Evharistični govor v šestem poglavju evangelija po Janezu se razvija v posebnem poteku, ki bi ga lahko primerjali s spiralo ali polžastimi stopnicami. Pri polžastih stopnicah imamo občutek, da se vrtimo okoli samega sebe, v resnici pa se po vsakem krogu znajdemo na nekoliko višji stopnji (ali pa na nižji, če se spuščamo). Tako tudi tu. Zdi se, da se Jezus vedno znova vrača k istim temam, a če dobro pogledamo, vsakokrat uvede novo prvino, ki nas vodi vedno višje (ali pa nam pomaga stopiti vedno globlje) v kontemplaciji skrivnosti.

Nov element in prevladujoč ton današnjega odlomka je kruh. Kar petkrat se pojavi ta beseda:

»Jaz sem kruh življenja … To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Zakramenti so znamenja: »ustvarijo to, kar pomenijo«. Od tod pomembnost, da razumemo, znamenje česa je za ljudi kruh. V določenem smislu za razumevanje evharistije bolje pripravlja poklic kmeta, mlinarja, gospodinje ali pa peka kot pa teologa, kajti oni o kruhu vedo neizmerno več kot izobraženec, ki ga vidi šele takrat, ko pride na mizo in ga pojé, pa še to verjetno raztresen.

Naredimo torej naslednjo zanimivo stvar: pojdimo v šolo teh nenavadnih učiteljev, da bi se naučili nekaj o kruhu. Če povprašamo kmeta, kaj mu prihaja na misel ob besedi kruh, nam bo rekel: jesenska setev, čakanje, pletev, čiščenje, bojazen v času, ko žitna polja valovijo in jih ena sama nevihta lahko poleže k tlom in končno trdo in naporno delo ob žetvi in mlačvi. A ne le to. Mnogi se bodo spomnili, kaj je nekoč za družino pomenil dan, ko so pekli kruh: to je bil praznik, skoraj verski obred. Zadnja stvar je bil križ, ki ga je gospodinja zarezala na vsak hleb kruha in ga je vročina v peči spremila ter pozlatila v globoke brazde. Potem je zadišalo po svežem kruhu, in le mislite si lahko, kako smo si ga lačni – posebno v vojnem času – zaželeli.

In kaj je kruh, ko pride na mizo? Oče ali mama, ki ga razlomi, ali pa ga preprosto da na mizo, je podoba Jezusa. Tudi on ali ona bi lahko rekel/a otrokom: »Vzemite, jejte: to je moje telo, ki se daje za vas.« Vsakdanji kruh je zares vsaj malo njegovo/njeno telo, sad njegovega/njenega napora in znamenje njegove/njene ljubezni.

Kruh je znamenje številnih stvari: je znamenje dela, pričakovanja, hranjenja, domače sreče, povezanosti in solidarnosti med tistimi, ki ga jedo … Kruh je edina hrana, ki se je ne naveličamo; vsak dan ga jemo in vsakokrat je njegov okus prijeten. K vsaki hrani se poda. Ljudje, ki trpijo lakoto, ne zavidajo bogatim njihovega kaviarja ali pa dimljenega lososa, zavidajo jim svež kruh.

Poglejmo sedaj, kaj se zgodi, ko ta kruh (v obliki hostije) položimo na oltar in ga duhovnik posveti. Katoliški nauk to izrazi s posebno besedo. Naj vas opozorim, da je to težka beseda; v nekaterih primerih (redkih, a obstajajo) se ne moremo izogniti uporabi težkih besed, če hočemo prodreti v jedro problematike. Ne moremo govoriti o evharistiji in nikoli izgovoriti besede transsubstanciacija, s katero je Cerkev izrazila svojo vero. Kaj pomeni transsubstanciacija? Pomeni, da v trenutku posvetitve kruh preneha biti kruh in postane Kristusovo telo; substanca kruha – to je njegova globoka resničnost, ki jo dojemamo, pa ne z očmi, ampak z razumom – odstopi prostor drugi substanci ali bolje osebi, Božji osebi, ki je vstali in živi Kristus, čeprav zunanja podoba (v teološkem jeziku »pritika«) ostane tista, ki je lastna kruhu.

Za razumevanje transsubstanciacije si bomo pomagali s sorodno besedo, ki nam je bolj domača, in sicer z besedo transformacija. Transformacija pomeni prehod iz ene v drugo obliko, transsubstanciacija pa pomeni prehod od ene substance k drugi. Poglejmo primer. Ko vidimo gospo, ki prihaja iz frizerskega salona z novo pričesko, spontano vzkliknemo: »Kakšna sprememba – transformacija!« Nikomur še v sanjah ne pride na misel, da bi vzkliknil: »Kakšna transsubstanciacija!« In tako je prav. Spremenile so se njene forme in zunanja podoba, ne pa globina njenega bitja in njena osebnost. Če je bila prej pametna, je tudi sedaj; če prej ni bila, žal, tudi poslej ne bo. Spremenila se je zunanjost, ne pa substanca.

