Vsepovsod po svetu, kjer opazimo križ, nam to pove, da je tod prisotno krščanstvo. Križ je najpristnejše znamenje krščanstva, križ je vidno utelešenje besede: nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje. Trdota križa, ki vedno žuli, spričuje, da besede o ljubezni, ki se  danes ponavljajo, niso puhla romantika; kažejo na jedro: Bog je ljubezen. Tudi ljubezen, ki se rojeva med ljudmi, če je resnična, je odsev te božje ljubezni, je potrdilo, da Bog živi in deluje v nas: kdor ljubi, je rojen iz Boga.

Preroki vedno znova poudarjajo Božjo zvestobo, usmiljenje, dobrohotnost, torej lastnosti, ki jim je skupni imenovalec ljubezen. Ta ljubezen, ki je Bog, je poosebljena v Svetem Duhu, ki je živa vez med Očetom in Sinom, je počelo stvarjenja, odrešenja, rojstva in rasti Cerkve ter posvečenja slehernega človeka. V evangeljskem sporočilu je Duh ljubezni nesporno na prvem mestu, moč njegovega delovanja presega postavo; postava ureja in usklaja njegovo delo, toda sama se mora podrediti Duhu, katerega najvišji dar človeku je ljubezen:

– v zapisu Apostolskih del se ta Duh ljubezni razodeva v vsej svoji suvereni svobodnosti, ki se ne pusti utesniti v človeške okvire in predpise: verniki Judje so se čudili, da se je tudi na pogane razlila milost Svetega Duha – temeljna značilnost ljubezni je, da se ne zna in ne more ograjevati z zakoličenimi mejami;

– apostol Janez, ki vsa svoja razmišljanja o Bogu povzema v preprosto ugotovitev Bog je ljubezen, poudarja, da je vsa ljubezen, ki jo Bog naklanja človeku, dar, zastonjski dar – v tem je ljubezen: ne da smo mi ljubili Boga, temveč da nas je on ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe;

– v tej podarjeni ljubezni Jezus, učlovečeni Bog, povzdiguje človeka neskončno visoko nad vsa druga ustvarjena bitja, z njim vzpostavlja osebne, neposredne, prisrčne vezi: vi ste moji prijatelji – človek je v očeh Boga samega vrednota, je bitje z visokim dostojanstvom prijateljstva z Bogom, je vreden spoštovanja;

– kot logično nadaljevanje tega kar dvakrat slišimo Gospodovo naročilo: ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil – če Gospodova ljubezen, potrjena na križu, prinaša na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje, potem tudi njegovi prijatelji ne moremo svoje ljubezni omejiti le na izbrance, ampak moramo pustiti odprto za slehernega človeka, tudi tistega, ki nam ni simpatičen, ki drugače misli, ki ima drugačen okus, ki ga bremene predsodki.

Gospod na križu, ki je dal življenje v odkupnino za vse, nam brez besed govori, kako je resnična ljubezen zahtevna pa tudi neskončno visoka vrednota.