1. Mar ne bomo danes spet rekli: praznik nad prazniki, dan, ki povezuje dve največji praznovanji krščanstva, praznik Gospodovega vstajenja, ki je vrhunec, res krona odrešenjskega dela božjega Sina, in praznik Duha, ki do dovršitve sveta po Cerkvi nadaljuje odrešenjsko delo. Spomin na jeruzalemske binkošti ni le spomin, je praznik, slavljenje Duha med nami, ki tudi danes oznanjevalce spodbuja, da bi govorili z besedami, kakršne uči Duh, ljudem odprtega srca deli darove moči, ljubezni in razumnosti, ki vsem dajejo možnost dojeti, da se je po Kristusu razodela dobrotljivost in ljudomilost Boga, našega odrešenika. Duh je tisti, ki daje, da seme Jezusovega nauka more vzkliti, se razrasti, roditi sadove. Kjer človek pusti Duha do besede, tam ni zatohlosti, zamočvirjenosti in tudi ne zdolgočasene sivine: vse je živo, razgibano, iskrivo, dejavno, rodovitno!

2. Kar je Jezus začel z dvanajsterimi, kar jim je govoril in spričeval s svojimi dejanji, po prihodu Duha začno dojemati z razumom in srcem, začno delovati:

– učenci, zlomljeni od strahu in brezupa, so po Binkoštih bili polni Svetega Duha in so oznanjali božjo besedo brez strahu, pred véliki zborom Peter, poln Svetega Duha pribije: v nikomer drugem ni odrešenja;

– po spodbudi Duha je šel Peter v Cezarejo k stotniku Korneliju, poganu: Duh mi je rekel, naj grem brez odlašanja, in ko je zbranim govoril o Odrešeniku, je prišel Sveti Duh na vse, ki so poslušali;

– po spodbudi Duha se začne uresničevati Kristusovo prvo naročilo učencem, oznanjevanje o odrešenju za vse ljudi: ko so opravljali službo Gospodu, jim je sveti Duh rekel: odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical;

– apostoli so se živo zavedali, da Cerkev v svojem odrešenjskem poslanstvu ni prepuščena sama sebi, z njo je Duh, ki vodi, spodbuja, opogumlja, kot je Pavel dopovedoval starešinam v Efezu: Sveti Duh vas je postavil za oskrbnike, on ima moč, da vas podpre;

– urejeno in v skupnosti dogovorjeno izvrševanje dejavne ljubezni v duhu Besede kar ste storili kateremu najmanjših, stalnega znamenja žive Cerkve, začne delovati sedem mož, ki so polni Duha in modrosti in njihovo brezpogojno izvrševanje te ljubezni postane temelj in vidno znamenje žive Cerkve.

3. Ugotavljamo, da so se apostoli po Duhu dokončno globoko v jedru svojega bitja prepričali o resničnosti Kristusa, njegove besede, njegovega poslanstva. Pred njimi je novo obzorje, so trajne vrednote, jasen cilj: vstajenje, do katerega vodi pot preizkušenj, na kateri niso sami; z njimi je Kristus, vodi in jim daje moč Duh. Duh ima tudi za nas na naši poti darove, s katerimi nas spodbuja: mir, ljubezen, veselje, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, krotkost. To vodi k cilju.