Danes obhajamo najlepši Marijin praznik, njeno poveličanje z dušo in telesom v nebesih. Odlomek iz evangelija po Luku je Marijin Magnifikat. V skladu z naukom katoliške Cerkve, ki temelji na izročilu, katerega je prevzela tudi pravoslavna Cerkev (čeprav ga ta ni razglasila za dogmo), je Marija, za Kristusom, vstopila v nebeško slavo ne le z dušo, ampak s svojo celotno osebo kot prvina prihodnjega vstajenja. Dogmatična konstitucija o Cerkvi drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora pravi: »Kakor pa je medtem Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu Božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan« (C 68).

V vseh drugih praznikih zremo Marijo kot znamenje tega, kar Cerkev mora biti; v današnjem prazniku pa jo zremo kot znamenje tega, kar Cerkev šele bo. Marija je najbolj jasen zgled in dokaz resničnosti Božje besede:

»Če le z njim trpimo, bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17).

Nihče ni »s Kristusom« bolj trpel, kakor Marija in zato ni nihče bolj poveličan s Kristusom, kakor Marija.

Toda v čem je Marijina slava? Vemo za Marijino slavo, ki jo vidimo z našimi očmi tu na zemlji. Katero človeško bitje je bilo bolj ljubljeno in komu so se bolj priporočali v veselju, v bolečini in v solzah, čigavo ime je večkrat na ustnicah ljudi? Ali ni to slava? H kateremu človeškemu bitju, po Kristusu, so ljudje bolj molili, mu peli hvalnice in postavili več katedral? Katero obličje so pogosteje kakor njeno poskušali upodobiti na oltarjih? »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi«, je rekla Marija o sebi (ali bolje: je rekel o njej Sveti Duh) in pred nami je dvajset stoletij, ki dokazuje resničnost te prerokbe.

To nas navaja v razmišljanje, če je prav, prenagljeno sprejeti, da je Magnifikat psalm, ki je že predhodno obstajal in so ga Mariji pripisali. Kdo bi poleg nje mogel izreči omenjeno misel? Če jo je že kdo izrekel o sebi, je gotovo, da se ta misel ni uresničila v njem, ampak v Mariji.

To pomeni, da je Magnifikat Marijin, čeprav ga ona ne bi dobesedno zapisala ali izrekla, kajti kdorkoli ga je zapisal, ga je zapisal zanjo. O njej je hotel spregovoriti Sveti Duh. To, kar je rečeno o spevih o Gospodovem služabniku, velja tudi za spev Gospodove Dekle: kdorkoli ga je zapisal, ni govoril »o samem sebi, ampak o nekom drugem« (prim. Apd 8,34).

Velika je bila torej Marijina slava na zemlji. Ali pa je to morda vsa Marijina slava, vse njeno povračilo za tisto, kar je trpela s Kristusom? Slava ljudi na zemlji in v Cerkvi je le bledi odsev Božje slave. Kaj pa je Božja slava, Kabod, o kateri govori Sveto pismo? Ta se ne tiče le področja spoznanja, ampak tudi področja bivanja. Božja slava je Bog sam, kolikor je njegovo bivanje luč, lepota in sijaj, predvsem pa ljubezen. Slava je nekaj tako resničnega, da napolnjuje bivališče, hodi pred Mojzesom (prim. 2 Mz 33,22; 40,34) in jo je moč videti in občudovati na Jezusovem obličju (prim. Jn 1,14; 2 Kor 4,6). Slava je sijaj, poln moči, ki se razširja, kakor prijetna vonjava Božjega bitja. Resnična Marijina slava je v deleženju na tej Božji slavi, je v tem, da je bila z njo obdana in v njo potopljena. Ona je bila »izpolnjena do vse Božje polnosti« (Ef 3,19).

V tej slavi Marija uresniči poklicanost, za katero je bil vsak človek in vsa Cerkev ustvarjena: biti »v hvalo njegovega veličastva« (Ef 1,14). Marija hvali Boga in se v tem hvaljenju raduje, je srečna in se veseli. Sedaj so se v polnosti uresničile Marijine preroške besede, ki jih je izrekla na zemlji, ko je zapela Magnifikat:

»Silno se veselim v GOSPODU, moja duša se raduje v mojem Bogu. Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti, kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom« (Iz 61,10).

