4. velikonočna nedelja (B) – Jaz sem dobri pastir

Apd 4,8–12; 1 Jn 3,1–2; Jn 10,11–18

Četrta velikonočna nedelja se imenuje »nedelja dobrega pastirja«. Razlog za to najdemo v današnjem evangeljskem odlomku. Prisluhnimo:

»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.«

Podoba Kristusa Dobrega pastirja je osvojila srca kristjanov. Z njo je Kristus vstopil v svet umetnosti. Najstarejše podobe, ki jih najdemo v katakombah in na sarkofagih, ga predstavljajo v pastirskem oblačilu in z izgubljeno ovco okoli ramen.

Če hočemo razumeti pomen, ki ga ima v Svetem pismu pripoved o pastirju, se moramo opreti na zgodovino. Izrael je bil na začetku nomadsko pastirsko ljudstvo. Današnji puščavski beduini nam nakazujejo, kakšno je bilo nekoč življenje izraelskih plemen. V takšni družbi odnos med pastirjem in čredo ni bil le ekonomske narave, ki temelji na koristnosti. Med pastirjem in čredo se razvije skoraj oseben odnos, ko dneve in dneve preživijo skupaj na samotnih krajih, kjer ne srečaš žive duše. Pastir sčasoma spozna vsako ovco posebej in ovca prepozna in razlikuje med mnogimi glas pastirja, ki se pogosto pogovarja s svojimi ovcami. Enakovredna podoba, ki pa nam je bliže, bi bila lahko podoba mame, ki sedi v parku in plete, medtem ko z robom očesa pozorno pazi na svojega otroka, ki se igra in teka, vsak trenutek pripravljena, da se odzove na najmanjšo nevarnost.

To nam pojasni, zakaj je Bog uporabil ta simbol, da bi izrazil svoj odnos s človeštvom. »Izraelov pastir, poslušaj! Ti, ki vodiš Jožefa kakor čredo« (Ps 79,2). Eden najlepših psalmov v psalteriju (v naših občestvih ga pogosto pojemo) opisuje gotovost vernega človeka, ki ima Boga za pastirja:

»Gospod je moj pastir,
nič mi ne manjka.
Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;
k vodam počitka me vodi.
Mojo dušo poživlja,
vodi me po pravih stezah
zaradi svojega imena.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,
tvoja palica in tvoja opora, ti me tolažita.«

Niti smrti ( »globel smrtne sence« ) se ne boji več, ker ve, da tudi tja seže pastirjev pogled (zato ta psalm molimo pri pogrebih). Toda »globel smrtne sence« ni le smrt; je tudi preizkušnja, žalost, čustvena in gospodarska kriza, resna depresija. In komu izmed nas je zagotovljeno, da ga ne bo prej ali slej kakšna od teh temnih dolin doletela?

Pozneje je naziv pastir v širšem pomenu pripadal tudi tistim, ki na zemlji nadomeščajo Boga: kraljem, duhovnikom in na splošno voditeljem. Toda v tem primeru se pomen podobe spremeni: ne spominja več le na simbol varnosti, gotovosti, ampak tudi na izkoriščanje in zatiranje. Ob podobi dobrega pastirja se pojavi tudi podoba hudobnega pastirja, najemnika. Pri preroku Ezekijelu najdemo strašno obtožbo proti hudobnim pastirjem, ki pasejo samo same sebe; uživajo mleko, nosijo volnena oblačila, niti najmanj pa ne skrbijo za ovce, ampak z njimi ravnajo »okrutno in nasilno«. To je živ opis tirana in zatiralca vseh časov. Tej obtožbi hudobnih pastirjev pa sledi obljuba: Bog sam bo nekega dne prišel in ljubeče poskrbel za svojo čredo (prim. Ez 34,1 sl.).

Kot smo slišali, Jezus v evangeliju povzame to shemo o dobrem in hudobnem pastirju, toda z določeno novostjo: »Jaz,« pravi, »sem dobri pastir!« Božja obljuba je postala resničnost, ki presega sleherno pričakovanje. Kristus stori nekaj, česar noben pastir, pa naj bo še tako dober, ne bi bil pripravljen storiti: »Svoje življenje dam za ovce.«

Zame – in mislim, da za mnoge – besede o dobrem pastirju, ki poišče izgubljeno ovco, obveže ranjeno, utrujeno vzame v naročje, niso le lepa poezija, ampak življenjska izkušnja. Kolikokrat sem bil ranjen, ne le telesno, ampak v duši, pa ne po krivdi drugih, ampak po lastni krivdi, in sem občutil, kako me Kristus ljubeče sprejema, ozdravlja in spet postavi na noge! Evangelij o dobrem pastirju razumemo bolj, če ga živimo, kot pa če zgolj prisluhnemo razlagi …

