Tretja adventna nedelja je vsa prežeta s temo o veselju. Običajno jo imenujemo nedelja »laetare« – nedelja »veseli se« po besedah sv. Pavla iz drugega berila:

»Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.«

Bog je hotel, da bi zgodovino sveta, ki je polna solza in trpljenja, spremljalo tudi oznanilo sreče in jo kot rdeča nit povezovalo od začetka do konca. Gre za ljudstvo, ki je sredi drugih ljudstev nosilec obljube luči in veselja.

Pred Jezusom je bilo izraelsko ljudstvo. V prvem berilu slišimo besede, s katerimi prerok Sofonija spominja izvoljeno ljudstvo na njegovo poslanstvo in skuša v njem spet prebuditi upanje in pogum:

»Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska!«

Vriskaj, vzklikaj, veseli se. V psalmu po berilu je to izjemno besedišče obogateno še z drugimi izrazi:

»Gospod je moja moč in moja pesem, v njem je moja rešitev. Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja … Vzklikajte in vriskajte sionski prebivalci.«

Po Jezusovem prihodu pa je znamenje veselja med narodi krščansko občestvo. Prve angelove besede Mariji, novi »sionski hčeri«, so: »Veseli se, milosti polna!« Sv. Pavel, kakor smo slišali, to povabilo razširi na vse kristjane, ko jim pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se!«

Danes se ustavimo pri teh besedah (evangeljski odlomek nadaljuje z oznanilom Janeza Krstnika, o katerem smo razmišljali prejšnjo nedeljo). Leopardi je v svoji pesmi Sobota na podeželju povedal naslednjo misel: v sedanjem življenju je edino mogoče in resnično veselje – veselje pričakovanja, sobotno veselje. To je dan, ki je »poln upanja in veselja«: poln veselja prav zato, ker je poln upanja. Pričakovanje praznika je celo lepše od praznika samega. Posedovanje dobrin ne dela drugega, kakor da poraja razočaranje in dolgčas, kajti vsako doseženo dobro se izkaže za manjše od pričakovanega; le pričakovanje poraja živo veselje. Kaj pa pravzaprav je v tem svetu krščansko veselje? To je sobotno veselje, ki pripravlja Nedeljo. Ta Nedelja ne pozna več sončnega zahoda, ker je večno življenje. To je adventno veselje v bogoslužnem pomenu besede. Sv. Pavel pravi, da se morajo kristjani »veseliti v upanju« (Rim 12,12). To pa ne pomeni le, da morajo »upati, da se bodo nekoč veselili« (šele po smrti), ampak se morajo »veseliti v upanju«; že sedaj morajo biti veseli zaradi preprostega dejstva, da upajo.

Toda ali je dovolj upanje, da bi izkusili veselje? Ne! Potrebna je še druga Božja krepost: ljubezen, kar pomeni biti ljubljeni in ljubiti. Vsako bitje – pravi sv. Avguštin – teži zaradi neke nevidne težnostne sile, ki je ljubezen, proti »svojemu mestu«, proti tisti točki, kjer ve, da bo našlo svoj počitek in svojo srečo. Veselje se porodi prav v teženju k tistemu mestu, ki je za nas, razumna bitja, Bog. Zato v sebi nismo mirni, dokler se ne odpočijemo v njem: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi« (sv. Avguštin, Izpovedi I,1 in XIII,9).

Zato je ljubezen v vseh svojih pristnih izrazih izvir veselja. Samo tisti, ki je ljubljen in ki ljubi, resnično ve, kaj je veselje. Zaradi tega Sveto pismo pravi, da je veselje sad Svetega Duha (Gal 5,22) in da je Božje kraljestvo »veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Sveti Duh je poosebljena ljubezen in kamor seže, poraja ljubezen. V Beethovnovi Odi radosti je govor o peruti, ki »pobrati vse, česar se dotakne«. Podobno moč ima samo … perut goloba – Svetega Duha!

Sedaj bi pa rad namenil misel tistim, katerim je »veselje« tuja beseda, oddaljena nekaj svetlobnih let, in to ne po njihovi krivdi. V mislih imam mnoge, ki trpijo zaradi depresije, izčrpanosti ali zaradi drugih podobnih motenj, ki so v naši družbi vedno pogostejše. V prvem berilu je beseda, ki se zdi napisana prav zanje:

»Ne boj se, naj ti roke ne omahujejo!«

Nikoli se ne vdajte žalosti in obupu! Storite nekaj! Najboljše zdravilo, najučinkovitejši in za zdravje najmanj nevaren antidepresiv je v teh primerih prav upanje, o katerem smo govorili. Glejte naprej, verujte, da temačen predor ni neskončen. Kdor se uči vožnje s kolesom, dobro ve, da mora gledati daleč naprej, ne pa v tla ali pa v prednje kolo, če noče pasti.

