29. nedelja med letom (B) – Velikaši vladajo

Iz 53,10–11; Heb 4,14–16; Mr 10,35–45

Evangelij današnje nedelje nam predstavi nenavaden, a zelo poučen prizor. Gre za zgodbo neuspelega »lobiranja«! Nekega dne pride k Jezusu mati dveh apostolov, Jakoba in Janeza, z gorečo prošnjo (pri evangelistu Marku prosita apostola sama, Matej pa navaja, da sta pred seboj poslala svojo mater). Prošnja je naslednja:

»Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mt 20,21).

Ustvarilo se je prepričanje, da bodo Jezusa vsak čas prepoznali kot Mesija in razglasili za kralja, in ta mati bi rada zagotovila privilegirano mesto svojima dvema sinovoma. Vse to je zelo naravno in večno aktualno. Kot je naravna in aktualna reakcija drugih desetih apostolov, ki so se »začeli jeziti na Jakoba in Janeza«. Očitno so tudi oni želeli zasesti isti položaj.

Na to legitimno »priporočilo« se Jezus odzove na zares presenetljiv način in koristno je, da ga poznamo, kajti problem priporočil je tudi danes aktualen. Predstavljajte si, da danes k nekemu političnemu veljaku pride človek, da bi dosegel določen položaj, recimo podsekretarja v vladi ali pa osebnega stražarja. Veljak mu našteje vse dolžnosti, ki so povezane s službo, in tveganja, s katerimi se bo moral soočiti; potem pa ga vpraša: »Si pripravljen plačati to ceno?« Človek mu odgovori: »Sem.« In oni nadaljuje: »Dobro, ceno boš plačal, toda glede položaja: nanj kar pozabi; ni v moji moči, da ti ga zagotovim.« Jezus ju namreč vpraša: »Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem?« In onadva, ne da bi prav pomislila, odgovorita: »Seveda ga moreva!« On pa sklene:

»Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedèl na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Se je šalil? Jih je vlekel za nos? Nikakor, Jezus preprosto razodeva novo lestvico vrednot. Resnični privilegij, častno mesto v njegovem kraljestvu je nekaj drugega: z njim je potrebno deliti njegovo usodo in mu biti blizu, ko je na križu ( »piti kelih« ). Jezus je imel razlog, da je rekel onima dvema učencema: »Ne vesta, kaj prosita.« Če bi onadva in njuna mati vedeli, komu bo pripadala čast sedeti na njegovi desnici in levici »v njegovem kraljestvu« (namreč razbojnikoma, ki sta bila z njim križana), bi se zelo izogibali takšni prošnji.

Zdaj pa prisluhnimo Jezusu, ki razlaga dvanajsterim apostolom (in seveda vsem nam), kaj je resnična veličina, po kateri mora hrepeneti njegov učenec:

»Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: ‘Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.’«

Potem ko smo zadnjič razmišljali o denarju, imamo danes priložnost prisluhniti evangeljski besedi o nekem drugem velikem maliku tega sveta: o moči in oblasti. Tudi moč oz. oblast sama po sebi ni slaba, kakor seveda velja tudi za denar. Boga kličemo »Vsemogočni«, in Sveto pismo pravi, »da je moč pri Bogu« (Ps 62,12). Ker pa je človek zlorabil moč, ki mu je bila zaupana, ter jo spremenil v gospodovanje in stiskanje močnejšega nad šibkejšim, je Bog ukrepal. Kako? Odložil je svojo vsemogočnost; »vsemogočni« je postal »nemočni«. »Sam sebe je izpraznil, tako, da je prevzel podobo služabnika« (Flp 2,7). Moč je spremenil v služenje.

V pripovedi o trpljenju je trenutek, ko se ta Božja nemoč v Kristusu prikaže pred nami v vsej svoji prvinskosti. V Pilatovi sodni palači ima Jezus na glavi trnovo krono, čez ramena ima posmehljiv plašč, roke zvezane v zapestju, tako da ne more premakniti niti prsta. Okrog njega so vojaki, ki ga zasramujejo. V prvem berilu je preroški opis tega »nemočnega« odrešenika:

»Pognal je kakor mladika pred njim,
kakor korenika iz suhe zemlje.
Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi,
mož bolečin in znanec bolezni.«

Tako se razodeva nova moč, ki je moč križa. »Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre« (1 Kor 1,24–27). Marija že pred tem v svoji hvalnici opeva to tiho revolucijo, ki jo je s svojim prihodom izvršil Kristus: »Mogočne je vrgel s prestola«.

