemo naročilom in smernicam, ki jih Jezus daje svojim poslancem, zavedajoč se,da so namenjeni tudi nam. On ne začenja z razlaganjem, kaj morajo govoriti, ampak kakšni morajo biti:

»Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam«.

Nekega dne (bilo je okrog leta 1208) je med mašo ta isti evangeljski odlomek v neki cerkvici slišal nek mladenič. Ganjen od skrivnostnega milostnega povabila je zapustil svoje bogato in nepremišljeno življenje, a še ni vedel, kaj mora storiti. Iskal je. Ko je slišal te besede, je bilo, kot da bi bil Jezus osebno tam in mu spregovoril. Obrnil se je k tovarišu, ki ga je spremljal in vzkliknil: »To hočem, to prosim, to želim z vsem srcem storiti!«. In takoj si je sezul obuvalo, odvrgel palico, pas nadomestil z vrvjo in šel na pot. Gotovo ste ga prepoznali: to je bil Frančišek Asiški.

Jezus ne zahteva od vseh take radikalnosti, kot smo jo videli tu. Kako bi moglo biti sicer njegovo povabilo danes namenjeno poročenim ali pa tistim, ki se čutijo poklicane v zakonsko življenje? Tisto, kar zahteva od vseh je, da si privzamejo duha teh njegovih priporočil.

Iti kot »jagnjeta med volkove«, to je z blagostjo, ne pa s silo in arogantnostjo. To izključuje vsak poskus, da bi z mečem in silo vsilili evangelij. Med drugim sta Božja pomoč in zmaga – pravi sv. Janez Zlatousti – učencem obljubljeni, dokler bodo ostali kakor jagnjeta; kakor hitro pa se spremenijo v volkove, začenjajo izgubljati. Moč je bolj ovira kot pomoč pri širjenju evangelija, razen če gre za moč oz. silo Svetega Duha.

Druga zahteva je nenavezanost: ne denarnice ne torbe. Evangelija ne moremo oznanjati zato, da bi zaslužili in obogateli. To bi bilo izdajstvo v tistem, kar predstavlja njegovo najbolj intimno jedro. Bilo bi, kakor da bi rekel drugim: »Iščite, kar je zgoraj«, medtem pa bi zase iskal tuzemske stvari; »Vstopite skozi ozka vrata«, medtem pa bi se sam podajal skozi široka. Mislim, da bi si danes nihče ne upal reči, da je bila Cerkev glede tega vedno brez napak in da Božji služabniki občasno niso podlegli skušnjavi denarja. Toda Cerkev je pokazala, da ima sama v sebi tudi zdravilo za to slabost: svetnike, preroke, prenovitelje, ki so v primernem trenutku povzdignili glas proti zlorabam, tudi proti vrhovom hierarhije in jih primorali, da so ponovno vzeli evangelij zares. Resna nevarnost pa je v sektah in določenih novih verskih pojavih, kjer se slepo zaupa ustanovitelju, on pa za svoja dejanja ne odgovarja nikomur, in kjer nihče ne sme črhniti niti besede. Tako pod krinko Jezusovega imena rastejo resnični finančni imperiji. Sama vsebina evangelija se sprevrača; povzdiguje se uspeh in bogastvo; evangelij uboštva postane »evangelij moči«.

Zdaj prihajamo k tistemu, kar morajo »misijonarji« govoriti. Jezus to povzame v enem stavku:

»Govorite jim: Približalo se vam je Božje kraljestvo«.

Reči: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« je v tistem času pomenilo reči: »Bog se je spustil na zemljo, odbila je odločilna ura zgodovine; odrešenje je na dosegu roke: ne dovolite, da se vam izmakne! Verjemite veselemu oznanilu«. Danes bi to oznanilo lahko izrazili z besedami: »Bog ti je naklonjen, te ljubi;tudi v bolečini ti je blizu; tvoje življenje ima čudovit smisel in namen: pridi in ga skupaj z nami odkrivaj v evangeliju in v Cerkvi!«. Ker se po vstajenju Božje kraljestvo enači s Kristusom, ki je umrl in vstal, bi se to oznanilo lahko glasilo tudi: »Kristus je umrl zate in te osvobodil: sprejmi ga za svojega osebnega Gospoda in odrešenika.«

Dobro se zavedam, da ni mogoče vedno vernemu človeku spregovoriti na ta način. Obstajajo pa tudi veliko preprostejši načini. Mnogi so odkrili Jezusa preprosto zato, ker jih je nekdo nekega dne povabil, da so se udeležili določenega srečanja, da so prebrali določeno knjigo, prisluhnili kakšni kaseti. To lahko stori kdorkoli. Tudi prvak apostolov, Simon Peter, je spoznal Jezusa zahvaljujoč svojemu bratu Andreju, ki ga je srečal pred njim in mu je o njem govoril (prim. Jn 1,40).

