Češčenje sv. Jožefa ima zanimivo zgodovino. Vrsto stoletij ga sploh ni bilo (cerkveni očetje govorijo o Jožefu samo takrat, ko hvalijo starozaveznega očaka Jožefa, ki je bil prodan v Egipt), zelo hitro pa se je začelo razvijati od srednjega veka naprej in doseglo vrhunec v 19. stoletju. Pij IX. je sv. Jožefa razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve; njegov praznik, ki je bil uveden leta 1621, je postal slovesni zapovedani praznik; nastale so številne skupnosti Bogu posvečenega življenja, ki nosijo njegovo ime.

Kljub temu da je papež Janez XXIII. vnesel njegovo ime v rimski kánon, je po drugem vatikanskem cerkvenem zboru njegovo češčenje pojemalo ob poskusu, da bi ga postavili na trdnejše svetopisemske temelje. Ti temelji so izvrstno povzeti v stavku na začetku današnjega evangelija:

»Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus.«

Kot Davidov potomec je poskrbel, da je Jezus »Davidov sin«; kot pravi Marijin mož pa je on sam »Jezusov oče«, varuh in poglavar svete družine. Bogoslužje v hvalospevu razvija prav te teme:

»On je pravični mož,
ki si ga dal za ženina deviški Božji Materi,
zvesti in modri služabnik,
ki si ga postavil za poglavarja sveti družini.
Kakor oče je varoval tvojega v moči Svetega Duha
spočetega edinorojenega Sina,
Jezusa Kristusa, našega Gospoda.«

Tu lahko najdemo več kot dovolj razlogov za naklonjenost krščanskega ljudstva do tega »pravičnega« in tihega moža ter zaupanje v moč njegove priprošnje. V hvalospevu za svetnike je rečeno, da »nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja in njihova priprošnja pomoč«. Vse to se na poseben način uresničuje v sv. Jožefu.

Jožef nam je predvsem zgled vere. Njegova vera je preprosta in absolutna vera velikih očakov, s katerimi mu je skupen tudi način, kako se mu Bog razodeva: namreč po sanjah. To je vera pokorščine, ki je tako zelo draga apostolu Pavlu. Ta ni toliko v verovanju v nekatere resnice kot v neomajnem zaupanju v Boga in doslednem izvrševanju njegovih ukazov.

Ta vera v njem ne ostane le pri drži srca, ampak postane ponižno in dejavno služenje. Jožef je podoba človeka, ki pozablja nase in je vedno, brez pomisleka, pripravljen posredovati v korist drugega. V tem duhu spremlja svojo zaročenko v Betlehem, išče zavetišče, gre v Egipt, se vrne in se naseli v Nazaretu, kjer preživi preostanek svojega življenja (ne vemo, kako dolgo) sredi dela, v katerega uvaja tudi svojega varovanca, ki ga bodo pozneje imeli za »tesarjevega sina«.

Tako vidimo, da se je pobožnost do Jožefa, enako kot do Marije, še okrepila, ne pa izgubila pomen, ko so jo postavili na trdne svetopisemske temelje. Marijina veličina, ki se je prej naslanjala pretežno le na njene privilegije, je sedaj prepoznana predvsem v njeni veri; podobno je tudi Jožefova veličina, ki je prej temeljila na njegovih posebnih pravicah, sedaj utemeljena v služenju Odrešeniku in Božjemu kraljestvu.

Sv. Jožef je poseben zgled trem vrstam ljudi: očetom,pastirjem in delavcem.

Izročilo je sv. Jožefa poimenovalo Jezusov »krušni oče«, da bi s tem spomnilo, kako se je Jezus rodil »po delovanju Svetega Duha«. Toda ta izraz zoži pravi pomen in pove premalo. Dejansko evangeliji, ki sicer jasno povedo, da je Jezus rojen po delovanju Svetega Duha, brez bojazni imenujejo Jožefa preprosto Jezusov oče in Jezusa »Jožefov sin« (prim. Lk 4,22). Ko Marija spregovori o njem mladoletnemu Jezusu, pravi: »tvoj oče« (prim. Lk 2,48) in ne »tvoj krušni oče«. Oče namreč ni le tisti, ki poraja sina, ampak tudi tisti, ki ga sprejme kot sina, ki v potu svojega obraza zanj poskrbi, ki sprejme nase odgovornost zanj. Jožef je za Jezusa vzorno opravil to vlogo. Jezus je, kakor vsi drugi judovski dečki, svetopisemsko in versko znanje prejel od očeta. On ga je uvedel v poznanje Svetega pisma; ob njem se je Jezus naučil izrekati aba, očka, še preden se je s tem izrazom obračal na nebeškega Očeta.

