Razmišljati o skrivnosti Trojice je kot da bi se odpravili odkrivati naše najgloblje korenine, kajti izhajamo iz Trojice in smo na poti k njej, podobno kakor rečna voda prihaja iz morja in se vrača vanj. Drugo berilo in evangelij nam predstavljata svetopisemske izvire te skrivnosti (pri tem upoštevajmo, da izraz »Bog«, ki nima drugih pristavkov, v novi zavezi vedno označuje Boga Očeta!):

»Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu … in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo … Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«.

Tri Božje osebe – Oče, Sin Jezus Kristus in Sveti Duh – se, kot lahko vidimo, tukaj prepletajo s tremi teologalnimi krepostmi vero, upanjem in ljubeznijo.

V evangeliju, ki je še enkrat vzet iz Jezusovega poslovilnega govora, se na ozadju izrisujejo tri skrivnostne osebe nerazdružno povezane med seboj.

»Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico … Vse, kar ima Oče, je moje [Sinovo], zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal«.

Ko je Cerkev razmišljala o teh in podobnih besedilih, je prišla do vere v troedinega Boga. Mnogi prav v nauku o Trojici naletijo na oviro. Pravijo: kaj je ta rebus/uganka treh, ki so eno, in enega, ki so trije? Ali ne bi bilo enostavneje verovati v enega Boga in pika, kot to verujejo Judje in muslimani?

Odgovor je preprost. Cerkev ne veruje v Trojico zato, ker rada zapleta stvari, ampak ker ji je to resnico razodel Kristus, v katerega zaupa in ki se ne more varati in nas ne vara. Težava pri razumevanju skrivnosti Trojice je argument, ki je v prid, ne pa nasproten resnici. Noben človek, ki je prepuščen samemu sebi, si ne bi nikoli mogel izmisliti takšne skrivnosti. Tertulijan je že davno tega rekel: »Verujem, ker je nesmisel«. V tem, tako kritiziranem izreku, je delna resnica. Reči hoče: Verujem, ker je stvar nad našim razumom in če Bog obstaja, je normalno, da presega naš razum. Če bi hoteli razumeti (lat. izraz pomeni: objeti z vseh strani) Boga, bi moral biti naš razum širši od Boga.

Potem ko nam je bilo to razodeto, slutimo, da ker Bog obstaja, ne more biti drugačen, kot je: eden in mnogoter hkrati, t.j. onstran same ideje, ki jo imamo o enotnosti. V njem se enotnost in različnost srečata in pomirita. Kajti oboje – enotnost in različnost – sta vrednosti in Bog se ne more omejiti, da bi predstavljal samo eno od teh dveh vrednot. V Bogu pluralnost ni razdeljenost, ampak bogastvo.

Obstaja pa še drug razlog, ki nam daje slutiti resnico o tem nauku. Če je Bog ljubezen (in prav to trdi krščanstvo), torej Bog ne more biti samotar, kajti ljubezen lahko obstaja le med dvema ali več osebami. Če je Bog ljubezen, mora biti v njem nekdo, ki ljubi, nekdo, ki je ljubljen in ljubezen, ki ju združuje. Tudi kristjani smo monoteisti; verujemo v enega Boga, čeprav ni samotar. Edinost Boga, v skladu z našo vero, spominja bolj na edinost v družini, kot pa na edinost posameznika.

Mislim, da bo dovolj razlage. V nadaljevanju bi rad povzel veliki in čudoviti življenjski poduk, ki izhaja iz Svete Trojic. Poglejte, kako to skrivnost povzame hvalospev tega praznika:

»Ko slavimo tebe, pravega in večnega Boga,
molimo vsako osebo
iste Božje narave in enakega veličastva.«

Trojica in edinost, enakost in različnost: to je središče skrivnosti. Trojica je največja potrditev, da je mogoče biti enaki in različni, enaki po dostojanstvu in različni po značilnostih. Ali ni prav to tista stvar, ki bi se je morali najprej naučiti, da bi živeli lepo na tem svetu? Da je namreč možno biti različnih barv kože, kultur, spolov, ras in vendar, kot ljudje, uživati enako dostojanstvo?

Ta poduk naj najde svoje prvo in naravno mesto uresničevanja v družini. Družina bi morala biti zemeljski odsev Trojice. Sestavljena je iz ljudi, ki so različni po spolu (mož in žena) in po starosti (starši in otroci), z vsemi posledicami, ki izhajajo iz teh razlik: različna čutenja, različne potrebe in okusi. Uspeh zakonske skupnosti in družine je odvisen od tega, koliko bomo v tej različnosti znali težiti k višji edinosti: edinosti v ljubezni, zavzetosti, sodelovanju.

