1. V urah, ko se izteka njegovo bivanje na zemlji, Gospod želi biti svojim učencem kot starim prijateljem čim bližje. Tudi v tem zgoščenem trenutku jim želi posredovati, kar je bilo njegovo nenehno sporočanje vsem, ki so mu hoteli prisluhniti: da jih ima rad, da ima rad slehernega človeka na zemlji, da ga je prav to privabilo na zemljo, ter da je njegova srčna želja, da bi učenci v besedi in dejanju to sporočilo ponesli še naprej, do konca sveta.

2. V večernih urah dneva pred trpljenjem se kar vrste trenutki, ki se bodo za večno zapisali v srca učencev, v zavest Cerkve, v zgodovino človeštva:

– ko se njegovo telesno bivanje na zemlji izteka, Gospod postavi zakrament evharistije, da bi vedno ostal med ljudmi: vzel je kruh, se zahvalil, ga razlomil, jim ga dal in rekel, to je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge – za vse ljudi vseh časov bo ostal kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umrje;

– postavi še drug zakrament, ki majhnemu, z grehom in slabostmi obteženemu človeku daje moč, da v kruh in vino prikliče Gospoda samega, da bi zakramentalno bival med nami, dokler ne pride v slavi: to delajte v moj spomin, in tako se bo po duhovništvu uresničevalo Jezusovo naročilo, naj se vedno obnavlja spomin njegove daritve, ki je vir in vrhunec krščanskega življenja in bo za verne vedno ostala kruh življenja in vez edinosti;

– mnogokrat je z besedo in dejanjem, s prispodobami in lastnim zgledom učencem dopovedoval, da je zapoved ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe osrednja smernica in merilo krščanskega življenja, in še enkrat učence, ki se celo v tako resnem trenutku prepirajo, kateri izmed njih se zdi največji, s tem, da jim umije noge, opozori na to osrednjo zapoved ljubezni: zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali, kakor sem jaz vam storil – ta zapoved je in bo vedno ostala tisto znamenje, po katerem bodo ljudje spoznali, da ste moji učenci.

3. Okoli oltarja pri Gospodovi daritvi se druga za drugo vrste generacije vernih ljudi. Njihov odnos do Odrešenika je v marsičem podoben odnosu, ki so ga do Kristusa imeli apostoli ob zadnji večerji. Med vernimi so bili in so svetniki in grešniki, zvesti učenci in izdajalci. Poglejmo sami vase. Kakšen je naš odnos do Kristusa, ki odhaja v trpljenje in smrt za nas? Naj nas Bog obvaruje, da ne bi bili podobni izdajalcu Judu. Spomnimo se na Petra, ki je hitro dojel zablodo svoje izdaje in jo bridko obžaloval. Naj nam bo v spodbudo Janez, ki se je pri večerji posebej zaupljivo pogovarjal z Gospodom in ga pogumno, spremljal vse do Kalvarije. Zahvalimo se za neprecenljive darove in prosimo, da bi Gospodu mogli vedno ostati zvesti.