1. Praznik Gospodovega razglašenja, ki smo mu v ljudski govorici bolj navajeni reči praznik Treh kraljev, v obredih vseh vzhodnih krščanskih Cerkva obhajajo zelo slovesno kot praznik “bogojavljenja” učlovečenega Boga, Jezusa Kristusa. V njem povezujejo tiste evangeljske momente, ki posebej poudarjajo, da je Nazarečan Jezus božji Sin, učlovečeni Bog, in da je kot Odrešenik prišel za vse ljudi. Tako se spominjajo Jezusovega krsta v Jordanu, kjer se je razodelo njegovo božanstvo: ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, pa tudi čudeža v Kani galilejski, kjer je razodel svoje veličastvo in njegovi učenci so verovali vanj. Osrednje sporočilo praznika pa sega še širše in ga apostol Pavel povzema z mislijo: tudi pogani so sodediči in soudje in soudeleženci pri obljubi v Jezusu Kristusu po evangeliju; s tremi zaporedno poudarjenimi izrazi apostol dopoveduje, da je Gospodovo odrešenjsko delo namenjeno vsem ljudem vseh časov, okolij in kultur. Kristusovo poslanstvo za vse narode in zapiranje v ozke osebne interese ne gresta skupaj, krščanstvo je vera odprtega srca.

2.Obe berili izžarevata veselje, pravo navdušenje, ker se uresničujejo tolikokrat ponavljane in poudarjene napovedi o Odrešeniku, ki ne pride samo za izbrance, ampak za vse človeštvo, brez razlik na narodnostna ali kulturna okolja:

– Izaija v preroški viziji vidi človeštvo, ki je z Odrešenikom dobilo možnost, da se dvigne iz mračne zatohlosti zla v pristnejšo, bolj sproščeno človečnost: povzdigni oči in poglej, vsi se zbirajo in prihajajo k tebi, tvoji sinovi prihajajo od daleč, na ramah nosijo tvoje hčere, za vse sinove in hčere človeškega rodu na zemlji je Odrešenik tukaj, vse nas povezuje v družino bratov in sestra, v kateri naj bi se res čutili in obnašali drug do drugega kot bratje in sestre;

– apostol, ki ga je Gospod sam usposobil za oznanjevanje med pogani, se v pismu učencu Titu očitno veseli, da se je razodela božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem: na misijonskih potovanjih so mu prisluhnili mnogi, od Judov v Selevkiji in ciprskega prokonzula Sergija do učenega Atenca Dionizija Areopagita in trgovke Lidije v Tiatiri – veselil se je, da ni ne Juda ne Grka, ni sužnja ne svobodega, ni moškega ne ženske, vsi so eno v Kristusu – res veselje!

3. Gospodovo razglašenje je prava pesem univerzalnemu bratstvu med vsemi narodi in ljudstvi, ne zgolj iz človekoljubnih nagibov, ampak predvsem zato, ker ima Bog rad vse ljudi, Sin se je učlovečil, šel na križ in vstal za vse ljudi. Razglašenje je pesem dialoga in spoštovanja človeških vrednot, posejanih na najrazličnejše načine v najrazličnejših okoljih. Razglašanje je pesem veselja, da človek, kot Modri, z lučjo Besede vedno znova more najti svojo smer in pot.