Misli sv. Pija

Današnja misel

“Dokler se bojiš, ne boš grešil.” “Že mogoče, oče, toda hudo trpim.” “Gotovo trpimo, vendar je treba zaupati, obstaja strah božji in Judežev strah. Zaradi prevelikega strahu delamo brez ljubezni in zaradi pretiranega zaupanja ne upoštevamo in se ne bojimo nevarnosti, ki jo moramo preseči. Z roko v roki morata hoditi skupaj kakor brat in sestra. Tako moramo vedno ravnati; če se namreč zavemo, da nas je strah ali da se preveč bojimo, se moramo zateči k zaupanju, če pa pretirano zaupamo, je potrebno nekoliko strahu, kajti ljubezen teži k ljubljeni stvari, vendar je pri napredovanju slepa, ne vidi, toda sveti strah jo razsvetljuje.”
(AdFP, 548)

Vse misli

“Moje molitve, za katere me prosiš, ti nikoli ne manjkajo, kajti ne morem pozabiti nate, ki me staneš toliko žrtev. Za Boga sem te rodil v skrajni bolečini srca. V ljubezni zaupam, da v svojih molitvah ne pozabljaš nanj, ki nosi križ za vse.”
(Epist. III, str. 983)

10.2.

“Najboljša je tista tolažba, ki pride iz molitve.”
(GC, 38)

11.2.

“Z nenehno molitvijo reševati duše.”
(LCS, 1. oktobra leta 1971, 30)

12.2.

“Molitev mora biti vztrajna, saj vztrajnost pomeni vero.”
(AdFP, 553)

13.2.

“Molitve svetnikov v nebesih in pravičnih duš na zemlji so vonjave, ki se ne bodo nikoli izgubile.”
(GF, 175)

14.2.

“Nikoli se ne bom utrudil moliti k Jezusu. Res je, da so moje molitve vredne bolj kazni kakor nagrade, ker sem se s svojimi neštetimi grehi preveč odtujil od Jezusa; toda ob koncu se bo Jezus usmiljeno zavzel zame.”
(Epist. I, str. 209)

15.2.

“Vse molitve so dobre, če jih spremljata pravi namen in dobra volja.”
(AdFP, 552)

16.2.

“Premišljujte in imejte zmeraj pred očmi razuma veliko ponižnost Božje in naše Matere, ki se je tem bolj pogrezala v ponižnost, kolikor bolj so v njej rasli nebeški darovi.”
(Epist. II, str. 419)

17.2.

“Kakor čebele, ki včasih brez predaha letijo preko prostranih polj, samo da bi dosegle najljubšo gredico, potem pa se utrujene, vendar zadovoljne in polne cvetnega prahu vračajo v satje, da bi tam v rodovitnem tihem delu spokojno preoblikovale cvetni nektar v nektar življenja; tako tudi vi, potem ko ste nabrali Božjo besedo, le-to skrbno hranite v svojem srcu; vrnite se v panj, to je, pozorno jo premišljujte, preiščite njene prvine, iščite njen globinski pomen. Takrat se vam bo pokazala v svojem luči polnem sijaju, pridobila bo moč, da izniči vaša naravna nagnjenja do stvari, imela bo moč, da jih preoblikuje v čisto in vzišeno dvigovanje duha, tako da bo vašega duha naredila čedalje tesneje povezanega z Božjim srcem vašega Gospoda.”
(GF, 196 in dalje)

18.2.

“Krščanska duša nikoli ne preživi dneva, ne da bi premišljevala trpljenje Jezusa Kristusa.”
(OP)

19.2.