V evangeliju današnje nedelje beremo:

»Rečeno je bilo: Kdor se loči od svoje žene, naj ji dá ločitveni list.Jaz pa vam pravim: Kdor se loči od svoje žene, razen če se zaradi nečistovanja, povzroči, da ona prešuštvuje. In kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje«.

Ta beseda nam ponovno predlaga kočljiv problem ločitve. Toda jaz bi rad ob tem osvetlil neki vidik problema, ki je običajno zapostavljen. Mi težimo k temu, da zožimo problem ločitve zgolj na pravni in zakonodajni vidik; predvsem, odkar se je tega polastila politika. Ločitev v tem primeru pomeni doseči zakonsko ločitev od sozakonca, živeti določeno število let ločen, živeti nekaj časa sam in se potem, če človek želi, lahko ponovno civilno poroči.

Toda v današnjem evangeljskem odlomku Jezus želi privesti to in druge zapovedi do njihove korenine, ki je srce. Ko govori o prešuštvu pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Ne prešuštvuj! Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.«

Kakor torej v skladu z evangelijem obstaja prešuštvo v srcu, tako obstaja tudi ločitev v srcu. To se lahko zgodi tudi brez kakršnega koli omenjenega pravnega akta; preprosto tako, da človek ne ljubi več svoje žene oz. moža, ko se v svoji notranjosti loči od sozakonca in pač živi, ne da bi kogar koli ljubil ali pa se njegovo srce naveže na neko drugo osebo. Tako se ustvarja ločitveni zid, ki pa ni nujno uradna listina, do katere prideš s pomočjo advokatov, vendar je enako hud. To je v skladu z evangelijem že ena od oblik ločitve, ki se razlikuje od druge – pravne, zakonsko predvidene – oblike samo po tem, da še ni dokončna in nepreklicna.

Bodimo odkriti: koliko ljudi, tudi med vernimi, že leta in leta živijo to praktično obliko ločitve? Ko med možem in ženo ni več niti želje, da bi si odpuščala, da bi se spravila, ko se je ugnezdila ravnodušnost ali pa celo sovraštvo, se je dejansko zgodila ločitev v srcu. Gre za odslovitev, čeprav brez znanega »ločitvenega lista«, se pravi uradno potrjene listine! Božja zapoved je že prekršena, nista več eno samo telo. Ona dva sta že »ločena«, to je treba jasno povedati.

Veliko se govori o hudih posledicah pravne ločitve: žene, ki so obsojene na osamljenost, trajne psihološke motnje za otroke zaradi krute nujnosti, da morajo izbirati med lastno materjo in očetom; razpeti so med njima in pogosto orodje njunega medsebojnega obračunavanja. Sprašujemo pa se, ali so posledice te druge ločitve manjše tako za tiste, ki so vanjo vpleteni, kot tudi za družbo in za otroke?

Veliko mladostnikov je narkomanov, nasilnežev, neprilagojenih, pa niso otroci ločencev in ponovno poročenih; so otroci staršev, ki živijo pod isto streho, a so ločeni v srcu, se neprestano prepirajo, se žalijo ali pa trmasto molčijo in tako včasih družino spreminjajo – dovolite mi, da rečem – v pekel. Kako je mogoče vzgajati otroke v takih razmerah in kako je mogoče živeti normalno krščansko življenje? Pri tem pa seveda sploh ne štejemo vsega trpljenja, ko ga takšen položaj povzroča samim zakoncem ali vsaj enemu od njih.

Iz vsega tega ne bomo sklepali: torej se je vredno tudi uradno ločiti. To bi bilo, kakor da bi ubili bolnika in bi ga s tem ozdravili njegove težke bolezni. Zdravilo je v tem, da prekinemo ločitev v srcu, ne pa da jo utemeljimo. Jezus je rekel: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje«; to pa še prej pomeni: mož naj ne loči od sebe svoje žene in žena naj ne loči od sebe svojega moža. Naj ne dovolita zlu, da bi ločilo to, kar je Bog združil.

Poznam primere, ko je prišlo do prekinitve takšnega položaja in je spet vzcvetela ljubezen. Zakon se je prerodil in je bil celo lepši kot prej, kajti zaradi določenih okoliščin je Bog ponovno stopil med moža in ženo in z njim tudi odpuščanje in hotenje, da začneta znova. Božja beseda, ki ti seže v srce, neko srečanje, ki je ponovno prebudilo vero in potrebo po molitvi, skupno trpljenje, ki je prebudilo solidarnost. Toda to so izjeme. Treba je reči, da je težko spremeniti položaj, ko gre za zakoreninjene navade, ko je srce otrdelo. Tisto, kar je treba storiti, je iskati rešitev takoj, ko je opaziti drsenje navzdol in se pokažejo prvi znaki nevarnosti. Lažje je preprečiti, da bi se ločitev v srcu ne zgodila, kot pa jo spremeniti, ko se je že zgodila. Kako? Že v samem začetku je treba reševati nasprotja, nerazumevanja, hladnost. Glavni razlog za ločitev v srcu je ošaben ponos: trma, nepopuščanje, nepripravljenost, da bi se opravičil, ko človek zgreši. Skratka, nikoli priznati, da si se zmotil.

