V nekaterih življenjskih okoliščinah je povsem naravno, da uporabimo besedo vstajenje, vstati. Skušajmo se spomniti nekaterih, kajti prav te nas lahko bolje uvedejo v sporočilo praznika, kakor pa številna razmišljanja.

Človek je šel skozi težko bolezen ali pa skozi strah, da ima hudo bolezen. Bolezen je premagana ali pa se je strah izkazal kot neutemeljen in človek se je vrnil na svoje delovno mesto in med svoje prijatelje. Zanj pravimo: vstal je! Politik ali športnik je doživel hud poraz. Vsi so ga odpisali. Toda zmagoslavno se je vrnil in ob naslednji priložnosti nepričakovano uspel. Tudi zanj pravimo: vstal je!

Tolstoj je napisal zelo znan roman, ki nosi naslov Vstajenje. Pod tem naslovom je zgodba odrešenja izpod oblasti zla. Nek človek žrtvuje svoj družbeni položaj in kariero, da bi popravil krivico, ki jo je v mladosti storil nekemu dekletu.

Vsaka od teh življenjskih okoliščin nam pomagata razumeti nekaj malega o Kristusovem vstajenju. Njegovo vstajenje pa je vse to – vrnitev v življenje, zmaga nad sovražniki, zmagoslavje ljubezni – in še neskončno več. Če je v življenju mnogo malih vstajenj – tudi v našem, seveda –, je to zato, ker se je zgodilo Kristusovo vstajenje. Njegovo vstajenje je vzrok vseh drugih vstajenj: v življenje, v upanje, v nedolžnost.

S temi uvodnimi pojasnili se približajmo evangeliju nedelje Gospodovega vstajenja. Bil je trenutek, ko je vzklik: »Vstal je!« prvič odjeknil v svet. Ženama, ki sta se v velikonočnem jutru odpravili h grobu, je angel rekel:

»Ne bojta se! Vem, da iščeta Jezusa, križanega. Obujen je bil!«

Ni si težko predstavljati, kaj se je zgodilo po teh besedah. Ženi sta hitro tekli po vzpetini navzdol, z rokami sta si pridrževali krila, da se ne bi spotaknili. Zasopli sta planili v dvorano zadnje večerje in še preden sta spregovorili, je vsakdo od navzočih lahko razbral iz izraza na njunih obrazih in v njunih očeh, da se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Hkrati sta druga čez drugo hiteli glasno pripovedovati: »Učitelj, Učitelj, Jezus, Jezus!«. »Kaj Jezus…?«. »Vstal je, živi! Grob, grob!«. »Kaj grob?«. »Prazen, prazen!«

Apostoli so morali posredovati z odločno besedo, da sta se pomirili in začeli druga za drugo pripovedovati. Medtem pa je slehernega od njih spreletelo po telesu; zavest o nadnaravnem je hipoma napolnila prostor in srce vsakega od njih. Novica o vstajenju je tako začela svojo pot skozi zgodovino kakor miren in mogočen val, ki ga nič in nihče do konca sveta ne more več zaustaviti.

Odmev tega vala sedaj dosega tudi nas. Morda smo danes zjutraj kupili časopis, a ko se spusti večer, so vse tiste novice že presežene in jutri bodo prišle druge, ki bodo današnje pahnile v pozabo. To pa ne velja za to našo novico. Minilo je dvajset stoletij in danes še vedno odmeva čista in sveža kakor prvič. »Jezus Kristus, križani, je vstal od mrtvih!«

Toda ali je Jezus resnično vstal? Kakšna zagotovila imamo, da gre res za dejstvo, ki se je resnično zgodilo, in ne za izmišljotino ali neko sugestijo? Sv. Pavel, ki je pisal ne več kot 25 let po teh dogodkih, našteva vse tiste ljudi, ki so ga videli po vstajenju, večina od njih je bila še živa: prvi Peter, potem dvanajsteri skupaj, potem petsto bratov hkrati. »Nazadnje za vsemi – končuje Apostol – pa se je kot negodniku prikazal tudi meni« (1 Kor 15,8). Tisti, ki govori, je torej očividec. O katerem od starodavnih dogodkov imamo tako močno pričevanje kot o tem?

Toda, kako se prepričati o resničnosti tega dejstva na podlagi vsesplošnega opazovanja? V trenutku Jezusove smrti so se učenci razbežali; njegov primer se je zdel zaključen: »Mi pa smo upali, da je on tisti …«, pravita učenca, ki sta na poti v Emaus. Očitno je, da ne upata več. In glejte, zdaj nenadoma vidimo te iste ljudi, kako enodušno oznanjajo, da Jezus živi in se zaradi oznanjevanja soočajo s sodnimi procesi, preganjanji in končno, drug za drugim, tudi z mučeniško smrtjo.