Ni res, da bi morala biti mož in žena nujno sorodna po značaju in vrlinah; kot da bi za skladno življenje morala biti oba vesela, živahna, ekstravertirana, instinktivna, ali pa oba introvertirana, mirna, razmišljujoča. Vemo, kakšne negative posledice lahko izhajajo že na fizičnem področju, če se med seboj poročajo bližnji sorodniki. Sorodnost krvi oslabi ne pa okrepi gensko dediščino in otroci pogosto očitno kažejo posledice tega. Možu in ženi ni treba biti »sladka polovica« drugega, kot da bili dve popolnoma enaki, do milimetra natančno odmerjeni polovici, ampak naj bo vsak manjkajoča polovica in dopolnitev drugega. To je imel v mislih Bog, ko je rekel: »Ni dobro za človeka, da je sam; naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (1 Mz 2,18). Vse to pa predpostavlja napor, da sprejmemo različnost drugega, kar je za nas najtežje in uspe le najbolj zrelim ljudem.

Tako še enkrat vidimo, kako napačno bi bilo imeti Sveto Trojico za skrivnost, ki je oddaljena od življenja in ki naj bi jo prepustili le razmišljanju teologov. Nasprotno: skrivnost Svete Trojice je nekaj, kar nam je zelo blizu; razlog za to je zelo preprost: bili smo ustvarjeni po podobi enega in troedinega Boga, v sebi nosimo njegove sledi, poklicani smo, da uresničimo isto vzvišeno sintezo med edinostjo in različnostjo.

To, kar sem doslej skušal povedati z besedami, lahko povemo tudi z zelo drugačnim sredstvom: z barvo. Najbolj slavna predstavitev Trojice je ruska ikona Nikolaja Rubljeva. Navdihuje se ob svetopisemski pripovedi. Nekega dne, ko je Abraham šotoril pri Mamrevejem hrastu, so ga obiskale tri skrivnostne osebe. Čeprav so bile tri, jih on pozdravi »moj Gospod«, kot da bi bile en sam (prim. 1 Mz 18,3). Ta podrobnost je nagibala očete, da so videli v prikazni simbol, predpodobo Trojice.

Tri Božje osebe imajo na ikoni podobo treh angelov. Skrivnost »tro«-»edinega« Boga je izražena v dejstvu, da so navzoče tri med seboj zelo različne podobe, ki pa so si med seboj na las podobne. Idealno so postavljene v krog, ki osvetljuje njihovo edinost; to z njihovim različnim gibanjem in držo izraža tudi njihovo različnost. Nekateri so mnenja, da naj bi angel na levi, ki ima edini dvignjeno glavo, predstavljal Očeta, medtem ko je Sin Jezus angel na sredini in Sveti Duh tisti na desni. Oba, Sin in Sveti Duh, s sklonjeno glavo govorita, da je Oče izvir in začetek celotne Trojice in da izhajata iz njega. Vsi trije imajo modro obleko, ki je znamenje Božje narave, ki jim je skupna. Toda nad ali pod njo vsak od njih nosi barvo, ki ga loči od drugih: Oče ima obleko v nedoločljivi barvi, ki je podobna skoraj popolni svetlobi, ki je znamenje njegove nevidnosti in nedosegljivosti ( »Nihče ni nikoli videl Očeta« ); Sin ima temno ogrinjalo, ki je znamenje človečnosti, ki si jo je nadel; Sveti Duh ima zeleni plašč, znamenje življenja, ker je on tisti, »ki oživlja«. Zelena je barva življenja, ki se vedno znova prebuja in se razcveti.

Na ikoni je vse simbolično. Temno drevesce v ozadju spominja na hraste pri Mamreju; pravokotnik pred mizo predstavlja zemljo. Miza, na kateri je čaša in v njej jagnje, spominja na evharistijo. To je eden najlepših načinov s katerim povemo, da nam celotna Trojica podarja evharistijo in se nam v evharistiji daruje. V evharistiji postanemo »gostje« vseh treh; zasedamo prazen prostor na prednji strani mize, ki je potreben, da zapremo krog ikone.

Če smo dolgo kontemplativno zazrti v to ikono, dojamemo o Sveti trojici več, ko če bi prebrali o njej cele razprave. Ikona je odprto okno v nevidno. Predvsem nagovarja ena stvar: globok mir in edinost, ki izhaja iz celote. Na misel mi prihajajo besede, s katerimi se začne ena od Cerkvenih pesmi: »O Trojica blažena, / miru si ocean, / Cerkev vsa posveča ti / hvalo slednji dan«.

Sveti Sergej, za čigar samostan je bila napisana ta ikona, se je v ruski zgodovini odlikoval po tem, da je sprte voditelje pripeljal k edinosti in tako omogočil osvoboditev Rusije izpod Tatarov, ki so jo zasedli. Njegovo vodilo je bilo: »Zreti Sveto Trojico in premagati odvratno razdeljenost tega sveta«.

Mislim, da ima Sveta Trojica veliko sporočilo tudi za današnji svet: Zreti Sveto Trojico, da bi premagali odvratno razdeljenost v družinah in v družbi in da bi premagali razlikovanja vseh vrst, ki prizadevajo ta naš svet. Vabilo, ki se zdi, da ga je slišati vsakokrat, ko se človek zazre v to ikono, je: »Bodite eno, kakor smo mi eno.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 157-161. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap