Danes Cerkev obhaja praznik Marije Božje Matere. V drugem berilu sv. Pavel takole oznanja to skrivnost:
»Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje.«
S temi besedami je Marijino božje materinstvo zapisano v srce krščanske skrivnosti. Tudi naše božje posinovljenje, kot lahko vidimo, je vezano nanjo. Cerkveni očetje, ki so na koncilu v Efezu leta 431 razglasili Marijo za Theotokos – Bogorodico, se torej niso motili, ko so temu naslovu pripisali odločilni pomen za vse krščansko razmišljanje. Vse to nam hkrati govori o Jezusu, Bogu in Mariji.
Predvsem nam govori o Jezusu, kajti najboljši način, kako odkriti smisel božiča, ko danes obhajamo njegovo osmino, je počastitev njegove Matere. Naslov Božja mati je bil v svojem bistvu naslov, ki je bolj govoril o Jezusu kot o Mariji. O Jezusu ta naslov zagotavlja predvsem to, da je pravi človek. »Zakaj pravimo, da je Kristus človek, če ne zato, ker se je rodil iz Marije, ki je človeško bitje?« je rekel Tertulijan. On ni le človek po svojem bistvu, ampak tudi po svojem bivanju, ker je hotel z nami deliti poleg naše narave tudi našo izkušnjo. On je živel človeško življenje v vsej njegovi konkretnosti.
Vidik, ki ga je bilo najteže sprejeti pri tem Jezusovem posnemanju človeka, pa je bilo na začetku dejstvo, da je bil spočet in rojen iz žene. Krivovercu, gnostiku, ki se je zdrznil ob ideji Boga, ki je bil »spočet v telesu, rojen v porodnih bolečinah, umit in povit v plenice«, Tertulijan odgovarja: »Ker je Kristus ljubil človeka, je skupaj z njim ljubil tudi način, kako le-ta pride na svet. Ta naravni predmet češčenja, ki je rojstvo človeka in bolečina žene pri porodu, ti zaničuješ, čeprav si se prav tako rodil?«
O Jezusu pa na drugem mestu Božja Mati potrjuje, da je pravi Bog. Le če na Jezusa ne gledamo samo kot na preprostega človeka, čeprav bi bil ta največji med preroki, ampak tudi kot na Boga, lahko Marijo imenujemo »Božjo Mater«. Sicer bi jo lahko imenovali Jezusovo ali Kristusovo Mater, ne pa Božjo Mater. Naslov »Božja Mati« je kakor lučka, zvezda danica: bdi nad naslovom »Bog«, ki velja za Jezusa, da ne bi bil izpraznjen. Naslov »Božja Mati« ni opravičljiv in bi postal bogokleten, kakor hitro bi ne priznavali več Jezusa Boga, ki je postal človek.
Končno naslov »Božja Mati« o Jezusu izpričuje, da je on Bog in človek v eni osebi. To je namreč namen, zakaj so ga cerkveni očetje sprejeli na efeškem koncilu. Govori nam o globoki edinosti med Bogom in človekom, ki se je uresničila v Jezusu, kako se je Bog povezal s človekom in ga pridružil sebi v najgloblji edinosti, ki obstaja na svetu, v edinosti osebe. Marijino telo – so govorili cerkveni očetje – je bilo »zakonska spalnica«, v kateri se je zgodila poroka Boga s človeštvom, »laboratorij«, kjer se je izvršilo zedinjenje Boga s človekom.
Če bi bili v Jezusu človeškost in božanskost združeni – kakor so mislili krivoverci, ki so jih na koncilu v Efezu obsodili – samo moralno in ne osebno, Marije ne bi več mogli imenovati Božja Mati, ampak le Kristusova Mati. Sv. Ciril Aleksandrijski piše: »Cerkveni očetje niso pomišljali, da bi sveto Devico imenovali Božja Mati, seveda ne zato, ker bi narava ali božanstvo Besede imela svoj izvor v njej, ampak zato, ker se je iz nje rodilo sveto telo, ki je imelo razumsko dušo, s katero je Beseda združena tako zelo, da tvori z njo eno samo osebo.« Marija je tista, ki je priklenila Boga na zemljo, k človeštvu; ona je tista, ki je s svojim božjim in človeškim materinstvom Boga za vedno naredila Emanuela, ki je Bog z nami. Kristus je po njej postal naš brat.
