1. Težke so besede starozavezne postave glede gobavega bolnika: dokler ima gobe, je nečist, ločen naj prebiva, zunaj tabora bodi njegovo prebivališče. Iz človeške družbe je izločen, hujše obsodbe zanj ne more biti. Strahotnejši od bolezni je občutek: izvržen sem izmed ljudi, nimam več vstopa v družbo, sam sem! Ne gre le za vprašanje krajevno in časovno oddaljenega gobavca, tudi ne za današnjega zasvojenca, ki ga fizična in duhovna pohabljenost izobčuje, gre za vsakega človeka, tudi takega, ki je videti kot roža, pa ga razjeda črv nemoči, ne da mu spati môra osamljenosti, stiska ga občutek pozabljenosti. Se mar tudi mi ne znajdemo kar nemalokrat v takem stanju izrinjenosti ali brezupa!

2. Ima dogodek današnjega evangelija tudi nam kaj povedati? Prisluhnimo gobavcu. Zgovorne so besede, zgovorna so dejanja:

– če hočeš, me moreš očistiti, pravi gobavec, ki očitno ne dvomi, da Jezus to zmore, Jezusu verjame, nanj se brez oklevanja zanese, k tem besedam ga prisili vera, ki ne pozna oklevanja in omahovanja, vera, ki jo Jezus vedno znova predpostavlja (stotniku, ki prosi za služabnika: kakor si veroval, naj se ti zgodi, predstojniku shodnice Jairu, ki prosi za umrlo hčer: ne boj se, samo veruj);

– ali v teh besedah ne zaslutimo vprašanja, ki testira našo vero, njeno trdnost, njeno nosilnost; ali ni naša vera včasih le previdno preizkušanje: no, pa enkrat poskusimo tudi z Bogom, morda bo pa šlo, morda bo koristilo;

– še prisluhnimo gobavcu: če hočeš – odločitev prepušča Gospodu, ne postavlja zahtev, ne skuša Boga prisiliti, svojo usodo polaga v roke moža iz Nazareta;

– pa spet poglejmo svojo stvarnost: ali nismo dostikrat tisti, ki postavljajo Bogu le zahteve in jih celo pogojujejo; ali ne slišimo pogosto: če Bog tega ni naredil (ozdravil, preprečil nesreče, smrti), mu ni mogoče verjeti – toda: ali imamo pravico nekomu, ki nam sicer nič ne pomeni, v trenutku stiske ukazati, kaj nam mora narediti, sicer je za nas brezvrednež.

3. Prisluhnimo še Gospodu, njegovi besedi, njegovemu dejanju:

– človeka, izobčenega iz družbe, se dotakne, na zaupljivo prošnjo pravi: hočem, bodi očiščen – kakšna poteza človečnosti do osebe, ki se je vsi izogibljejo kot kuge, kakšne besede, ki izgubljenca vračajo v življenje, da ne more veselja in sreče skrivati zase;

– isti Gospod z istim namenom dvigati, spodbujati, opogumljati je med nami – naj se ob njem krepi naša vera in zaupanje, naj se ob njem preoblikuje naš odnos do slehernega človeka: nihče ni brez upanja, Gospod je tu za vsakogar!