Neko dekle, »verno, a brez obveznosti«, je pripovedovalo o svojem odkritju Jezusa. Eno leto je preživela v tujini na podiplomskem izpopolnjevanju. Prijatelji iz svetopisemske skupine so jo povabili k srečanju. Odkrila je, da obstaja nek drugačen način poznavanja Jezusa, a se tega brani. Ima svojo sobo povsem za sebe, je prosta, živi v tujini, študij ji ne dela težav. Zdi se ji, da si v življenju ne želi več nobene druge stvari. Nekega večera ji je eden od prijateljev iz svetopisemske skupine, preden sta se poslovila, citiral besedo iz Knjige razodetja: »Glej, stojim pri vratih in trkam…«. Ko je ostala sama, je dojela, da ji je doslej ta beseda zvenela kot grožnja, zdaj pa je razumela, da je povabilo. Poklekne in začne moliti: »Gospod, če si ti, ki trkaš, prav, vstopi: dovoljujem ti, da vstopiš v moje življenje in da narediš, kar hočeš«. Naslednje jutro se je prebudila s takim veseljem v srcu, kakršnega še nikoli ni izkusila in je nikoli več ni zapustilo. Njeno življenje se je spremenilo in zdaj ne misli na drugo, kot na to, kako bi lahko to svojo izkušnjo podelila z drugimi.

Ta preprosta izkušnja nam daje razumeti dve stvari. Prvič: to dekle je prišlo do vere, ker je nekdo vzel zares Jezusovo povabilo, da oznanja Božje kraljestvo in je to v odnosu do nje tudi storil. Drugič: da je povsem nekoristno prositi laike, da bi postali evangelizatorji, če prej ne pomagamo njim samim v življenju uresničiti osebno in odločilno srečanje z Jezusom. Dokler se ne zgodi ta intimen »dotik«, se zdi običajnemu kristjanu naloga evangelizacije nekaj zelo oddaljenega, abstraktnega, kar presega njegove moči. V najboljšem primeru se bo potrudil, da bi to storil, vendar kot dolžnost, kot še eno breme več, samo zato, ker mu vsi govorijo, da to mora storiti. Ko pa se zgodi omenjeno srečanje in se človek »oklene Kristusa«, evangelizacija ni več dolžnost, ampak potreba srca, zahteva ljubezni do Kristusa ter do sester in bratov; izvir kakšne žrtve, pa tudi čistega veselja.

Še ena podrobnost je v evangeliju, ki sem jo doslej pustil ob strani: »poslal je po dva in dva«. Po dva in dva jih je pošiljal, ker jim je hotel globoko vtisniti ljubezen, kajti – kot razlaga sv. Gregor Veliki – »ljubezen ne more obstajati drugače, kot med dvema osebama«. Jezusovi učenci morajo evangelizirati predvsem s pričevanjem medsebojne ljubezni. »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35).

Toda danes ima lahko v kontekstu poslanstva laikov ta podrobnost še neko drugo aplikacijo. Evangelizirati po dva in dva, to kot par, mož in žena skupaj! Takšno pričevanje ima svojevrstno vrednost. Vedno več zakonskih parov je, ki to počno; ne le da animirajo tečaje priprave na zakon, ampak sodelujejo tudi pri srečanjih za evangelizacijo v pravem pomenu besede. To ima edinstveno moč, ki je mi duhovniki nimamo in je nima nihče drug. Laiki vedo, kaj pomeni imeti družino, težave, ki jih predstavlja vzgoja otrok. Ko slišijo evangelij, ki ga razlaga in aplicira nekdo, ki živi enako življenjsko izkušnjo kakor oni, se prepričajo, da je to zares mogoče. Med seboj govorijo: če to zmorejo oni, zakaj ne bi zmogli tudi mi?

Vsem svojim pričam, duhovnikom in laikom, posameznikom in parom, Jezus tudi danes ponavlja to, kar je rekel dvainsedemdeseterim učencem, ki so se vrnili s poslanstva: »Veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih!«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 232-236. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.