Naslov »Božja Mati« nam govori o Kristusu, pa tudi o Bogu. Govori nam predvsem o ponižnosti Boga. Bog je hotel imeti mater! In pomislimo, da smo v razvoju človeške misli prišli celo do točke, ko se nekaterim mislecem zdi nekaj nenavadnega in skoraj žaljivega za človeka, da bi imel mater, kajti to pomeni, biti radikalno odvisen od nekoga, ne biti stvarnik samega sebe, in zato nesposobnost, da bi človek sam v celoti načrtoval svoje bivanje.
Človek od vekomaj išče Boga nekje zgoraj. S svojimi verskimi in umskimi močmi skuša zgraditi nekakšno piramido, misleč, da bo na njenem vrhu našel Boga, ali nekaj njemu podobnega, ki je v nekaterih verstvih Nič. Pri tem pa ne opazi, da se je Bog spustil in je piramido obrnil na glavo; on sam se je postavil v njeno podnožje, da bi na sebi nosil vse stvari in vse ljudi. Bog je tiho navzoč v nedrju žene.
Kakšno nasprotje z bogom filozofov, kakšen mrzel tuš za človeško ošabnost in kakšno vabilo k ponižnosti! Bog se spusti v samo srce materinstva, kajti beseda mati – mater –izhaja besede materija v najbolj plemenitem pomenu besede, ki označuje konkretnost in resničnost, ali tudi iz besede meter, kar pomeni mera. Bog, ki se učloveči v telesu žene, je isti, ki je pozneje navzoč v srcu materije sveta, v evharistiji. Gre za isto ekonomijo in za isti slog. Sv. Irenej upravičeno pravi: »Kdor ne razume rojstva Boga po Mariji, ne more razumeti evharistije.«
Ko je Bog izbral to materinsko pot, da bi se nam razodel, nam je s tem razodel tudi dostojanstvo žene kot take. »Ko je prišla polnost časov, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene,« nam je povedal sv. Pavel. Če bi rekel: »rojenega iz Marije«, bi šlo le za neko biografsko podrobnost; ko pa pravi: »rojenega iz žene«, pa daje svoji trditvi neskončno, vesoljno razsežnost. Prav žena, vsaka žena, je bila v Mariji neverjetno povzdignjena. Marija je tu žena. Danes se zelo veliko govori o promociji žena, ki je eno najlepših in opogumljajočih znamenj časa. Toda kako zelo zaostajamo za Bogom! On nas je vse prehitel; ženi je dal takšno dostojanstvo, da moramo vsi umolkniti.
Naslov »Božja Mati« nam seveda končno spregovori o Mariji. Marija je edina v vsem vesolju, ki lahko Jezusu reče isto, kot je o njem rekel nebeški Oče: »Ti si moj Sin, jaz sem te rodila!« Sv. Ignacij Antiohijski pravi čisto preprosto, da je Jezus »od Boga in od Marije«. Skoraj kakor pravimo mi, da je nekdo sin njega in nje. Dante je zaobjel dvojno Marijino protislovje, namreč, da je »Devica in Mati« ter »mati in hči«, v en sam verz: »Devica Mati, hči svojega Sina!«.
Naslov »Božja Mati« sam po sebi zadostuje, da utemelji Marijino veličino in upraviči njeno čast. Katoličanom so včasih očitali, da so pretiravali v poveličevanju in dajanju pomembnosti Mariji; treba je priznati, da je bil včasih ta očitek upravičen, vsaj glede načina, kako so to počeli. Nikoli pa ne pomislimo na to, kar je storil Bog. Bog nas je tako neverjetno prehitel v počastitvi Marije, ko jo je naredil za Božjo Mater, da nihče ne more reči o njej kaj večjega, tudi če bi imel – pravi sam Luter – toliko jezikov, kolikor je trave: »Ko jo kličemo Božja Mati, s tem zaobsegamo vso njeno slavo; nihče ne more reči o njej ali njej sami kaj večjega, tudi če bi imel toliko jezikov, kot je trave, kot je zvezd na nebu in peska ob morju. Tudi naše srce mora razmišljati, kaj pomeni biti Božja Mati.«
Naslov Božja Mati postavlja Marijo v enkraten odnos z vsako izmed oseb Svete Trojice. Sv. Frančišek to v eni od molitev takole izrazi: »Sveta Devica Marija, ni tebi enake med vsemi ženami sveta, hči in dekla vzvišenega in najvišjega Kralja, Očeta v nebesih, mati najsvetejšega Gospoda našega Jezusa Kristusa, nevesta Svetega Duha; prosi za nas … svojega presvetega ljubljenega Sina, Gospoda in Učenika.«
Naslov »Božja Mati je tudi danes stičišče in skupni temelj vsem kristjanom, od koder lahko izhajamo, da bi se sporazumeli glede Marijinega mesta v naši veri. To je edini ekumenski naslov, ne le po pravu, ker je bil razglašen na ekumenskem koncilu, ampak tudi dejansko, ker ga priznavajo vse Cerkve. Slišali smo, kaj je o tem mislil Luter. Ob neki drugi priložnosti je zapisal: »Člen, ki trdi, da je Marija Božja Mati, je veljaven v Cerkvi vse od njenih začetkov in ga efeški koncil ni definiral kot novega, ker je ta resnica že potrjena v evangeliju in v Svetem pismu … Besede iz evangelija po Luku 1,32 in iz Pisma Galačanom 4,4 z veliko trdnostjo potrjujejo, da je Marija resnično Božja Mati.« »Mi verujemo, učimo in izpovedujemo,« tako beremo v neki veroizpovedi, ki je bila sestavljena po njegovi smrti, »da Marijo po pravici imenujemo Božja Mati in to resnično tudi je.«
Božja Mati, Theotókos, je torej naslov, h kateremu se moramo vedno znova vračati in ga razlikovati od neskončne vrste drugih Marijinih imen in naslovov. Če bi ga vse Cerkve vzele zares in bi ga ovrednotile, poleg tega, da ga priznavajo po pravu v dogmatskem pomenu, bi bilo to dovolj, da bi ustvarili temeljno edinost okrog Marije in bi postala, namesto razloga za delitev med kristjani, takoj za Svetim Duhom, najpomembnejši dejavnik ekumenske edinosti prav ona, ki materinsko pomaga »zbrati vse razkropljene Božje otroke« (prim. Jn 11,52).
Na efeškem koncilu se je neki škof med homilijo obrnil h koncilskim očetom s temi besedami: »Ne jemljimo Devici in Božji Materi časti, ki ji jo je podelila skrivnost učlovečenja. Ali ni absurdno, o predragi, častiti skupaj s Kristusovimi oltarji sramoten križ, na katerem je visel, in ga bleščečega predstaviti pred obličjem Cerkve, hkrati pa odrekati čast Božjega materinstva njej, ki je v prid tako velikemu daru sprejela božanstvo?«
Potem ko smo razmišljali o izjemni veličini, ki ga daje Mariji naslov »Božja Mati«, razumemo, kar je Dante mogel izreči v svoji čudoviti molitvi k Devici Mariji:
Tebi, Gospa, toliko je mogoče,
da želje mu letijo brez peroti,
kdor prosi, a poklicati te noče. (Raj, XXXIII, 13–15, prevedel Andrej Capuder)
Ta naslov je bil ustvarjen, da bi v nas vlil zaupanje v Marijino priprošnjo. Najstarejše krščansko besedilo, v katerem je Marija poimenovana Božja Mati (veliko pred efeškim koncilom), je prvovrstna molitev zaupanja v Marijo: Pod tvoje varstvo (Sub tuum praesidium). Prav z njim hočemo skleniti naše današnje razmišljanje: »Podtvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja Porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica.«
Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno B, Edizioni Piemme 2004, str. 51-56. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.