Janez Pavel II. je o sv. Jožefu zapisal: »Njegovo očetovstvo se je izrazilo v tem, da je svoje življenje spremenil v služenje, žrtvovanje skrivnosti učlovečenja in odrešenjskega poslanstva, ki se mu je približalo; svojo zakonito avtoriteto, ki mu je znotraj svete družine pripadala, je spremenil v popoln dar samega sebe, svojega življenja, svojega dela« (Redemptoris Custos 8).

V naši kulturi, ki v zakonski skupnosti tako enostransko poveličuje eros, Jožefova podoba spominja, da so v življenju pomembne tudi druge stvari, ki oblikujejo resničnega moža in očeta. Čeprav bi nekdo telesno rodil več otrok, še ni rečeno, da je že njihov »oče«, če jih zanemarja ali pa preprosto izgine in prepusti, da vsa ta teža za vse življenje pade na ramena uboge matere.

Predvsem pa je potrebno očete in može spomniti na eno izmed Jožefovih odlik: na njegov neomajni notranji mir. Od njega nikoli ni prišla beseda o utrujenosti, pri njem ni bilo zaznati nepotrpežljivosti, tudi ne v najbolj ključnih trenutkih življenja svete družine. Prav tu je njegov zgled nadvse aktualen. Možev notranji mir in spoštovanje do žene ter očeta do otrok je pravi balzam za družinsko življenje. Z mirom v sebi je mogoče vse in bolje rešiti; z jezo pa se vse ruši. »Človekova jeza ne izvršuje tega, kar je pravično pred Bogom,« pravi Sveto pismo. V nekaterih deželah jemljejo jezo za moževo pravico, češ da z njo izrazi svojo moškost, v resnici je to znamenje šibkosti, ne pa moči.

Kot poglavar prve domače Cerkve, kar je sveta družina, je sv. Jožef tudi vzor pastirjem Cerkve, zato je bil razglašen za zavetnika vesoljne Cerkve. Kakor je on služil Kristusu, glavi skrivnostnega telesa, tako morajo pastirji služiti njegovemu telesu, ki je Cerkev.

V odnosu do delavcev pa je Cerkev na prvega maja uvedla poseben praznik, da bi osvetlila njegov pomen tudi na tem področju, zato o tem danes ne bomo govorili. Cerkev je nanj pokazala kot na vzor tistih, ki si služijo vsakdanji kruh v potu svojega obraza in jim je ročno delo pot posvečenja.

Omenjeni hvalospev na čast svetnikom pravi, da so svetniki ne le zgled, ampak so tudi naši priprošnjiki in prijatelji. To še posebej velja za sv. Jožefa. Njegovo priprošnjo, posebno v hudih težavah, ki prizadenejo družino ali pa kakšno drugo skupnost, so mnogi tako rekoč otipali z lastnimi rokami. Sv. Terezija Avilska pričuje, da se ni nikoli zatekla pod njegovo varstvo, ne da bi prejela milost, ki jo je potrebovala.

Jožef je dobro poznal nekatere težave, ki družinske očete mučijo tudi danes: iskanje stanovanja (pomislimo, kako je s svojo ženo, ki je bila tik pred porodom, v Betlehemu iskal kraj, kamor bi se lahko zatekla in našla posteljo, da bi legla), nujnost bega iz lastne domovine v iskanju varnosti, skrb za vsakdanji kruh … V vseh teh položajih se lahko obrnemo nanj z zelo znano molitvijo k sv. Jožefu, ki jo je Cerkev potrdila: »K tebi, o sv. Jožef, pribežimo v svojih stiskah …«

Ko je v Egiptu začelo primanjkovati žita, je faraon rekel svojim podložnikom: »Pojdite k Jožefu – Ite ad Joseph« (1 Mz 41,55). Izročilo je ta stavek naobrnilo na drugega Jožefa in na današnji praznik ga Cerkev namenja vsem nam: »Pojdite k Jožefu.«

Vir: Raniero Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 273-276.