Spominjam se napisa, ki sem ga prebral, ko sem se sprehajal med grobovi na angleškem vojaškem pokopališču v predmestju Milana: »Vojni bo sledil mir in noč se bo prebudila v dan.« Zdi se mi kakor najlepše voščilo in upanje, ki ga lahko namenimo vsakomur, ki se znajde v tem položaju: naj se tudi zanj noč čim prej prebudi v dan. Ne da bi seveda čakalivstajenje po smrti, čeprav bomo šele takrat deležni popolnega veselja!

Vrnimo se zdaj k besedam sv. Pavla, da bi v njih odkrili tudi kakšen konkreten namig. Apostol se namreč ne omeji le na to, da nam zapoveduje veselje, ampak tudi pokaže, kako naj se ravna skupnost odrešenih, ki hoče pričevati za veselje in ga verodostojno prenašati drugim. Pravi:

»Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem.«

Grška beseda, ki jo prevajamo z »dobrota«, pomeni cel sklop drž, od milobe do sposobnosti umakniti se in pokazati ljubeznivost, strpnost, sprejemljivost. Lahko bi jo prevedli tudi kot »ljubezniva prijaznost«. Predvsem je potrebno spet odkriti vrednoto te kreposti. Prijaznost je krepost, ki je v današnji družbi v nevarnosti ali pa celo izumira. Vse polno je nasilja v filmih in na televiziji, namernega prostaškega govorjenja, tekmovalnosti, kdo bo šel dlje čez meje znosnega v surovosti in javnem razkazovanju spolnosti, kar nas vse vedno bolj privaja na slabo in prostaško.

Prijaznost je balzam za medčloveške odnose. Prepričan sem, da bi bilo družinsko življenje veliko lepše, če bi bilo malce več prijaznosti v kretnjah, besedah, predvsem pa v občuteni srčnosti. Nobena stvar bolj ne ugaša veselja, da bi bili skupaj, kot ravno neotesano vedenje. »Mil odgovor – pravi Sveto pismo – pomirja togoto, žaljiva beseda pa zbuja jezo … Zdravje jezika je drevo življenja« (Prg 15,1.4). »Prijazna beseda pridobi veliko prijateljev, ljubezniv jezik pridobi veliko naklonjenost« (Sir 6,5). Prijazen človek pušča sled naklonjenosti in občudovanja, kjer koli gre mimo. »Kako je prijazen!« je prva misel, ki jo izrečejo, komaj se je oddaljil.

Poleg te človeške vrednote moramo znova odkriti evangeljsko vrednoto prijaznosti, ki ni le stvar vzgoje in lepega vedenja. V Svetem pismu izrazi »blag« in »krotak« nimajo trpnega pomena »podrejen« ali »popustljiv«, ampak pomenijo dejavno držo človeka, ki se v odnosu do drugih odzove spoštljivo, vljudno, milo. To je torej pohvala prijaznosti, ki jo Jezus izrazi z besedami: »Blagor krotkim« ali pa, ko pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.«

Pavel uvršča prijaznost med sadove Duha, ko pravi, da je sad Duha: »ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Za sv. Tomaža Akvinskega je prijaznost ena od lastnosti ljubezni. Ta ne izključuje upravičene jeze, vendar jo zna tako obrzdati, da ne bi onemogočala mirne in pravične presoje stvari. To je najbolj očitno znamenje, da v človeku, ki stoji pred nami, prepoznamo človeško osebo z njenim čutenjem in dostojanstvom in se ne čutimo več od nje.

Prijaznost je nepogrešljiva predvsem za tistega, ki hoče drugim pomagati odkriti Kristusa. Apostol Peter je naročal prvim kristjanom, naj bodo »vsakomur pripravljeni odgovoriti, če jih vpraša za razlog upanja«, vendar takoj dodaja: »Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (1 Pt 3,15), kar je, kot da bi rekel: s prijaznostjo. To so preprosti in vsem dosegljivi načini, kako tudi danes pričevati za veselje.

Če je krščansko veselje nekaj, kar je skupno in ne le stvar posameznika, potem je jasno, da nihče ne more biti vesel sam. Naročilo »veselite se« pomeni tudi: razširjajte veselje. Ne smemo čakati, da bomo popolnoma zdravi in dobre volje, da bi nekomu naklonili nasmeh. Potrebno je zadržati zase kakšno tegobo in z drugimi deliti lepe stvari in veselje; ne pa nasprotno: da bi zase držali veselje, z drugimi pa bi delili le tegobe in nadloge. Nekateri ljudje na vsakdanje vprašanje: »Kako se počutiš? Kako ti gre?«, takoj odgovorijo: »Odlično. Hvala.« Drugi pa izstrelijo: »Slabo.« V prvem primeru se obrazi razširijo v nasmeh, v drugem primeru se povlečejo v obrambo.

Prerok Izaija nam poroča, kako so sosednji narodi izzivali Izraelce rekoč: »Radi bi videli vaše veselje« (Iz 66,5). Neverni svet oz. svet iskalcev vere hoče od kristjanov isto: »Pokažite nam svoje veselje!« Poskušajmo torej, če nam bo uspelo, pokazati svetu, začenši pri tistih, ki so ob nas, vsaj malo našega veselja.

Sorodno iz kategorije “Duhovnost – Cantalamessa”…