32. nedelja med letom (A) – Eden je umrl za vse

Mdr 6,12-16; 1 Tes 4,13-18; Mt 25,1-13

Smo pri zadnjih korakih bogoslužnega leta in Cerkev nas vabi, da usmerimo pogled naprej k poslednjim resnicam. Pavel v drugem berilu razlaga Tesaloničanom, kakšna mora biti drža kristjana do smrti, Jezus pa nam v evangeliju govori, kako naj v tem pričakovanju živimo:

»Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

Res je, da ozadje prilike o desetih devicah ni smrt, ampak vrnitev Gospoda. V praksi pa za posameznega vernika ti dve stvari sovpadata. Razmislimo torej o temi smrti, ki je v mesecu novembru po malem v mislih nas vseh. Kristjanom, ki so v stiski zaradi smrti nekaterih njihovih dragih, apostol piše:

»Nočemo pa, bratje, da ne bi vi ničesar vedeli o tem, kako je s tistimi, ki so zaspali, tako da se ne boste vdajali žalosti kakor drugi, ki nimajo upanja. Če namreč verujemo, da je Jezus umrl in vstal, bo Bog tiste, ki so zaspali po Jezusu, privedel skupaj z njim … S temi besedami se torej tolažíte med seboj.«

Kaj nam glede smrti govori krščanska vera? Nekaj zelo preprostega in veličastnega: smrt je dejstvo in je največja med našimi težavami …, toda Kristus je smrt premagal! Človekova smrt ni več isto, kot je bila prej; nekaj odločilnega se je zgodilo. Izgubila je svoje želo, kakor kača, katere strup lahko žrtev za nekaj ur le še uspava, ne more pa je ubiti.

»Smrt je použita v zmagi.
Smrt, kje je tvoja zmaga?
Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,54-55).

Toda kako je Jezus premagal smrt? Ne tako, da bi se ji izognil in jo vlekel za seboj kot nekaj, česar se je treba otresti. Premagal jo je tako, da jo je vzel nase in okusil vso njeno grenkobo. Premagal jo je od znotraj, ne od zunaj. Kristus je v svojem zemeljskem življenju »daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti« (Heb 5,7). Resnično imamo velikega duhovnika, ki iz izkušnje pozna naš strah pred smrtjo. On dobro ve, kaj je smrt! V evangeliju trikrat beremo, da je Jezus jokal; dvakrat je jokal zaradi bolečine ob mrtvem človeku. V Getsemaniju je Jezus do zadnjih globin doživljal našo človeško izkušnjo soočenja s smrtjo. »Začel se je žalostiti in trepetati,« pravijo evangeliji.

Jezus se ni soočil s smrtjo kot kdo, ki ima v rokah adut – vstajenje – in ga bo v pravem trenutku potegnil. Krik na križu: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« kaže, da se je Jezus soočil s smrtjo kakor mi, kakor tisti, ki prestopa prag v temi in ne ve, kaj ga čaka na oni strani. Podpiralo ga je neomajno zaupanje v Očeta, h kateremu je zaklical: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46).

Toda kaj se je zgodilo, ko je prestopil ta temni prag? Ta človek je skrival v sebi Božjo Besedo, ki ne more umreti. Smrt si je ob njem za vedno zdrobila zobe. Ni mogla »prebaviti« Kristusa in ga je morala vrniti v življenje, kot je storila velika riba z Jonom (prim. Mt 12,40).

Smrt ni več zid, pred katerim se vse zdrobi; je prehod, kar pomeni Pasha. Je neke vrste »most zdihljajev«, preko katerega se vstopi v življenje, ki ne pozna smrti. Jezus namreč – in tukaj je veliko krščansko oznanilo – ni umrl le zase, nam ni zapustil le zgleda herojske smrti, kakor Sokrat. Storil je vse kaj drugega:

»Eden je umrl za vse« (2 Kor 5,14).
»On je okusil smrt za vsakogar« (Heb 2,9).

Ker mi že pripadamo Kristusu bolj, kakor nam samim (prim. 1 Kor 6,19 sl.), iz tega že sledi, da nam to, kar je Kristusovo, pripada bolj, kakor pa to, kar je naše. Njegova smrt je bolj naša kot naša lastna smrt. »Svet, življenje, smrt, sedanjost, prihodnost: vse je vaše, ker ste vi Kristusovi,« pravi sv. Pavel (prim. 1 Kor 3,22 sl.). Smrt je bolj naša, kakor smo mi odvisni od smrti; pripada nam bolj, kot mi pripadamo njej. V Kristusu smo tudi mi premagali smrt.