Zakon se rodi iz ponižnosti in ne more živeti brez ponižnosti, kakor ribe ne morejo živeti, če ne ostanejo v vodi, kjer so se rodile. Ko se fant zaljubi in na kolenih (tako je bilo vsaj nekdaj v navadi) prosi dekle za roko, kaj s tem stori? S tem je izrazil najbolj radikalno dejanje ponižnosti v svojem življenju. Postane berač. Je, kot da bi rekel: »Daj mi svoje življenje, kajti moje mi ne zadošča. Jaz samemu sebi nisem zadosti. Potrebujem tebe!«

Morda je eden od razlogov, zakaj je Bog ustvaril človeštvo kot moža in ženo, prav ta, da bi ga s tem vzgajal za ponižnost. »Človek« – je zapisal pesnik Claudel – »je ponosno bitje; ni bilo drugega načina, da bi razumel odvisnost, nujnost in potrebo, kot je zakon različnosti, ki je vtkan v njegovo bivanje in preprosto obstaja.« Sam trenutek zakonske intimnosti je možno in potrebno doživljati kot trenutek pristne ponižnosti, ne pa nasilja, posedovanja ali pa izkoriščanja drugega. Kot da bi rekel: »Še vedno te potrebujem; zame si še vedno pomemben.«

Ko sta poročena, se žal zgodi, da ponos vedno znova priplivka na dan in hoče prevladovati ter tako partnerju zaračunava začetno potrebo, ki jo je imel po njem. Ko se izgublja ponižnost, plahni tudi sposobnost odpuščanja, s tem pa usiha tudi veselje. Človek se začenja spraševati: »Zakaj moram popuščati vedno jaz?« Pri tem pa človek spregleda, da je ob vsem tem zmagovalec en sam: tisti, čigar ime diabolos pomeni: tisti, ki ločuje, ki oddaljuje, ki prelamlja. »Poroke se pripravljajo v nebesih«, pravi ruski pregovor, ki ga navaja Tolstoj v romanu Vojna in mir; jaz bi pa dodal: »Ločitve pa se pripravljajo v peklu.«

Nekoč sem govoril v nekem socialno zahtevnem okolju, kjer pogosto surovost v odnosih med možem in ženo povzroča veliko trpljenja; in zdi se, da kultura možu nekako dovoljuje, da se v zakonu nad ženo lahko razjezi, povzdigne glas za vsako malenkost, kot da bi le tako dokazal, da je pravi moški. V nekem trenutku me je prijelo, da bi zakričal svetopisemski stavek: »Možje, kaj ste naredili z ženo svoje mladosti« (prim Prg 5,18)? Danes bi ta stavek ponovil, vendar bi ga namenil tudi ženam: »Žene, kaj ste naredile z možem svoje mladosti?« Kajti krivda je danes vedno manj samo na eni strani.

»Ni ljubezni brez bolečine«, pravi znani stavek iz Hoje za Kristusom. In to velja tudi za zakon. Brez žrtev in odpovedi ni mogoče ohraniti žive ljubezni: če mislimo le na to, kaj bomo imeli, in nikoli na to, kaj bomo dali. Nekaj se resnično spremeni v zakonski skupnosti, ki je v težavah takrat, ko se nehata spraševati: »Kaj bi lahko moj mož ali moja žena še storil(a) zame, pa tega še ne naredi?« in se začenja spraševati: »Kaj bi jaz lahko še storil(a) za mojo ženo ali za mojega moža, pa tega še nisem storil(a)?«

Toda potrebno je vedeti, da človeška sredstva, tudi najboljša, ne zadostujejo; potrebna je pomoč od zgoraj. Te pa smo deležni, ko gojimo molitev; ko skupaj pristopata k zakramentom in ohranjata živo vez z izvirom vsake ljubezni, ki je Sveti Duh. To, kar Jezus pravi v današnjem evangeliju o vsakem »bratu«, se nanaša predvsem na lastnega sozakonca:

»Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.«

Pojdi in se najprej spravi s svojim možem ali s svojo ženo, potem se pa vrni! Včasih sem med pozdravom miru od oltarja opazoval zakonce, ki so bili skupaj pri maši, kako sta si pogledala v oči in si stisnila roki, preden sta jo stisnila drugim, in sem se tega razveselil. Te stvari je mogoče izreči s preprostim stiskom rok! Predvsem v cerkvi, pred oltarjem in pred Bogom, pred katerim sta se nekega dne poročila.

Predem sklenem, bi rad podelil z vami simpatično zgodbo, ki sem jo pred kratkim prebral v francoski reviji. »Neke noči« – zgodbo pripoveduje poročen moški – »sem sanjal, da sem hodil s svojo ženo po dolgi poti skozi suho in pusto pokrajino. V hipu se nama je nekdo od zadaj približal in prijateljsko položil roko na ramo enega in drugega. Čeprav je bil po postavi višji od naju, nama je njegova navzočnost dala čutiti, da sva postala večja. Bil je sredi med nama in vendar se nikoli nisva čutila tako eno. Medtem ko je govoril, so najini najgloblje zakopani upi in strahovi prihajali na dan; zdelo se je, da nama vidi v srce. Ni nama povedal svojega imena, a sva dobro razumela, kdo je bil, kajti medtem ko nama je govoril – kakor se je to zgodilo učencema na poti v Emavs –, je gorelo najino srce. Ko se je poslavljal, je vzel najini roki v svojo in rekel: ‘Pojdita, ponovno vaju zaupam drug drugemu’.«

Številnim zakoncem, ki to berejo, posebno tistim, ki bi bili v tem trenutku v težavah, želim, da bi imeli podobne sanje.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 190-195. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.