1. V božičnih dneh kot uvod v angelsko sporočilo o prihodu Odrešenika slišimo besede: oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudi. Gospod o namenu svojega prihoda na zemljo pravi: ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi, in v trpljenje gre zato, da bi dal večno življenje vsem. Ko Pavel spodbuja svojega učenca Tita, predstojnika na Kreti, k vztrajnemu oznanjevanju, kratko povzema izhodišče, smisel in razsežnost tega dela: razodela se je namreč božja milost, ki prinaša zveličanje vsem ljudem. Cerkev, ki nadaljuje to poslanstvo, ne pozna meja različnih kultur, oblik družbenega reda ali političnih sistemov, ne meja v starosti, stanu ali izobrazbi. V vsako okolje želi prinesti sporočilo veselja in upanja. O tem v današnji besedi zasledimo dva značilna poudarka.

2. Iz Samarije, tradicionalno sovražne do Judov – Samarijane Judje obravnavajo kot pogane – v Jeruzalem pride sporočilo: Samarija je sprejela božjo besedo;

– vera v vstalega Gospoda je mesto očitno razgibala: nastalo je veliko veselje v tem mestu, ljudje so se nedvomno spomnili srečanja z Jezusom po pogovoru ob Jakobovem vodnjaku, ko je veliko Samarijanov začelo verovati vanj;

– apostoli nimajo več predsodkov, k njim so poslali Petra in Janeza, da s Svetim Duhom, ki ga posredujeta s polaganjem rok, potrdita njihovo vero;

– če pri nas tolikokrat ostajajo predsodki in prepričanje, da Bog more in sme delovati samo v nekih krogih in v taki meri, kot jo v svoji ozkosti zarišemo, vendar ne prezrimo, da on daje soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi.

3. Drugi poudarek srečamo naprej v berilu in potem še v evangeliju:

– apostola sta polagala nanje roke in prejemali so Svetega Duha – le on daje moč, da sporočilo o vstajenju in življenju ostaja živo v kristjanu in krščanskem občestvu, on bo stalno učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal;

– Gospod učencem zagotavlja, da jim bo dal Tolažnika, ki ostane pri vas vekomaj – “Tolažnik”, gr. parakletos, je “advokat, zagovornik, pomočnik, posrednik”, ki kristjana in krščansko skupnost ohranja v zvestobi Gospodu, mu daje moč in trdnost za vztrajanje, ohranja v človeku vero, varuje plamen upanja;

– po Duhu Gospod uresničuje obljubo: ne bom vas zapustil sirot, ostane z nami!

4. V nenehni navzočnosti Gospoda in Duha Peter vidi razlog za naše upanje, ta navzočnost Duha človeku odprtega srca vliva upanje, ki premaguje pesimizem – posreduje krotkost in spoštljivost, ki premagujeta sovraštvo in nestrpnost – vliva razumnost, ki daje vedeti, komu človek lahko brez pridržkov zaupa – daje moč, da človek tudi v uri preizkušnje ne izgubi izpred oči večnostnega cilja.