Praznik vseh svetnikov C (2022) – Vsi sveti

Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Mt 5,1-12a

1. ostnutek

1. Nekateri veliki prazniki so si “v sorodu”:

– Gospodov Vnebohod – odhajam, da vam prostor pripravim;

– Marijino Vnebovzetje – praznik vélike žene, na kateri se je Gospodovo zagotovilo že uresničilo;

– praznik Vseh svetnikov – spomin, praznik, slovesnost tistih, ki so pot življenja uspešno prehodili, kot je rekel Pavel: dober boj sem dobojeval, tek dokončal, vero ohranil, odslej mi je pripravljen venec nagrade, pa ne le meni, ampak vsem, ki so pripravljeni na njegov prihod.

2. Danes se veselimo množice tistih, ki so že pri Bogu, zapisani v koledarjih ali pa le v naših srcih, naše matere in očetje, prijatelji in znanci. Se morda čudno sliši?  Svetniki! Kdo so ti? Knjiga Razodetja nam o njih izreka tehtne besede:

– so iz vseh narodov, in jezikov in ljudstev, iz vseh stanov, poklicev, starosti…

velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti;

tisti, ki so oprali svoja oblačila in jih očistili z Jagnjetovo krvjo – skozi preskušnje vsakdanjosti in skrbi, skozi bremena in trpljenje so se očistili svojih sebičnosti, kot govori Gospod v evangeliju:

– zavedali so se, da Boga potrebujejo, da ne zmorejo vsega sami,

– prizadevali so si za dobroto, blagohotnost, prijaznost,

– s spoštovanjem in dobrohotnostjo so pristopali do vsakega človeka,

– iz njih srca ni izhajala ne laž, ne nasilje, ne slaba misel o bližnjem.

3. Z vsemi temi nas danes povezuje naša vera:

– verujem v naše vstajenje in večno življenje;

– verujem Gospodu, ki je rekel: jaz sem vstajenje in življenje;

– verujem v njegovo poslanstvo: prišel sem, da bi imeli življenje v izobilju;

– verujem njegovi besedi: jaz sem kruh življenja, kdor je ta kruh, bo živel vekomaj;

– verujem njegovemu zagotovilu: v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč, odhajam, da vam prostor pripravim.

4. To je naš današnji praznik:

– veselje ob nepregledni množici tistih, ki so že v Očetovi hiši,

– trdno prepričanje, da je Gospod tudi zate in zame prostor pripravil.

Naj nas danes prežari misel, ki jo je Slomšek preprosto povedal: “V nebesih sem doma.”

 

 2. osnutek

1. Kadar pride beseda na svetnike, imamo navadno pred seboj podobe, kot jih vidimo na oltarnih in drugih slikah, kjer se zvrste liki od možatega Slomška do takih, ki jih je domišljija umetnika čudno pobarvala in morda preveč oddaljila od resničnosti. Poglejmo nekatere njihove značilnosti od blizu:

– svetniki so ljudje in ne nekakšna čudežna ali nenaravna bitja – niso sladko trpeči, kot so jih kasneje naslikali – so ljudje, ki se niso delali svetnike in bi se  smejali, če bi jim kdo rekel, da so ljudje brez napak;

– so ljudje, ki so verovali, da je ljubezen večja kot vse druge zapovedi – raje so klečali pred Bogom, kot da bi poklekovali pred ljudmi;

– upoštevali so, da jih ima Bog kljub njihovim napakam rad, da jim ponuja pomoč, da v navezi z njim marsikaj premorejo;

– med svetniki so stari in mladi, vseh mogočih poklicev, poročeni in samski, preprosti in učeni, zelo različni, ki jih pa eno povezuje: Boga so vzeli zares!

