1. Nikoli v celem letu ni izrečenih toliko voščil, kot okoli novega leta. Vrste se čestitke, od iskreno izrečenih želja do bežnih besed, ko človek na vsebino komaj še pomisli. Kakorkoli izrekamo voščila za dobro zdravje, srečo, uspeh, mir, je vsaka od teh stvari le delček neskončne, popolne, neminljive sreče (če ni tudi neminljiva, ne moremo govoriti o popolni sreči, saj jo vsak hip razjeda črv konca), tiste sreče, po kateri hrepeni sleherno človeško bitje.

2. Božja beseda kratko povzema jedro tistega, kar si mi po delčkih želimo na  poti naše človeške vsakdanjosti, ki je navadno zelo omejena na trenutno stanje oziroma dogajanje. Ne moremo mimo tega, da smo stalno vklenjeni v svoje trenutke, pa naj bodo prijetni ali obremenjujoči. Novo leto, praznik božje Matere, kot eden božičnih praznikov spričuje, da je nad nami božji blagoslov, ki nas v vsej polnosti obseva po Kristusu, učlovečenem Bogu. Apostol v pismu Galačanom z veseljem ugotavlja:

– Bog je poslal svojega Sina, da bi odkupil vse iz zasužnjenosti grehu in zlu;

– zaradi Kristusovega učlovečenja, njegove odrešilne smrti in vstajenje človek ni več suženj, ampak sin, tesno, “sorodstveno” povezan z Bogom;

– še naprej ugotavlja Pavel: ako pa sin, tudi dedič – v človeku je kal večnega življenja, v “sorodstveni” povezanosti z Bogom je kal človekove neminljivosti.

3. Ko si na začetku leta voščimo, si predvsem zaželimo, da bi se ta kal večnega, neminljivega življenja v nas razraščala, dokler se ob našem vstajenju, ki mu je poroštvo Gospodovo vstajenje, ne bo razcvetela v polnosti. Naj nas pri tem spremlja božje varstvo in božji blagoslov, kot ga je starozavezni Aron po božjem naročilu klical na svoje sonarodnjake:

– blagôslovi te Gospod in te varuj, predvsem vsega hudega v nas samih, da se iz nas ne bi širilo še na druge;

– Gospod ti bodi milostljiv, prizanesljiv, naj potrpi z nami, naj nam daje moč za vse, kar je dobro;

– Gospod naj ti podeli mir, ki ne pozna zahrbtnosti in laži, ampak ustvarja iskreno, pristno sožitje.

4. V tem smislu zaželimo drug drugemu vse dobro, tako voščimo prijateljem in znancem, vsem, ki jih ne poznamo, vsem našim rojakom – morda z besedami Ribičevega Franceta iz Vrbe: “Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet”, ali z besedami Janeza Pavla II: “Bog blagoslovi predrago Slovenijo!” Naj bo Gospod vedno z nami!