Zdaj pa si privoščimo tudi kritičen premislek ob evangeliju o dobrem pastirju. Zakaj se je Jezus polastil te podobe, ki se zdi v človeški izkušnji tako kompromitirana? Zakaj sebe imenuje pastir, nas pa čredo? Ali ga ni strah, da bi nas s tem, ko nam pravi ovce, ranil, užalil v našem človeškem dostojanstvu in svobodi?

Dejstvo je, da človek danes ošabno zavrača vlogo ovce in idejo črede, hkrati pa je ves v njej. Eden izmed najbolj očitnih pojavov današnje družbe je pomasovljenje. Tisk, televizija, svetovni splet so »množična sredstva obveščanja«, mass-media, pa ne le zato, ker obveščajo množice, ampak tudi, ker jih oblikujejo, ustvarjajo, pomasovljajo. Ne da bi se zavedali, se hlapčevsko pustimo voditi vsakovrstni manipulaciji in prikritemu prepričevanju. Drugi ustvarjajo modele blaginje in obnašanja, ideale in cilje napredka, in mi jim sledimo; plazimo se za njimi v strahu, da bi zaostali, tako močno odvisni od reklame. Jemo tisto, kar nam rečejo, oblačimo se, kakor nas učijo, govorimo, kakor slišimo govoriti – s slogani. Pri odločanju se večina ravna po načelu: »tako delajo vsi« – že slišite Mozarta?

Opazujte, kako se odvija življenje množic v sodobnih velemestih: to je žalostna podoba črede, ki hkrati zapušča svoja bivališča, se ob določenih urah v gneči preriva na avtobus ali podzemno železnico, zvečer pa se spet, kakor čreda – prazni v sebi in oropani svobode, vračajo v svoja prenočišča. Mi se zabavamo, kadar gledamo hitre posnetke ljudi, ki se begajoče, kakor lutke premikajo, a to je podoba nas samih, če bi se le pogledali z nekoliko globljim pogledom. Pri Danteju najdemo slavno primerjavo, ki se zdi, kakor da opisuje ta položaj:

»In kot ovčice cepajo iz staje

po dve, po tri, glavnin pa še čaka

z nosovi dol, plašno se zdrizovaje,

in kamor prva hoče, hoče vsaka,

če obstoji, se obnjo stisne čreda,

ponižna, ki ne ve, pokaj koraka« (Vice III, 79–83, prevedel Andrej Capuder).

Jezus, dobri pastir, nam predlaga, da bi z njim zaživeli izkušnjo svobode. Pripadati njegovi čredi ne pomeni zapasti v pomasovljenje, ampak biti obvarovani. »Kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17), pravi sv. Pavel. Tam se pojavi oseba s svojim neponovljivim bogastvom in s svojo resnično usodo. Na površje priplava Božji otrok, ki je bil doslej prikrit in o katerem govori drugo berilo pri današnji maši: »Ljubi, zdaj smo Božji otroci; ni pa še razodeto, kaj bomo.«

Evangelij nam ne obljublja spremembe sedanje družbe »mase«; to ni njegova naloga in mu tega niti ni treba storiti. Pomaga pa nam, da tej družbi vdahnemo dušo ter tako omogoča, da tudi v njej posameznik in družba ohranita svoj nedotakljivi prostor svobode in zasebnosti. Merilo človeka, ki ga navdihuje Kristusova beseda, ni: »Tako delajo vsi«, ampak: »Tako je dobro delati.«

Jezus, dobri pastir, ne ponižuje naše osebnosti, ampak ji pomaga rasti; on nas dela bolj ljudi – osebe s svojo bližino in s svojo ljubeznijo; stori, da se iz nas rodi nova stvar, ki se zaveda in je močna, in s katero svet ne more več manipulirati ali pa jo ustrahovati, ker ni več pod njegovim vplivom.

Z obnovljenim prepričanjem vzemimo besede psalma za svoje in recimo tudi mi: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka …«

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 98-101.

Prejšnje razmišljanje
3. velikonočna nedelja (B) – Resnično je vstal
Naslednje razmišljanje
5. velikonočna nedelja (B) – Vsako mladiko, ki rodi sad, očiščuje

Poiščite več pridig in razmišljanj!