1. Dokaj trdo padajo besede, ki jih Gospod izreka v današnjem evangeliju, pa jih očitno izgovarja mirno, brez pomisleka, kaj bodo ljudje rekli, govori jih kot tisti, ki o sebi zatrdi: jaz sem pot, resnica in življenje, jaz sem vstajenje in življenje, kot tisti, ki je določen za sodnika živih in mrtvih. Nobene besede ne prekliče in kot da izziva: ali hočete tudi vi oditi. Očitno gleda na stvari drugače kot mi, ki smo ozko zagledani v svoj trenutek bivanja, vidi z vidika večnosti.

2. Skušajmo se vsaj malo približati smislu tega, kar nam Gospod želi povedati:

– kdor ljubi očeta ali mater bolj kot mene, ni mene vreden. Kruto, mar ne! Toda Gospod je razločen: največja vrednota za človeka je Bog, stvarnik vseh, odrešenik vseh ljudi. Kdor njega sprejme, bo z največjo ljubeznijo skrbel za starše, bo odprt za vsakogar. Nad »nehumanostjo« Jezusove besede se zgražajo tisti, ki so jim starši na poti pri njihovi karieri, ki jih onemogli starši »zajedajo« in jim je pogovor z njimi zgubljanje časa, zato jih odkrižajo in pošljejo v dom.

– kdor ne vzame svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Koliko je že bilo zlorabljanja te besede! Kolike hvalnice trpljenju, odpovedi, poniževanju, navadno jih pojo tisti, ki jim gre dobro. Toda to nima z Jezusovim oznanilom nič skupnega. Bog je vendar ustvaril človeka kot najvišje bitje v stvarstvu in hoče, da vse možnosti razuma in srca razvija. Križi in trpljenje prihajajo, ne da bi jih bilo treba iskati. Tu nas Gospod hoče opozoriti, naj se zavedamo: skozi trpljenje in preizkušnje človek v svoji človečnost raste in zori. Pavel  to vidi z vidika večnosti: krščeni smo bili v Gospodovo smrt, z njim bomo zaživeli novo življenje. Kakor našega Učenika križ in preskušnja tudi nas vodi v vstajenje!

– kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Življenje rešiti, izgubiti. Noben strah ni tako globoko v kosteh, kot strah, da bi zgubili življenje. Ne gre le za smrt, nesrečno, bolezen. Tu je strah da smo življenje že izgubili: vsa naša prizadevanja so bila zaman, vse, kar smo delali, se je sesulo, namesto obetavnih sadov le brezup, od življenja le razvalina. Kaj nam pri tem pravi Gospod? Ob vseh darovih in sposobnostih je človek sam premajhen, preveč nebogljen, da bi mogel brez ozira na Boga graditi svoje življenje, ga ohranjati. Stokrat in tisočkrat se je že izpričalo, da so to stavbe na pesku, ki so tako krhke, ki se tako rade sesujejo; mar ni človeška zgodovina eno samo zaporedje takih poskusov in ponavljajočih se zgodb o krhkih hišah na pesku.

3. Gospod nas ponovno vabi, da bi vse razporedili po vrednotah, ki posameznim stvarem gredo, in naj bi pri tem zaupali njemu, ki hoče biti z nami.