2. Božja beseda danes spregovori nekaj značilnih besed o njih:

– apostol v Razodetju zazre množico tistih, ki so že izpolnili namen svojega bivanja na zemlji: videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh mogočih poklicev in stanov in družbenih in kulturnih okolij;

– Janez poudarja, da gre za ljudi, ki so upoštevali, da z božjo pomočjo iz sebe lahko nekaj naredijo: vsakdo, ki ima upanje vanj, se očiščuje, kakor je on čist;

– Jezus z blagri predstavlja življenjski program bodočih svetnikov: ne gre le za to, da človek ljubi mir, pravičnost, skromnost, krotkost, usmiljenje, ampak da se v dejanju zavzame za tistega, ki  je žalosten, ki trpi krivico, ki ga žalijo – tistim, ki tako ravnajo zagotavlja: veselite se, veliko je vaše plačilo v nebesih.

3. Svetniki – ljudje, ki so že dosegli svoj cilj – spričujejo, da se za dosego tega cilja ni treba odločiti za poseben stan ali poklic: v slehernem stanu in poklicu je moč živeti pošteno in pravično, povsod je možno biti prizanesljiv in dober;

– dopovedujejo, da se zaradi svojih napak nikakor ne kaže zapirati v malodušje, pač pa je vedno potrebno zaupati v božje usmiljenje in pomoč v prepričanju, da je milost močnejša od greha, kot pravi Pavel: kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost, ali kot dobrohotno prav apostol Janez: če nas naše srce obsoja, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse, pozna ne le naše napake in padce, ampak tudi vse napore in vse prizadevanje za dobro.

4. Pot, ki so jo mnogi ljudje – pravimo jim svetniki – že prehodili, je tudi naša pot. Veselimo se, da smo na tej poti, veselimo se, da so tudi naša imena zapisana v nebesih.

 

3. osnutek

1. Današnji dan pri nas poznamo po dveh čisto nasprotnih poimenovanjih: za nekatere je praznik vseh svetnikov, praznik veselja in upanja, praznik življenja, za druge je dan mrtvih, le spomin na pokojne. Za ene je praznik svetle, in vesele prihodnosti, za druge je dan žalostnih spominov, morda tudi morečih misli in strahu pred neizogibnim grobom.

2. Pa vendar verujemo Gospodu, ki je vse svoje poslanstvo na zemlji usmeril na to, kar je najgloblje hrepenenje vsakega človeškega bitja, živeti, brez konca!

– Bog vsem ljudem hoče dobro, najvišje dobro: volja mojega Očeta je, da ima vsak, kdor vidi Sina in veruje vanj, večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan;

– Gospod se pred potjo na Kalvarijo zahvaljuje Očetu: dal si mi oblast čez vse ljudi, da bi podaril večno življenje vsem, ki si mi jih dal;

– ob mrtvem prijatelju Lazarju je zagotavljal: jaz sem vstajenje in življenje, kdor veruje vame, bo živel, tudi če umrje;

– tistim, ki so ga zavračali, je dal vedeti: vi nočete k meni, da bi imeli večno življenje, in pojasnil je, zakaj mu ne marajo prisluhniti: poznam vas, v vas ni ljubezni do Boga;

– drugim je spet zagotovil: kdor posluša mojo besedo, ima večno življenje – tisti, ki jim pravimo svetniki, so Gospodovi besedi prisluhnili in jo vzeli zares.

3. Kdo so tisti, ki jim Gospod zagotavlja večno življenje? Slišali smo, koga blagruje:

blagor ubogim, ki se zavedajo svoje ustvarjenosti, majhnosti, svoje  človeške omejenosti, vedo: ne zmorem vsega sam, potrebujem Boga in človeka;

blagor krotkim, ki vedno zmorejo pomirjujočo besedo, blag nasmeh, ki s svojo prijaznostjo opogumljajo, ki na človeka gledajo dobrohotno;

blagor usmiljenim, ki ne gledajo in ne dajejo zviška, tudi ne filozofirajo o potrpežljivosti, ampak se z iskrenim srcem, spoštljivo in z vedrim obrazom približajo človeku v stiski;

blagor čistim v srcu, ki ne snujejo zlih naklepov, blagor srcem, iz katerih ne izhaja laž in nasilje, ampak dobrohotnost, iskrenost, dobri nameni.