Kdo je predmet obtožnice zaradi te obtožbe moči? Ali ta zadeva le tirane in diktatorje? Ko bi bilo vsaj tako! V tem primeru bi šlo za izjeme. Dejansko pa zadeva nas vse. Moč je neverjetno razraščena in se prikrade vsepovsod, kakor pesek iz Sahare, kadar zapiha veter široko. Tudi v Cerkev. Tudi »svetna moč« papežev se je včasih umazala zaradi zlorab in prepričan sem, da je Cerkev ogromno pridobila, ko je to moč izgubila. Tudi katoličani, ko so na oblasti, naj se dobro zavedajo, da so podvrženi splošnim skušnjavam in če niso nadvse pozorni, jim lahko popolnoma podležejo.

Dejal sem, da se problem moči ne postavlja le svetu politike. Če bi se namreč ustavili tu, ne bi storili drugega, kot da bi se pridružili množici tistih, ki so vedno pripravljeni valiti krivdo na druge. Lahko je valiti krivdo na skupno odgovornost ali pa na preteklost; veliko teže pa se je trkati na prsi zaradi osebne in sedanje krivde. Marija pravi, da je Bog:

»razkropil tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca; mogočne je vrgel s prestolov« (Lk 1,51 sl.).

Ona s prstom pokaže natančno mesto, kjer se je potrebno začeti boriti proti »volji po moči«, in to je lastno srce. Naš razum ( »misli srca« ) lahko postane neke vrste prestol, na katerega smo sedli, da bi izdajali zakone in izločili tiste, ki se jim ne podredijo. Na nekaterih območjih osrednje Italije je še opaziti številne podeželske hiše s svojevrstnimi stolpi, ki se dvigajo nad strehami. Čemu so služili? To je bil kraj, od koder je gospodar nadzoroval delo dninarjev na polju, od koder je izvrševal svojo oblast (ki v tem primeru ni bila vedno slaba). Mi smo grajeni podobno kot te hiše. Znotraj nas je komandni stolp, od koder pošiljamo ukaze ter izrekamo sodbe in obsodbe nad vsem svetom. Vsaj v željah smo »mogočni na prestolih«. Potem je tu družinsko okolje. Tudi tu se na žalost lahko zgodi, da pride na dan naša prirojena volja po gospodovanju in nasilni nadvladi, ki povzroča nenehno trpljenje vsem žrtvam takega vedenja; pogosto (a ne vedno) je to žena.

Kaj postavlja evangelij nasproti môči? Služenje! Moč, ki je za druge, ne pa nad drugimi. Moč podeljuje avtoriteto, služenje pa podeljuje nekaj več: ugled, se pravi spoštovanje, ceno, resnično veljavo pri ljudeh. Evangelij postavlja nasproti moči tudi nenasilje, se pravi neko drugačno moč, ki je moralna in ne fizična. Jezus je rekel, da bi lahko prosil Očeta, pa bi mu poslal dvanajst legij angelov, ki bi ga branili pred sovražniki, ki so prišli, da bi ga križali (prim. Mt 26,53), a je rajši molil zanje. Služenje pa se seveda ne izraža vselej in samo z molkom in podrejenostjo oblasti. Včasih lahko sili, da pogumno povzdignemo glas proti njej in njeni zlorabi.

Drugo berilo pravi:

»Nimamo namreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem.«

Med žalostnimi stvarmi, ki jih je Jezus izkusil v svojem življenju, je bila prav zloraba oblasti. Proti njemu se je razbesnela politična in verska oblast tistega časa: Herod, veliki zbor, Pilat. Zato je on blizu in lahko tolaži vse tiste, ki v katerem koli okolju (v družini, skupnosti, civilni družbi) na sebi izkušajo zlorabljeno in tiransko moč oblasti. Z njegovo pomočjo je mogoče ravnati, kot je ravnal on: ne se dati »premagati hudemu«, ampak »premagati húdo z dobrim« (Rim 12,21).

Prejšnje razmišljanje
28. nedelja med letom (B) – Kako težko bodo bogatini prišli v Božje kraljestvo
Naslednje razmišljanje
30. nedelja med letom (B) – Gospod, da bi spregledal

Poiščite več pridig in razmišljanj!