Današnji evangelij nam poroča o treh Jezusovih srečanjih med njegovo potjo proti Jeruzalemu. Moda so se ta srečanja zgodila v različnih časih, toda evangelist Luka jih navaja skupaj, ker se dotikajo iste tematike: pogoji za hojo za Jezusom.

»Nekdo mu je rekel: ‘Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.’ Jezus pa mu je dejal: ‘Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil’«.

Kakor da bi rekel: preden se odločiš, dobro pretehtaj posledice. Jezus noče nikogar prevarati. Politiki pred volitvami obljubljajo vse in še več, govorjenje o težavah pa prihranijo za čas, ko imajo že zagotovljene glasove. Jezus pa deluje povsem nasprotno. Hoja za njim mora biti povsem svobodna izbira. Nikoli ne bo mogel nihče reči, da si ga je Kristus »podredil«.

V drugem srečanju Jezus sam izreče povabilo, naj mu sledi:

»Nekomu drugemu pa je rekel: ‘Hôdi za menoj!’ A ta je dejal: ‘Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.’ Rekel mu je: ‘Pusti, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!’«.

Ob neki drugi priložnosti Jezus močno poudari dolžnost spoštovati očeta in mater; reče celo, da ni dovoljeno odkloniti jim materialno pomoč, čeprav bi šlo za darove za tempelj (prim. Mr 7,10-13). Zakaj je torej tukaj tako drastičen? On je preiskoval srca in je videl v upravičeni prošnji poklicanega določeno neodločnost, željo, da bi si vzel čas, skratka neko izmikanje. To pa je nevarno. Njune poti se morda sploh nebi več srečale. Ko je Bog sam, ki kliče, vsaka druga dolžnost stopi na drugo mesto.

»Spet drug mu je rekel: ‘Hôdil bom za teboj, Gospod, a dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.’ Jezus pa mu je dejal: ‘Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo’«.

Hoja za Kristusom ne dovoljuje objokovanja, spremembe mnenja, kompromisov. Orač, ki orje s pogledom obrnjenim nazaj, zagotovo ne bo zaoral ravne brazde … Jezus da enak pozitivni nauk s prilikama o skritem zakladu na njivi in o biseru. Niti kmet niti trgovec ne računata, ne tehtata: takoj prodata vse, da ne bi tvegala in izgubila zaklada in bisera. Ne ozirata se nazaj.

Večno aktualen nauk te evangeljske strani je, da ni mogoče odriniti Boga v nek kotiček življenja in na prednostno mesto postaviti praktično vse: delo, posle, šport, družino … Ni nam potrebno komentirati napake, da človek sistematično postavlja nujno pred pomembno. V življenju je ena sama stvar resnično pomembna, če jo izgubimo, smo izgubili vse.

Po teh kratkih opombah glede evangelija, bi rad usmeril pozornost na današnje drugo berilo, ki se dotika življenjske tematike glede krščanskega življenja. Sveti Pavel piše Galačanom:

»Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti … Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje.«

Morda bo kdo vzkliknil: Končno glasba za naša ušesa! Kdo nima rad svobode? O neki osebi iz vic (dejansko govori o samem sebi) pravi Dante:

»Svobodo išče, ker je res draga,
kakor ve on, ki se zaradi nje odpoveduje življenju« (Vica 1,71 sl.).

Svoboda je beseda, ki je v sodobni misli nad vsemi drugimi. Ona je prva med tremi slavnimi vzkliki francoske revolucije: »Svoboda, enakost, bratstvo«. Kip svobode v ustju newyorškega pristanišča ni le simbol Amerike, ampak težnja vseh ljudstev.

Ta ideal je prišel v vse izjave o človekovih pravicah. Govori se o svobodi vesti, misli, besede, tiska, raziskovanja, o politični in verski svobodi. Vse to je čudovita pridobitev, ki jo moramo z veseljem pozdraviti.

Dobro vemo, da je moderni svet še daleč od praktične uresničitve vseh teh svobod, ki jih je on sam potrdil, predvsem najbolj temeljne od vseh, ki je osvobojenost od potreb. Toda Božja beseda nam razodeva, da človeštvo, čeprav bi mu nekega dne to uspelo, še vedno ne bi bilo resnično svobodno. Obstaja namreč neka druga raven svobode, brez katere vse razglašene svobode v listini človekovih pravic, naj si bodo še tako plemenite in dragocene, ne omogočajo človeku popolne svobode.

Poskušajmo odkriti za kakšno svobodo gre. Nek rimski pesnik, gotovo ni slaven kot moralist, Ovid namreč, je zapisal dva verza, ki sta postala pregovorna: »Vidim dobro in ga odobravam, potem pa naredim slabo« (Video meliora probuqua: / deteriora sequor). To je vsesplošna človeška izkušnja. Kolikokrat je vsak izmed nas prisiljen reči enako. Človek še kako dobro razume, da je kajenje, pretiravanje z alkoholom, uživanje droge, ukvarjanje z igrami na srečo njegov propad. Vse to zelo jasno vidi in si obljubi, da tega ne bo več počel; toda ko pride priložnost, naredi prav nasprotno tistemu, kar si je postavil za cilj.

Nihče ni bolje, kakor Pavel sam, opisal tega položaja:

»Saj ne razumem niti tega, kar delam: ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim … Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem … Jaz nesrečnež! Kdo me bo rešil telesa te smrti?« (Rim 7,15-24).

