V evangeljskem odlomku slišimo besede, s katerimi sv. Luka začenja svoj evangelij:
»Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen.«
Luka posveča svoj spis nekemu Teófilu, čigar ime je verjetno simbolično (Teófil namreč pomeni »Božji ljubljenec« ). Preden začne pisati pripoved o Jezusovem življenju, v gornjem odlomku razloži merila, ki so ga pri tem vodila. Zagotavlja nam, da poroča o dogodkih, za katere pričujejo očividci in katere je tudi on sam »natančno preveril«. Vse to je storil z namenom, da bi se bralec lahko zanesel na trdnost naukov, ki jih prinašajo evangeliji.
To nam ponuja priložnost, da na kratko spregovorimo o problemu zgodovinskosti evangelijev. Vsako nedeljo razlagamo Jezusove besede ali dela, ki jih je storil v svojem življenju; toda kakšno zagotovilo imamo, da so pripovedi o njih verodostojne? Ali so se ti dogodki res zgodili ali pa so jih drugi Kristusu pripisali? Tega problema ne moremo pustiti odprtega.
Še pred nekaj stoletji ljudje niso imeli kritičnega čuta. Za zgodovinsko dejstvo so sprejeli vse, kar so jim kot tako predstavili. Tako so brali tudi evangelije: kot natančna, dobesedna poročila o tem, kar je Jezus govoril in delal. Evangelij so jemali kot neke vrste kroniko ali dnevnik. V zadnjih dveh ali treh stoletjih pa se je način razmišljanja spremenil. Porodil se je zgodovinski čut, zaradi katerega ljudje, preden verjamemo preteklemu dogodku, vse skrbno kritično preverimo, da bi se prepričali o njegovi resničnosti.
Ta potreba velja tudi glede evangelijev. Kritično raziskovanje se ni tako napadalno zagnalo v nobeno drugo knjigo kot ravno vanje. Nas na tem mestu ne zanimajo vse faze, skozi katere je šlo to raziskovanje. Povzemimo pa nekaj faz, skozi katere je šlo, v skladu s sodobnimi raziskavami, Jezusovo življenje in nauk, preden so prišle do nas. To nam bo pomagalo razumeti, v kakšnem smislu so evangeliji zgodovinski spisi. Nekaj nam mora biti povsem jasno: Cerkev ne verjame v Sveto pismo, ker je zgodovinsko dokazano, ampak, ker je navdihnjeno. Zato tudi tisti njegovi deli, katerih zgodovinskosti ni mogoče dokazati, zaradi tega ne izgubijo razodevajoče moči Boga in jih zato verni človek spoštuje in jim verjame.
Prva faza: Jezusovo zemeljsko življenje. Jezus ni ničesar zapisal, v svojem pridiganju pa je uporabljal nekatere domislice, ki so skupne vsem starim kulturam in so ljudem zelo olajšale, da so si zapomnili besedilo: kratki stavki, paralelizmi in antiteze, ritmična ponavljanja, podobe, prilike … Pomislimo na evangeljske stavke, kot so: »Poslednji bodo prvi in prvi bodo poslednji«, »Široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo; ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje« (Mt 7,13-14). Ko stavke, kakor so tile, enkrat slišiš, jih zlepa ne pozabiš. Dejstvo, da Jezus sam ni zapisal evangelijev, samo po sebi ne pomeni, da besede, ki nam jih posredujejo evangeliji, niso njegove. Ker takratni ljudje še niso poznali tiska, so si te besede vtisnili v spomin. Ali niso bili tudi v naših krajih (t.j. v Italiji op. prev.) ljudje, ki so bili sposobni iz glave pripovedovati dolge zgodbe ali pa cele speve iz Božanske komedije?
