1. Praznik Sv. Duha – poleg Božiča in Velike noči še eden največjih praznikov – kakšno bogastvo božjih darov, naklonjenosti, bližine, upoštevanja človeka. Praznik presenečenj, praznik spoznanj: Duh odpira in razgrinja nova obzorja! Beseda povezuje ključna dogajanja, vstajenje, prihod Duha, rojstvo Cerkve:

– vsi so bili zbrani na istem kraju: Vstali jih združuje v skupnost, enodušno so vztrajali v molitvi; skupina kakih sto dvajset ljudi: vera v Vstalega povezuje!

– vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom: Gospodova obljuba se uresničuje, začenja se poslanstvo učencev: priče mi boste do konca sveta.

– v Jeruzalemu možje iz vseh narodov pod nebom: poraja se Cerkev, zakrament odrešenja za vse ljudi vseh časov, vsi naj bi bili vključeni v krog božjih sinov.

2. Duh, ki ga je Gospod poslal, pripravlja vedno nova presenečenja, ne le v apostolski dobi, ne le ob rojstvu Cerkve, ampak v vsem njenem življenju!

– apostoli popolnoma spremenjeni, zbegani postanejo pogumni oznanjevalci: Jezusa je Bog obudil in mi smo temu priče; ne moremo, da ne bi govorili o tem; Barnaba in Pavel odposlana po Svetem Duhu gresta na misijonsko pot;

– ko Cerkev trpi breme fevdalizacije, ko se bohotita pohlep po bogastvu in oblasti, ji Duh pošlje preprostega, evangeljsko svobodnega Frančiška;

– ko množice revne predmestne mladine ne vedo, kaj bi, ne vidijo cilja in smisla, ji Duh pošlje Janeza Boska, ki ima srce za mladino;

– ko se Cerkev ubada s problemi modernega, Bogu vse bolj odtujenega sveta, ji Duh pošlje Janeza Dobrega, ki z dobroto odpira srca, vidi v človeku dobro.

3. Ne gre iskati le izrednih darov Duha. Več je tistih, ki tako redno in nujno posegajo v našo vsakdanjost, da jih največkrat niti ne opazimo:

– mar ni neprecenljiv dar, kar nam danes zagotavlja Gospod: prejmite Svetega Duha, katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni – mar ni neprecenljiv dar vedno znova prejemati odpuščanje, mar ni neprecenljiv dar moč odpuščati;

– in ko apostol govori o darovih Duha, pravi, ko bi ljubezni ne imel, nisem nič: ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne misli hudega – mar ni ta vez med ljudmi najodličnejši dar Duha, najpreprostejši, najpotrebnejši, dar, brez katerega medčloveških odnosov kratko malo ni.

4. Duh deluje: v vztrajni zvestobi, v nesebični dobroti, v spoštljivem odnosu do vsakogar, v potrpežljivem trpljenju, v zaupljivi molitvi, v vedrem pogledu. Tisti, ki se po teh darovih dajo voditi božjemu Duhu, so božji prijatelji in zmorejo vedno biti tudi prijatelji med seboj.