4. Ob prazniku vseh, ki so že dosegli neminljivo življenje pri Bogu, Gospod tudi nam kliče: v hiši mojega Očeta je mnogo bivališč – odhajam, da vam prostor pripravim – veselite se, ker so vaša imena zapisana v nebesih!

 

4. osnutek

1. Praznik nam nudi različne smeri razmišljanja: spominjamo se naših rajnih, misel se ustavi pri končnosti življenja, v molitvah današnjega praznika nas preveva upanje v večno življenje, pred nami se vrste podobe svetnikov. Ob Besedi poglejmo v lastno življenje, ki je razpeto med dvema mejnikoma: rojstni dan – smrtni dan! Kakšen naj bo “danes”, da bi bil “jutri” tak, kot si ga želimo: sončen, prijazen, osrečujoč?

2. V evangeliju nam Gospod to pojasnjuje z večkrat ponovljenim: blagor

blagor tistim, ki ne hlepe po bogastvu, ki drugih ne odrivajo s komolci, ki so dovolj močni in pogumni za pravično in pošteno ravnanje;

blagor krotkim, ki ne poznajo brezobzirnosti in maščevanja, ki zmorejo do vsakogar biti uvidevni in spoštljivi, kljub različnostim strpni, dobrohotni;

blagor usmiljenim, ki imajo srce za sočloveka, ki niso preračunljivi, ne tehtajo svojih dejanj, ne delajo le za nagrado, ampak jih vodi srčna dobrota;

blagor čistim v srcu, ki v sebi ne nosijo zle misli o bližnjem, ne snujejo v sebi ubijajoče besede, ne maščevanja, ki  “v srcu dobro mislijo” (Prešeren).

To so tisti, ki so v svojem življenju bili orodje božje ljubezni in tako po besedah apostola Janeza postali Bogu podobni, to je množica iz vseh narodov in jezikov in ljudstev, ki je nihče ne more prešteti. To so ljudje, ki so prišli na cilj svojega zemeljskega bivanja, kjer smrti ne bo več, ne vpitja, ne bolečine. So svetniki!

3. Tudi oni nam imajo marsikaj povedati:

– Bog nas kliče k svetosti v naši povprečnosti, nedovršenosti, vsakdanjosti, ki naj jo stalno prizadevanje za dobro plemeniti, ji daje nadih žlahtnosti;

– večina tistih, ki uživajo neminljivost v Bogu, so svetost dosegli neopazno, v malih stvareh, vztrajno, dan za dnem so klesali in brusili svojo podobo – Marija, najsvetejša med svetniki, ni zbujala pozornosti, le vztrajno je sledila božji volji;

– svetost se razodeva v upanju, da je Bog z nami, nas spremlja z ljubeznijo: svetniki so ljudje, ki so Boga, njegovo besedo vzeli zares!

 4. Božje vabilo k svetosti ni namenjeno samo nekaterim izbrancem, vsak trenutek življenja nagovarja tudi nas, da ob njem gradimo lastno svetost:

– ko uničujočo grajo zamenja razumevanje – ko na mesto prepirov stopi pogovor;

– ko se brezbrižnost mora umakniti sočutju – ko odpuščanje premaga maščevalnost – ko dar ubogemu odstrani ozkosrčnost in prijazna beseda razoroži slabo misel.

 5. Da bi pogumno mogli iti po tej poti svetosti, naj nas spodbuja zaupanje: z nami je Gospod, ki daje moč in opogumlja, z nami so svetniki, ki so naš zgled in naši priprošnjiki.

 

Prejšnje razmišljanje
31. nedelja med letom C (2019) – Hvaležnost – zahvalna nedelja
Naslednje razmišljanje
32. nedelja med letom C (2022) – Bog živih

Poiščite več pridig in razmišljanj!