Danes nam evangelij predstavlja očarljivo Zahejevo zgodbo. V njej sta dva prizora: eden se odvija zunaj in drugi v hiši; eden med množico, drugi na samem med Jezusom in Zahejem.

Jezus je prišel v Jeriho. Ni prvič, da je šel tja; tokrat je na poti v mesto ozdravil tudi slepega (prim. Lk 18,35 sl.). To nam pojasni, zakaj ga pričakuje tolikšna množica. Zahej – bil je »višji cestninar in bogat človek« – ga je hotel bolje videti, zato spleza na drevo ob poti, ker bi moral iti tam mimo (pri vhodu v Jeriho še danes kažejo staro murvo, ki naj bi bila Zahejeva!). In glejte, kaj se zgodi:

»Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: ‘Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.’ In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: ‘Ustavil se je pri grešnem človeku!’«

Do sem pripoved o Zaheju služi, kot že tolikokrat v evangeliju po Luku, da osvetli Jezusovo pozornost do malih, zavrženih in zaničevanih. Someščani so zaničevali Zaheja, ker se je kompromitiral z denarjem in z močjo in morda tudi zato, ker je bil majhne postave; zanje Zahej ni nič drugega, kot »grešnik«. Jezus pa ga obišče v njegovi hiši; zapusti množico občudovalcev, ki ga je sprejela v Jerihi, in gre sam z Zahejem. Stori isto, kot dobri pastir, ki pusti devetindevetdeset ovc, da bi šel iskat stoto, ki se je zgubila. Zanj je Zahej predvsem »Abrahamov sin«. Tako bere dogodek bogoslužje in na to kaže tudi izbor prvega berila, kjer je čudovito besedilo o »Božjem usmiljenju do vseh«:

»Vendar si z vsemi usmiljen, ker moreš vse,
ljudem pa grehe odpuščaš zato, da bi se spreobrnili.
Kajti ljubiš vse, kar je,
nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno.«

To so besede, ki spominjajo in morda komentirajo Ezekijelov izrek: »Nimam veselja nad krivičneževo smrtjo, marveč da se krivični spreobrne od svoje poti in živi« (Ez 33,11). Sv. Irenej je povzel to razodetje v zares slavnem stavku, ki ga je bogoslužje – kar je redko – izbralo kot odpev pri psalmu, čeprav ne gre za svetopisemsko besedilo: »Božja slava je živi človek«.

Jezus ravna enako kakor Bog. On sprejema tako tiste, ki jih zavrže politični sistem: reveže in zatirane, kot tudi tiste, ki jih zavrača verski sistem: pogane, javne grešnike, prostitutke. Kdor ne sprejme tega Božjega ravnanja, se sam izključi iz odrešenja; kdor hoče za vsako ceno zapostavljati, je zapostavljen. Ko gledamo v tej luči, se nam pripoved o Zaheju zdi kakor prilika o cestninarju in farizeju, ki se odvija v vsakdanjem življenju. Morda je Luka prav zaradi tega postavil dogodek na to mesto v evangeliju, potem, ko nam je v prejšnjem poglavju predstavil tovrstno priliko. Bog tam opravičuje spokorjenega cestninarja, farizeja pa pušča praznih rok; Jezus pa tu prinaša odrešenje v Zahejevo hišo in pusti zunaj godrnjajoče in premišljene ošabneže iz Jerihe.

Zdaj pa skupaj z Jezusom in Zahejem vstopimo v hišo in prisluhnimo preostali zgodbi:

»Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: ‘Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.’ Jezus pa mu je rekel: ‘Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno’«.

Do sem smo bili pozorni na Jezusovo delovanje, ki je, kakor smo videli, enako Božjemu delovanju. Toda dogodek imam dva protagonista: Jezusa in Zaheja. Tudi Zahejevo, t.j. človekovo delovanje, nosi v sebi pomemben poduk, ko nam še enkrat spregovori o našem odnosu do bogastva in do revnih. Če hočemo pripoved o Zaheju prav razumeti, jo moramo iz tega zornega kota brati v povezavi z dvema predhodnima odlomkoma: o bogatem požrešnežu in o bogatem mladeniču. S tem vrstnim redom je Luka hotel dati Cerkvi natančen in popoln opis Jezusovega pogleda na bogastvo. Primerjava med Zahejem in bogatim požrešnežem nam pokaže na neko razliko. Slednji odreka revežu celo drobtinice, ki so padale z njegove mize; prvi pa da polovico svojega premoženja revežem; eden uporablja svoje dobrine le zase in za svoje prijatelje, ki mu lahko povrnejo; drugi pa uporablja svoje dobrine tudi za druge, za reveže. Kot vidimo, je pozornost usmerjena na to, kako uporabljati bogastvo. Bogastvo je nepravično, kadar ga človek kopiči, odtrgava šibkejšemu in ga uporablja zgolj za svoje nebrzdano razkošje; preneha pa biti nepravično, ko je sad lastnega dela in je na razpolago tudi drugim in za skupnost. Tako bogataš posnema Boga: Bog je namreč v pravem pomenu besede bogat, ker ima v posesti vse, a je vse dal v dobro in veselje svojih ustvarjenih bitij: zrak, sonce, dež … in pri tem sploh ne gleda, kdo je tega vreden in kdo ne.

