1. Pred nekaj urami smo stopili v novo leto. Pri tem nismo zaznali kakšnih vidnih zunanjih premikov: zemlja še vedno hiti svojo pot, sonce je vzšlo, dihamo in hodimo, vse deluje normalno. Na koledarju pa nova številka, ki nam le zbudi kakšno misel. Na primer: nekaterih, ki so z nami začeli preteklo leto in smo jim voščili vso srečo, ni več med nami; mero svojega časa so izčrpali. Se morda sprašujemo, koliko novoletnih pragov bomo še prestopili, kateri prag bo zadnji, ni morda zadnji prav tale? Se morda sprašujemo, kaj je sploh čas: ali je strogo objektivno odštevanje sekund, ali nekaj zelo osebnega? Ali je enako dolga ura dečka, ki se žoga, in ura bolnika na urgentnem oddelku? Kaj je sploh čas? Mar ni nedoumljivo in neustavljivo pretakanje prihodnosti v preteklost, med njima pa nenehno bežeča sedanjost, kar je v tem razponu edino, s čimer človek razpolaga. V zaporednih trenutkih sedanjosti človek raste, dozoreva v osebnost, v tem zaporedju trenutkov gradi in oblikuje svojo večno usodo.

2. Beseda nam večkrat spregovori o tem neustavljivem pretakanju prihodnosti, časa naših načrtov in upov, v preteklost, v čas, ki se ga lahko še spominjamo, se iz njega česa naučimo, ne moremo ga pa v ničemer spremeniti. Sedanjost: zaporedje trenutkov, ki so lahko neizmerno bogati, lahko prazni in zapravljeni, lahko pa obteženi s slabimi dejanji, da bi jih človek najraje izrinil iz spomina:

– kakšen zvezdni trenutek za človeka, za vse človeštvo vseh časov, ko v Jezusu Bog sam stopa na zemljo kot človek, trenutek, ki ga apostol označuje kot polnost časov, trenutek, ko med ljudi prihaja Gospod z namenom, da bi vsi, ki ga hočejo sprejeti kot Odrešenika, po njem imeli življenje v obilju;

– kakšen zvezdni trenutek za človeka, za človeštvo vseh časov, ko Jezus kliče: Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, ura, ko Gospod daje svoje življenje v odkupnino za vse, trenutek človeške zgodovine, o katerem Gospod pravi: zaradi te ure sem vendar prišel;

– kakšen zvezdni trenutek za človeka, če lahko kot apostol ob koncu svojega življenja ugotavlja: dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil, zame je pripravljen venec pravice – čas, ki mu je bil dan na voljo, je uporabil v korist sebi in mnogim drugim, njegov “danes” je bil izpolnjen.

3. Danes drug drugemu voščimo srečno novo leto. Čas, ki je pred nami, bo  srečen, če bomo vsak trenutek, ki mu rečemo “zdaj”, napolnili z dobrim, kot spodbuja apostol: dobro izrabljajte čas. Naj nas Gospod blagoslavlja, da bi vsa naša sedanjost bila eno samo nabiranje tistega bogastva, ki ga molj ne razje in rja ne uniči, ki edino ostane in je edino poroštvo za srečno neminljivost.