Ko gre za smrt, v krščanstvu ni najpomembnejše dejstvo, da moramo umreti, ampak dejstvo, da je Kristus umrl. Krščanstvo si ne utira poti v človeško zavest s strahom pred smrtjo; pot si utira s Kristusovo smrtjo. Jezus je prišel, da bi nas osvobodil strahu pred smrtjo, ne pa da bi ga pomnožil. Božji Sin si je privzel meso in kri, kakor mi, »da bi s smrtjo onemogočil tistega, ki je imel smrtonosno oblast, to je hudiča, in odrešil tiste, ki jih je strah pred smrtjo vse življenje vklepal v sužnost« (Heb 2, 14 sl.).

Kar nas morda pri smrti najbolj prestraši, je samota, v kateri se moramo soočiti z njo. »Nihče ne more umreti namesto drugega, ampak se bo moral vsakdo osebno boriti s smrtjo.« Toda to ne drži povsem. »Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli« (2 Tim 2,11). Mogoče je torej umreti v dvoje!

Tukaj odkrijemo, kaj je s krščanskega gledišča resnična težava evtanazije. Človekovi smrti odvzame povezanost s Kristusovo smrtjo; odvzame ji njen velikonočni značaj; postavi jo nazaj v tisto, kar je bila pred Kristusom. Odvzame ji nadnaravno gravitacijo njenega središča. Smrt je osiromašena njene stroge veličine, ko postane človekovo delo, odločitev omejene svobode. Dobesedno je »oskrunjena«, odvzet ji je njen značaj svetosti. Diskusija o evtanaziji se največkrat osredinja le na vprašanja njene dopustnosti ali nedopustnosti z etičnega vidika. Vernik pa ne more ostati ravnodušen glede tega, kar evtanazija pomeni v luči razodetja in milosti.

Človeštvo se je skušalo smrti upirati z različnimi »zdravili«. Toda edino resnično zdravilo je soudeležba pri Kristusovi zmagi nad smrtjo. Če se hočemo zavarovati pred smrtjo, ni potrebno nič drugega, kot okleniti se njega. Zasidrati se v Kristusu z močjo vere, kakor se barka zasidra v morsko dno, da se lahko upira valovom, ki butajo vanjo.

Nekoč so vztrajno vcepljali ljudem sredstva, s katerimi naj se »pripravijo« na smrt. Glavno je bilo pogosto misliti nanjo, predstavljati si jo v najbolj strah vzbujajočih podrobnostih. Vendar ni tako zelo pomembno, da imamo pred očmi svojo smrt; veliko pomembnejše je gledati na Jezusovo; ne glejmo na mrtvaško glavo, ampak na križ. Kolikor bolj bomo povezani z njim, toliko večja bo naša gotovost pred smrtjo. Vse moramo narediti, da bo naša navezanost na Kristusa večja kot pa navezanost na stvari, na službo, na naše drage, na vse ostalo, da tako nobena stvar ne bi imela moči, da bi nas zadrževala, ko bo prišel »trenutek mojega odhoda« (2 Tim 4,6).

Frančišek Asiški, ki je uresničil do popolnosti to združenje s Kristusom, je ob bližajoči se smrti dodal Hvalnici stvarstva še eno kitico: »Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide«. In ko so mu povedali, da se bliža njegov konec, je vzkliknil: »Dobrodošla, moja sestra smrt!«. Smrt je spremenila obličje: postala je sestra.

Po drugi svetovni vojni so objavili knjigo z naslovom Zadnja pisma iz Stalingrada. To so pisma nemških vojnih ujetnikov, ki so bili zajeti v Stalingradu in so jih uspeli odposlati z zadnjim konvojem pred odločilnim napadom ruske armade, v katerem so vsi pomrli, pisma pa so našli po koncu vojne. V enem od njih mladi vojak piše staršem: »Ne bojim se smrti. Moja vera mi daje to gotovost!«

Vendar si ne smemo delati utvar: takšna pripravljenost se ne zgodi brez nekega procesa. Potrebno je živeti tako, da nas sestra smrt ne bo našla »nepripravljene«. Pregovor pravi, da bo drevo padlo na tisto stran, na katero je nagnjeno. In tako tudi človek. To je torej trenutek, da si prikličemo v zavest nauk prilike o desetih devicah. Treba je imeti rezervno olje v stekleničkah, se pravi, potrebno je hraniti vero z dobrimi deli in molitvijo, da bomo lahko ob Kristusovem prihodu tudi mi, kakor pametne device, vstopili z njim na svatbo.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno A, Edizioni Piemme 2004, str. 325-329. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.

Prejšnje razmišljanje
Vsi sveti (A) – Bodite sveti, ker sem jaz svet!
Naslednje razmišljanje
33. nedelja med letom (A) – Žena, rešena si

Poiščite več pridig in razmišljanj!