Kakšen delež imamo sedaj mi v Marijinem srcu in njenih mislih? Je morda v svoji slavi na nas pozabila? Kakor Ester, ki so jo peljali v kraljevo palačo, ni pozabila svojega ogroženega ljudstva, ampak je zanj prosila, dokler se ni umaknil sovražnik, ki ga je hotel uničiti. Kdo bi lahko bolj kot Marija vzel za svoje besede Terezije Deteta Jezusa: »Čutim, da se moje poslanstvo začenja: poslanstvo, da bi vzbudila ljubezen do Gospoda, kakor ga ljubim jaz in bi podarila dušam mojo malo pot. Če bo usmiljeni Bog uslišal moje želje, bodo moja nebesa na zemlji trajala do konca sveta. Da, moja nebesa hočem živeti v delanju dobrega na zemlji.« Terezija Deteta Jezusa je odkrila in nevede privzela za svojo Marijino poklicanost. Ona preživlja svoja nebesa v delanju dobrega na zemlji in vsi mi smo temu priče.

Marija posreduje. O vstalem Jezusu je rečeno, da živi »ter posreduje za nas« (Rim 8,34). Jezus posreduje za nas pri Očetu, Marija pa posreduje za nas pri Sinu. Janez Pavel II. v encikliki O Odrešenikovi Materi pravi, da »ima Marijino posredovanja značaj priprošnje«. Je srednica v smislu da posreduje. Vera v edinstveno moč priprošnje Božje Matere temelji na resnici občestva svetih, ki je eden od členov skupne veroizpovedi. In gotovo je, da to občestvo ne izključuje svetnikov, ki so že pri Bogu.

Ne govorimo o abstraktnih izpeljavah. Moč Marijine priprošnje se ne kaže vnaprej iz ne vem kakšnega počela, ampak jo dokazuje zgodovina. To, da Marija doseže milosti in pomoč za potujočo Cerkev, je res, ker se je to resnično dogajalo in je to mogoče ugotoviti. Koliko zadobljenih milosti po Marijini priprošnji poznajo ljudje!

Marijino sredništvo je podrejeno Kristusovemu sredništvu in ga ne zamegljuje, ampak ga, nasprotno, postavlja v polno luč. V tem smislu lahko Marijino vlogo predstavimo s podobo lune. Luna ne odseva svoje svetlobe, ampak na zemljo odseva svetlobo, ki jo prejema od sonca; tudi Marija ne odseva svoje, ampak Kristusovo svetlobo. Luna sveti ponoči, ko je sonce zašlo in preden ponovno vzide, tako tudi Marija pogosto osvetljuje pot tistim, ki hodijo skozi noč vere in preizkušnje, njim, ki živijo v temi greha, če se le obrnejo k njej in se ji priporočajo. Ko zjutraj vzide sonce, se luna umakne in ji ne gre za to, da bi tekmovala z njim; ko Kristus sam vstopi v dušo in jo obišče s svojo navzočnostjo, se Marija umakne in pravi kakor Janez Krstnik: »Moje veselje je torej zdaj dopolnjeno. On mora rasti, jaz pa se manjšati« (Jn 3,29-30). Cerkveni očetje so radi nanašali to simboliko sonce – luna na odnos Kristus – Cerkev; toda tudi v tem je videti, kako sta Marija in Cerkev dve resničnosti, ki se med seboj povezujeta, kako je ena podoba druge.

Vse to je to, kar Marija je in stori za nas. In kaj moramo mi storiti zanjo? Mi ji lahko pomagamo zahvaljevati se Sveti Trojici za vse tisto, kar je le-ta naredila iz nje. Eden od psalmistov je rekel:

»Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj« (Ps 34,4).

Isto nam pravi Marija. Verjetno ni večjega veselja, ki bi ji ga lahko naredili, kot je ta, da bi iz zemlje še naprej povzdigovali pesem hvale in zahvale Bogu za velike reči, ki jih je storil v njej.

In še posnemanje. Če ljubimo, posnemamo. Ni boljšega znamenja ljubezni, pravi sv. Avguštin, kot je posnemanje. Isti psalmist, ki smo ga navajali, nadaljuje: »Pridite, sinovi, poslušajte me, strahu Gospodovega vas bom učil« (Ps 34,12) in isto nam pravi Marija.

Ko zremo Marijo, v nebo vzeto »z dušo in telesom«, se spominjamo še nekega drugega vnebovzetja, čeprav je seveda drugačno od njenega: namreč Elijevega. Preden je mladi učenec Elizej videl svojega učitelja in očeta izginiti na ognjenem vozu, ga je prosil, »naj mi pripade, prosim, dve tretjini deleža tvojega duha« (2 Kr 2,9). Mi si Marijo, našo Mater in učiteljico, upamo prositi še več: Naj ves tvoj duh, o Marija, postane naš! Naj tvoja vera, tvoje upanje in tvoja ljubezen postanejo naši; naj tvoja ponižnost in preprostost postaneta naša. Naj tvoja ljubezen do Boga postane naša! »Naj bo v vsakem – je rekel sv. Ambrož ¬¬– Marijina duša, da bo poveličevala Gospoda, naj bo v vsakem Marijin duh, ki se bo radoval v Bogu.«

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 382-386. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.