1. Nič manj kot je stara zgodovina človeškega bitja na zemlji, je stara tudi zgodba o bremenu greha. Prav tako je staro spoznanje, da greh grize v vesti človeka, ki mu je podlegel, in tistega, ki ga je z grehom prizadel. Enako star je tudi klic po odpuščanju: k Bogu, k človeku.

2. Kot bi v kamen klesal misli, tako padajo Sirahove besede ostro, neizprosno:

– mržnja in jeza sta ostudni, le grešnik se ju trdno drži;

– odpusti krivico svojemu bližnjemu, potem bodo tudi tebi odpuščeni grehi;

– kakšen nesmisel vidi v tako pogostem našem ravnanju: človek, kuha jezo zoper človeka, pa išče ozdravljenja pri Gospodu;

– in še kopičenje nesmiselnega ravnanja: s človekom, ki mu je enak, nima usmiljenja, a za svoje grehe prosi odpuščanja.

3. Na Petrovo vprašanje tudi Jezus spregovori o tem problemu. Razločno, mirno in neizprosno odločno ter zahtevno:

– pri odpuščanju matematika odpade: ne rečem ti, do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat – spet in spet, brez konca je treba odpuščati;

– tako kot gospodar s hlapcem brez srca bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu;

V preprosti in razumljivi besedi da vedeti: če človek ni pripravljen odpuščati, tudi sam ne more pričakovati odpuščanja! Spet postavlja za merilo božjega odnosa do nas ljudi naše medsebojne odnose: s kakršno mero merite, s tako se vam bo odmerilo!

Bog ni senilen starček, ki vsakršni človekovi samovolji dobrodušno prikimava, da ne bi koga vznemiril – od človeka zahteva, da ravna v skladu s svojim človeškim dostojanstvom: kot razumno, svobodno, pa tudi odgovorno bitje! Bog svojo veličino, neskončnost, vsemogočnost izkazuje z usmiljenjem, z  dobroto, odpuščanjem – človek svojo superiornost nad drugimi rad pokaže s tem, da ga »davi«, ponižuje, tepta. Tega človeka želi Bog pritegniti v krog svojega božanskega ravnanja: če je človek božja podoba Boga v razumnosti, v svobodi, naj bo tudi podoba Boga v odpuščanju, velikodušnosti.

4. Rada nas zavede misel, da svojo namišljeno važnost in pomembnost pokažemo s tem, da se znašamo nad sočlovekom, obsojamo, ponižujemo. Pa si spet prikličimo v spomin staro misel: kdor svojega bližnjega obsoja, se lahko zmoti – kdor mu odpušča, se nikoli ne zmoti.