Druga faza: pridiganje apostolov. Po Kristusovem vstajenju so apostoli, prepričani, da je bil on pričakovani Mesija, začeli drugim oznanjati Jezusa Kristusa. Ko so oznanjali in razlagali njegovo življenje in besede, so upoštevali potrebe in okoliščine poslušalcev. Njihov namen ni bil pisati zgodovino, ampak voditi ljudi k veri. Z bolj jasnim spoznanjem, ki so ga tedaj imeli, so bili sposobni drugim posredovati to, kar je Jezus govoril in storil, s potrebnimi prilagoditvami tistim, na katere so se obračali. Pri tem svojem delu so uporabljali različna sredstva (literarne vrste), ki pa nimajo vsa enakih stremljenj po zgodovinskosti. Dogodki, ki so povezani z Jezusovim otroštvom, so recimo zgodovinsko veliko manj preverljivi kakor pa tisti, ki se nanašajo na njegovo javno delovanje.
Tretja faza: zapisani evangeliji. Od šestdesetih let naprej, nekako trideset let po Jezusovi smrti, so nekateri avtorji začeli zapisovati to, kar je preko ustnega pridiganja prišlo do njih. Tako so nastali štirje evangeliji. Iz množice tistega, kar je prišlo do njih, so evangelisti izbrali le nekatere stvari, druge so povzeli, spet druge razlagali in jih prilagodili trenutnim potrebam skupnosti, za katere so pisali. Prilagajanje Jezusovih besed novim potrebam je vplivalo na vrstni red, v katerem so nanizani dogodki v štirih evangelijih, ki je seveda različen in tako posledično dobijo isti dogodki različen pomen, vendar pa to ne spreminja temeljne resnice, ki jo posredujejo.
Da naj bi imeli evangelisti – kolikor je bilo v tistem času mogoče – pred očmi skrb za zgodovinskost in ne le vzgojno poslanstvo, kaže tudi natančnost, s katero postavljajo Kristusov dogodek v čas in prostor. Malo pozneje nam Luka posreduje vse politične in zemljepisne okoliščine začetka Jezusovega javnega delovanja. Pove nam, kdo je bil rimski cesar, kdo je vladal v vsaki od štirih pokrajin, na katere je bila razdeljena Palestina (Judeja, Galileja, Trahonitida in Abilena), kdo so bili veliki duhovniki in kje se je vse to dogajalo (prim. Lk 3,1-2).
Ena od podrobnosti, ki kaže na temeljno verodostojnost pripovedi, je nečastno ravnanje tistih, ki vse to pripovedujejo: apostoli, ki ne razumejo, ki se med seboj prepirajo in ki v ključnih trenutkih zadremljejo; Peter, ki Jezusa zataji, drugi se razbežijo. Kdo bi danes v spominih zapisal tako nečastne dogodke, če se ne bi čutil zavezanega tako pomembnemu dogajanju in si ne bi upal odriniti v ozadje sleherne osebne vključenosti?
Iz vsega tega lahko sklepamo naslednje: Evangeliji niso zgodovinske knjige v sodobnem pomenu, ki bi nepristransko in nevtralno pripovedovali o dogodkih, ki so se zgodili. So pa zgodovinski v smislu, da tisto, kar nam posredujejo, odseva bistvo dogodkov. »V evangelijih imamo zbrano snov, ki ima pristno zgodovinsko vrednost in iz katere lahko izluščimo podobo dogodkov, ki so se zgodili pod Poncijem Pilatom in so vredni verovanja« (D. H. Dodd).
Tukaj pa moramo sami »kritiki« zastaviti kritično vprašanje: Kje je več zgodovinske resnice, v tem načinu podajanja dejstev, ki je lasten evangelistom, ali pa v nekem, sterilnem in nevtralnem pripovedovanju, kot bi bilo lastno današnjemu človeku, ki bi dogodek posnel na filmski trak ali pa si govor stenografsko zapisal? Da bi bil dogodek označen za »zgodovinskega«, ni dovolj, da se je dejansko zgodil (nešteto stvari se zgodi vsak dan, o katerih pa v zgodovini ne ostane ničesar); potrebno je, da je ta dogodek pustil neko sled, da je imel neki določen pomen za določeno skupino ljudi. Z drugimi besedami: pripoved, ki hoče biti »zgodovinska«, ne more imeti pred očmi le golega dejstva, ki se je zgodilo, ampak tudi pomen, ki ga je imela za tiste, ki so ga doživeli.