V evharistiji pa se zgodi prav nasprotno: spremeni se substanca, ne pa zunanjost. Kruh je transsubstanciran, ne pa transformiran; zunanjost namreč (oblika, okus, barva, teža) ostane ista kot prej, spremenila pa se je globoka resničnost, postal je Kristusovo telo. Uresničila se je Jezusova obljuba, ki smo jo slišali na začetku: »Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«

Poglejmo, kako je papež Pavel VI. (ko je bil še milanski nadškof) v jeziku, ki je bližji sodobnemu človeku, razložil to, kar se zgodi v trenutku posvetitve: »Ta sveti simbol človeškega življenja, kruh, je hotel Kristus izbrati za še bolj svet simbol sebe samega. Ko ga je transsubstanciral, mu ni odvzel njegove pomenljive moči; to pomenljivo moč je celo povzdignil v nov pomen, v višji pomen, mističen, verski, božanski pomen. Iz njega je naredil lestev, po kateri se lahko povzpnemo preko naravne ravni. Kakor zvok postane glas, kakor glas postane beseda, postane misel, postane resnica; tako je znamenje kruha prešlo od svojega ponižnega in dobrotnega bistva in predstavlja skrivnost; postal je zakrament, pridobil je moč, da kaže navzočnost Kristusovega telesa« (govor, ki ga je imel na praznik sv. Rešnjega telesa leta 1959).

Naj bo dovolj teh težkih stvari. Spustimo se v dolino, v vsakdanje življenje. Čeprav morda niste ne vem koliko razumeli od vsega tega, kar sem govoril, ne bodite v skrbeh. K sreči ni nujno potrebno, da bi vedeli vse o kruhu in njegovi kemični sestavi, da bi ga z užitkom jedli in imeli od tega korist! Če gledamo na evharistijo v luči, kot smo jo predstavili, le-ta osvetljuje, oplemeniti in posveti vse resničnosti sveta in človekovo dejavnost. Nov, evharističen pomen kruha ne izniči tistega naravnega, ampak ga povzdigne. V evharistiji je ista tvarina – sonce, zemlja, voda – prinesena Bogu in dosega svoj cilj, ki je prav v tem, da razglaša Stvarnikovo slavo. Evharistija je resnična »hvalnica stvarstva«.

»Sad zemlje in dela človeških rok«, evharistični kruh, spregovori nekaj zelo pomembnega prav o človeškem delu, in to ne le o kmečkem. V procesu od semena do kruha, ki je na mizi, vstopa industrija s svojimi stroji, trgovina, transport in neskončno drugih človeških dejavnosti. Vse človeško delo.

V skladu z marksističnim gledanjem delo, tako kot je organizirano v kapitalistični družbi, človeka odtujuje. Delavec polaga v izdelek, ki prihaja iz njegovih rok, pot svojega obraza, nekaj svojega življenja. Ko ta izdelek proda, je kakor da bi prodal samega sebe. Potrebno se je upreti … Do neke mere ima lahko ta analiza tudi prav, toda evharistija nam omogoča, da pretrgamo ta krog. Krščanskemu delavcu pokažemo, kako lahko dobro živi evharistijo; recimo mu: če pot svojega obraza podari Bogu in za dobro svoje družine ter družbeni napredek, se pot njegovega obraza ne bo ustavil na izdelku, ampak v tistem kruhu, ki ga je neposredno ali pa posredno tudi on pripravljal. Vse to bo na neki način postalo evharistija in bo za vso večnost varno shranjeno, kajti pisano je: »njihova dela gredo z njimi« (Raz 14,13). Delo ni več odtujitev, ampak posvetitev. Kakor lahko vidimo, evharistija povzema in poveže vse stvari. Ustvarja spravo med snovjo in duhom, med naravo in milostjo, med svetim in svetnim. V luči evharistije nima več pomena nasprotje med laiškim in katoliškim svetom, ki tako zelo siromaši našo kulturo, ko jo postavlja na »stranski tir«. Evharistija je najsvetejši in hkrati najbolj laiški izmed vseh zakramentov.

Prvo berilo nam ponuja misel, da dopolnimo to razmišljanje in ga naobrnemo na naše vsakdanje življenje. Prerok Elija beži pred jezno kraljico Jezabelo, ki ga hoče ubiti. Počuti se telesno in moralno izčrpan; sede pod samotno bodičevje in prosi Boga, da bi umrl. Angel pa se ga dotakne, mu pokaže pečen kruh na kamnih in vrč vode in mu pravi: »Vstani in jej!« Vstal je in jedel in v moči te hrane je hodil štirideset dni in štirideset noči, dokler ni prišel do Božje gore Horeb.

Ali nismo včasih tudi mi ta utrujeni in pobiti Elija, ki si želi smrti? Zato je tudi nam rečeno: »Vstani in jej!« Kdor je od tega kruha, ki je Gospodovo telo, ne bo hodil samo vseh »štirideset dni in štirideset noči«, ampak »bo živel vekomaj«. Iz tabernaklja Kristus še naprej govori besede, ki sežejo do človeka v vseh časih:

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Vir: R. Cantalamessa, Vrzite mreže B, Slovenska kapucinska provinca 2011, str. 202-205).