Še vedno v drugem berilu nam Apostol razlaga odkod to pomanjkanje svobode:

»Kajti meso si želi, kar je zoper Duha, Duh pa, kar je zoper meso. Ta dva si namreč nasprotujeta, da ne bi delali tega, kar hočete. Toda, če se daste voditi Duhu, niste pod postavo.«

Osnovni razlog, zakaj nismo svobodni, torej ni zunaj nas ampak v nas. Ta razlog je dveh vrst: ali so strahovi in zato človek izpolnjuje postavo, toda brez intimnega prepričanja, le zato, da bi preprečil grajo in kazen, poleg tega pa še s pretvezo, da bi se na ta način sam z lastnimi zaslugami rešil; ali pa so, nasprotno, neurejene želje, instinkti, ki jih razum ne obvladuje, nebrzdana čutnost (to v Svetem pismu pomeni beseda »meso«), ki silijo človeka, da krši sleherno postavo. Z ene strani torej legalizem, z druge strani pa svobodomiselstvo.

Toda Božja beseda se ne omejuje le na to, da bi nas spomnila na našo nesvobodo in na razlago vzrokov za to; stori nekaj več, pokaže nam tudi zdravilo. Pavlovemu vzkliku: »Kdo me bo rešil?«, takoj sledi odgovor: »Kristusova milost« (Rim 7,25). Ko je umrl za nas in nam dal svojega Duha, nas je Kristus »osvobodil postave greha in smrti« (Rim 8,2). Osvobodil nas je obeh tiranij: tiranije greha, ki nas žene, da delamo slabo in tiranije postave, ki nas sili, da delamo dobro, toda iz strahu ne pa iz ljubezni. Osvobodil nas je, kakor je bil tudi on osvobojen. Jezus je »svoboden človek, ki na veliko noč okuži ljudi s svojo svobodo«.

Naša naloga sedaj je, da »ostanemo svobodni« in ne pademo ponovno v eno od obeh sužnosti. Največja nevarnost, ki je pretila ljudem, h katerim se obrača sveti Pavel, je bila prav ta, da bi ponovno padli pod suženjstvo postave, ko bi si poskušali zagotoviti gotovost pred Bogom s tem, da bi izpolnjevali vse Mojzesove predpise, hkrati pa bi zanemarjali Kristusovo milost. Obenem pa ne spregleda, da obstaja tudi nasprotna nevarnost, ko človek verjame, da je vse dovoljeno, odkar smo bili osvobojeni strahu pred postavo. »Vse mi je dovoljeno!«, so govorili nekateri v korintski skupnosti (prim. 1 Kor 6,12). Take apostol opominja:

»Vi ste namreč poklicani k svobodi, bratje. Le da vam svoboda ne bo pretveza za meso, temveč služite drug drugemu po ljubezni« (Gal 5,13).

Če se vprašamo, kateri od teh dveh nevarnosti, da bi izdal svobodo, je današnji človek bolj izpostavljen, bomo kaj hitro odkrili, da je to prav ta druga nevarnost. Danes smo se ljudje osvobodili podložnosti postavi, predvsem Božjemu zakonu, zapovedim. Ni nas več strah kazni, niti ne kazni pekla. Živimo v »permisivni« družbi. Naše največje tveganje, da bi izgubili svobodo, ki nam jo je pridobil Kristus, ni v tem, da bi bili sužnji postave, ampak da bi bili sužnji strasti in nagonov ali pa javnega mnenja. Naša »postava« – bolj trda od Mojzesove – je pogosto zakon, ki spominja na Mozartovo delo »Tako delajo vsi«.

Naj navedem zelo praktičen primer: predzakonski odnosi. Šestindvajsetletno dekle je zapisalo: »Zahvaliti se moram mojemu zaročencu, ki je zelo blag in pošten; resnično me ljubi. Toda najlepše je to, da sva se dogovorila za čistost pred poroko. Ko spregovoriva o najini izbiri, da bi pojasnila, kako lepo se je ljubiti na ta način in kako postaja najina vez vedno močnejša, naju imajo za neumna.«

Po vsem tem se sprašujem, kdo je bolj svoboden: ta dva mlada, ki sta »se dogovorila«, da počakata do poroke ali pa oni, ki ju imajo za neumna? Kako malo je pogosto te svobode v mladih, ko se odločijo, da bodo preskakovali etape! Ne gre vedno za čisto in preprosto popuščanje »poželenju mesa«. Včasih se fant čuti primoranega, da zahteva odnose od dekleta, kajti če tega ne bo, kaj mu bodo rekli tovariši, ko se bodo pred njim hvalili s svojimi podvigi na tem področju? Dekle se čuti dolžno, če noče izgubiti svojega fanta. To je veriga prisile in tihega izsiljevanja, ki ji – kakšna ironija – pravijo »biti svoboden in delati, kar se nam zazdi«.

Preden končam, pa še vzpodbudna misel. Sveti Pavel, veliki pevec krščanske svobode, je zatrdil:

»Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).

Razlog je preprost: kjer je Kristusov Duh, to je milost, tam ni le zapoved delati ali ne delati določenih stvari; je tudi milost in sposobnost, da to storimo. Še več: to stori milost, ona sama, v nas in z nami.

V prvih letih »hladne vojne« je dvignila veliko prahu knjiga z naslovom Izbral sem svobodo. Avtor V. Kravtchenko je bil ruski partijski funkcionar, ki je po sreči pobegnil na Zahod in prvič razodel grozo, ki se je skrivno dogajala za železno zaveso. Naslov te knjige bi lahko postal naš moto in naša odločitev, potem ko smo danes slišali Pavla, ki nam je spregovoril o neki drugi svobodi. Tudi mi izberimo svobodo! Resnično svobodo, ki nam jo je zaslužil Kristus, ko je na križu umrl za nas.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 226-231. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.