Kaj drugega je lahko odločalo o tako popolni spremembi, če ne ravno gotovost, da je on resnično vstal? Ne morejo biti prevarani, kajti po vstajenju so govorili in jedli z njim; in bili so praktični ljudje, vse kaj drugega kot kdo, ki se zlahka navduši. Oni sami najprej dvomijo in se kar precej upirajo, da bi verovali. Niti niso mogli hoteti prevarati drugih, kajti če Jezus ni vstal, so bili prvi prevarani in potrebni, da se opomorejo (spet zaživijo življenje!) prav oni. Brez dejstva vstajenja bi bilo veliko težje razložiti rojstvo krščanstva in Cerkve kakor pa vstajenje samo.

To so nekateri zgodovinski, objektivni dokazi, najmočnejši dokaz za Kristusovo vstajenje pa je ta, da On živi! Pa ne živi zato, ker ga mi ohranjamo pri življenju s svojim govorjenjem, ampak, ker on ohranja nas pri življenju, ker nam posreduje smisel svoje navzočnosti, nam vliva upanje. »Kristusa se dotakne, kdor v Kristusa veruje«, je rekel sv. Avguštin in resnični verniki izkušajo resničnost te trditve.

Tisti, ki ne verujejo v dejstvo vstajenja, so vedno privlekli na dan teorije, da je šlo za avtosugestijo: apostoli so verjeli, da so videli. Če bi bilo to res, bi to navsezadnje pomenilo nič manjši čudež, kot je čudež, ki ga nočejo priznati. Predpostavlja namreč, da bi imeli različni ljudje, v različnih okoliščinah in krajih vsi enak privid. Namišljena videnja se običajno zgodijo tistemu, ki jih močno pričakuje in si jih želi, toda apostoli po dogodkih velikega petka ničesar več ne pričakujejo.

Toda pustimo ob strani dejstvo vstajenja in spregovorimo nekaj o njegovem pomenu, o tistem, kar sv. Pavel definira »moč vstajenja«. Kristusovo vstajenje je za duhovni svet tisto, kar je bil za materialni svet, v skladu z eno od sodobnih teorij, Big-bang, veliki pok: ogromna eksplozija energije, ki se je zgodila pred milijardami let in je pognala vesolje v gibanje in širjenje, ki še vedno traja. Če vzameš Cerkvi vero v vstajenje, se vse ustavi in vse ugasne, kot takrat, ko v hiši zmanjka elektrike. Sv. Pavel piše:

»Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen« (Rim 10,9).

»Vera kristjanov je Kristusovo vstajenje« (sv. Avguštin). Vsi, tudi pogani, tudi agnostiki, verjamejo, da naj bi Jezus umrl. Samo kristjani pa verujemo, da je tudi vstal in ni kristjan, če tega ne veruje. Ko ga je Bog obudil, je kakor da bi udrl v Jezusovo delo in mu vtisnil svoj pečat. Bog je Jezusa »pred vsemi potrdil tako, da ga je obudil od mrtvih« (Apd 17,31).

Ali smrt na križu ne bi zadostovala kot dokaz, da je Jezus zares Mesija, poslani od Boga? Ne, ne bi bila dovolj! Mnogi so umrli kot mučenci za napačno ali pa celo nepravično stvar. Pomislimo na nekatere ekstremiste, ki se žrtvujejo in potegnejo s seboj v smrt na desetine nedolžnih ljudi. Njihova smrt je služila kot dokaz, da so verjeli v svojo stvar, ne pa, da bi bila njihova stvar (ali pa vsaj način, kako so jo branili) pravična. Kristusova smrt pa nam priča o njegovi ljubezni, njegovi caritas (kajti ni »večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje«), toda samo vstajenje izpriča tudi njegovo resnico, verodostojnost njegovega primera.

O Serafinu Sarovu, ruskem menihu iz osemnajstega stoletja, beremo, da so ga ljudje obiskovali v njegovem samostanu, da bi mu zaupali svoje težave; ko jim je prihajal naproti, jih je že od daleč navdušeno vzklikajoč pozdravljal: »Kristus, moje veselje, je vstal!«. Na ustih svetnika so imele te besede takšno moč, da so poslušalci, ki so jih slišali, začutili, kako jim pada s srca breme težav in se v njih ponovno poraja upanje.

Vzemimo za svojega ta pozdrav in ko se bomo na veliko noč srečevali, si vsaj s pogledom, če že ne bo mogoče z besedami, voščimo: »Kristus, moje veselje, je vstal!«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 106-110. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.