Tudi primerjava z bogatim mladeničem osvetli neko razliko, a tokrat ne glede ravnanja človeka, ampak ravnanja Boga. Nekega dne je prišel k Jezusu nek bogati mladenič in ga je vprašal, kaj naj stori, da bi imel večno življenje. Jezus, ki ga najprej spomni na izpolnjevanje zapovedi, mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, prodaj vse, kar imaš, razdaj ubogim; nato pridi in hôdi za menoj!« (Lk 18,22). »Vse, kar imaš«: od bogatega mladeniča se zahteva, naj da vse revežem, od Zaheja se zahteva samo polovica njegovega premoženja (po tej izjavi mu Jezus obljubi odrešenje).

Zahej ostane bogat. Služba, ki jo opravlja (on je šef carinikov v Jerihi, ki ima monopol nad nekaterimi zelo iskanimi proizvodi tistega časa celo v Egiptu), mu dovoljuje, da ostane premožen in bogat tudi potem, ko je drastično zmanjšal svoje imetje. Tu morda zaznamo svež poduk, ki je vezan na Zahejevo osebo, in popravlja napačen vtis, ki bi ga lahko dobili ob branju nekaterih drugih evangeljskih izrekov. Jezus ne obsoja brezkompromisno bogastva samega v sebi, ampak nepravično uporabo le-tega. Odrešenje je tudi za bogataša! Ko je Jezus izrekel tiste strašne besede: »Lažje je kameli …«, so prestrašeni učenci rekli: »Kdo se potem more rešiti?«. Toda Jezus je odgovoril: »Kar je nemogoče pri ljudeh, je mogoče pri Bogu« (Lk 18,27). Zahej je ponovna potrditev, da Bog lahko stori tudi čudež spreobrnjenja in odrešenja bogataša, ne da bi ga nujno privedel v revščino. Razlog upanja je tudi dejstvo, da Jezus nikoli ni zavrnil, ampak je celo gojil obiske brez razlikovanja, tako pri revnih, kot pri nekaterih bogataših in vojaških poveljnikih.

Jasno je, da Jezus nikoli ni laskal bogatašem in ni nikoli iskal njihovih uslug s tem, da bi pred njimi ublažil zahteve svojega evangelija. Prav nasprotno! Preden je Zahej slišal Jezusove besede: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje«, je moral sprejeti pogumno odločitev: dati revežem polovico svojega denarja in nakopičenega premoženja, popraviti posledice svojega izsiljevanja in jih četverno povrniti. Če dobro pomislimo, sta to dve stvari, ki sta zahtevali od bogataša pogum in žrtev, ki je bila podobna ali pa celo večja od tega, da bi razdal vse in živel brez odgovornosti. Zahejev primer se nam tako zdi kot ogledalo evangeljskega spreobrnjenja, ki je vedno hkrati spreobrnjenje k Bogu in k ljudem.

Iz današnjega evangeljskega odlomka za bogataše plivka upanje, pa tudi povabilo. Tudi oni so lahko, če hočejo, resnični Jezusovi učenci; toda korenito morajo spremeniti držo in mnenje glede njihovega bogastva. Ni rečeno, da je edini način za urejanje njihovega premoženjskega stanja ravno »prodati in razdeliti revežem«; danes bi bila lahko druga, celo boljša pot, a hkrati skladna z evangelijem, če bi svoj denar uporabili odgovorno in v duhu socialne pravičnosti; na primer tako, da bi pravičneje razdelili dobiček med delavce, če je podjetje dejavno, pa tudi za ceno finančnih žrtev izboljšali pogoje dela v podjetju in se tako zadovoljili z dostojnejšim dobičkom. Poleg teh zahtev, ki se ne tičejo mnogih, ostaja dolžnost, da po svojih močeh prispevamo pri poštenih socialnih dejavnostih: pomagati ljudem, ki so preživeli naravno ujmo, podpirati misijone, predvsem pa pošteno plačevati davke (to je vedno normalen način delitve lastnega zaslužka s širšo skupnostjo).

Pri vsem tem bi rad podčrtal še eno podrobnost: Jezusovo odločno besedo: »Zahej, hitro splezaj dol!« Evangelij nam pravi, da je Zahej splezal na divjo smokvo, »ker je bil majhne postave«; to je bil gotovo začetni razlog. A je tudi drugi razlog, ki ga morda ni priznal, zaradi katerega človek v podobnih okoliščinah spleza na drevo in obsedi na veji. To mu omogoča, da neopažen vidi vse. Tako ostane izven množice; sam se lahko odloči, koliko se bo pustil vplesti v dogajanje …

Če pogledamo s tega zornega kota, koliko »Zahejev« je med nami in kolikokrat se vsakdo izmed nas obnaša kot Zahej. Smo pri maši, udeležimo se srečanja, kjer je govor o veri, ali pa morda duhovnih vaj, na katere smo bili povabljeni, vendar smo pri vseh teh stvareh le kot nevtralni in zunanji opazovalci, če nam je le zagotovljeno, da se bomo ob koncu lahko vrnili v običajno življenje, brez pretresov in vznemirjene vesti. Bojimo se zapustiti raven radovednosti in vstopiti v območje obveznosti.

Zato je tudi nam namenjeno Jezusovo povabilo: »Zahej, hitro splezaj dol«. Sestopi s tega nevarnega položaja. Lahko se zgodi, da bom šel ponovno pod teboj in ne bom več pogledal kvišku … Približujemo se trenutku, ko ga bomo sprejeli v naše občestvo; zato se spomnimo tega, kar je Jezus dodal: »Danes moram namreč ostati v tvoji hiši«.

Vir: R. Cantalamessa; Gettate le reti; Riflessioni sui Vangeli; Anno C, Edizioni Piemme 2004, str. 325-329. Prevedel br. Štefan Kožuh OFMCap.