Evangeliji so »zgodovinski«, ker ustrezajo tej razsežnosti. Ne zadovoljijo se le s poročanjem o golih dejstvih, ampak osvetljujejo tudi njihov pomen za skupnost, ki se je iz njih rodila. To nam tudi pojasnjuje, zakaj imajo ti dogodki tako odločilno težo za vernike, čeprav so lahko šli skoraj neopaženo mimo zgodovinarjev tistega časa. Zanje niso »pomenili« nič.
Eden od teh, ki so se globlje ukvarjali s problemom zgodovinskosti evangelijev, je bil znani zdravnik Albert Schweitzer, Nobelov nagrajenec za mir. Preden se je odpravil v Afriko, kjer je v kraju Lambaréné ustanovil bolnišnico, je napisal knjigo o vseh zgodovinskih raziskovanjih o Jezusu tja do praga dvajsetega stoletja. V njej pokaže na dejstvo, da so si znanstveniki postavili za cilj »Jezusa osvoboditi vezi cerkvenih dogem« in ga povrniti goli zgodovinski resnici. Medtem ko so z Jezusa slačili cerkveno obleko, so ga nevede oblačili v svojo: ta je bila po njihovem okusu, v skladu z ideologijo tistega trenutka. Tako se je pojavil Jezus idealist, potem spet Jezus romantik, pozneje Jezus socialist itd. (Marxov učenec Engels je bil prepričan, da je bil Jezus prvi komunist ante litteram). Tako se je potrdilo dejstvo, da o Kristusu ni mogoče napisati »nevtralne« zgodovine. Če ne sprejmemo interpretacije, ki mu jo je dala Cerkev, neizogibno sprejemamo delne interpretacije, ki izhajajo iz trenutne kulture ali filozofskega sistema.
Jezus Kristus ni preprosto živel v zgodovini, ampak jo je ustvarjal in danes živi v zgodovini, ki jo je ustvaril odmev valov, ki jih je povzročil. Če bi ga hoteli za vsako ceno ločiti od zgodovine, ki jo je ustvaril, da bi ga vrnili skupni in splošni zgodovini, bi bilo kakor ločiti glas od valov, ki ga prenašajo, misleč, da bi ga na ta način lahko bolje dojeli v njegovi izvirnosti. Jasno je, če se človek odpove valovom, se odpove tudi glasu. Isto se zgodi tudi človeku, ki išče Kristusa in popolnoma zaobide duhovni tok, ki ga je začel, se pravi, da zaobide vero Cerkve.
S tem ne bi rad dajal vtisa, da imam za nekoristno vse znanstveno raziskovanje evangelijev v zadnjih treh stoletjih. Nasprotno, prav po njeni zaslugi smo prišli do globljih in kritičnih spoznanj o evangelijih. Tem znanstvenikom, tako vernim kot tudi nevernim, moramo biti neizmerno hvaležni. Oni so, sicer z drugimi merili in sredstvi, nadaljevali težavno Lukovo delo, ko so »natančno poizvedeli« o pripovedi tako, da smo lahko mi še bolj kot prvi bralec prepričani o »zanesljivosti naukov, o katerih si bil poučen«. Poleg tega so bila in so še danes znanstvena raziskovanja Svetega pisma šola ekumenizma.
Središčno jedro krščanskega oznanila je bilo vrženo na najbolj gosto sito kritike in se je obdržalo. To prečiščevanje v ognju je doslej prestalo le krščanstvo. Nekateri se sprašujejo, kaj se bo prej ali slej zgodilo drugim verstvom, ko bodo morala iti skozi isto kritično presojo. Nikakor seveda ne želimo, da bi jih to uničilo, ampak da bi jih prečistilo. Prav to se je zgodilo s krščanstvom.
Opozorili smo na nekatere dokaze v prid temeljni zgodovinski resnici evangelijev. Toda morda je najbolj prepričljiv dokaz tisti, ki smo ga doživeli v svoji notranjosti, ko smo izkusili globino Jezusove besede. Za vso to močjo, ki je ostala nedotaknjena tudi po dva tisoč letih, ne more biti zgolj mit, ki so si ga izmislili ljudje. Katera druga beseda, pa naj bo stara ali nova, je imela kdaj takšno moč?